Giovanni Arrighi: Dolgo dvajseto stoletje

Aleksander Lorenčič:

Giovanni Arrighi, prevod Marjan Sedmak : Dolgo dvajseto stoletje : kapitalizem, denar in moč, Založba Sophia, Ljubljana 2009, 358 strani

Giovanni Arrighi, rojen v Italiji, je na začetku svoje bogate kariere poučeval na univerzah v Zimbabveju in Tanzaniji, leta 1979 se je pridružil Immanuelu Wallersteinu in Terenceu Hopkinsu na Centru Fernarda Braudela Univerze Binghamton v New Yorku, ki je postalo središče svetovnosistemske teorije, svoje zadnje desetletje pred smrtjo (umrl je junija 2009) pa je predaval sociologijo na Univerzi Johns Hopkins v Združenih državah Amerike (dalje ZDA). Arrighi je bil eden največjih strokovnjakov za analizo svetovnega sistema in zgodovinsko sociologijo. V londonski New Left Rewiev so o njem zapisali: »Med raziskovalci, ki so izšli iz mednarodne levice druge polovice dvajsetega stoletja, se po zmožnosti zgodovinske imaginacije, strukturnem dosegu in konceptualni jasnosti le peščica lahko primerja z Giovannijem Arrighijem, katerega dela bodo spodbujala razmislek še celotno enaindvajseto stoletje… Prihodnje generacije bodo nanj gledale kot na teoretika, ki je kar najjasneje razsvetlil obdobje, v katerem je živel.« Arrighijeva najbolj znana dela ob Dolgem dvajsetem stoletju so še Adam Smith in Beijing, The Geometry of Imperialism in Chaos and Governance in the Modern World System, ki je izšlo v soavtorstvu z Beverly Silver.

Trilogija Dolgo dvajseto stoletje je Arrighijevo najbolj znano delo. Prva monografija je izšla leta 1994, druga leta 2002, tretja, dopolnjena različica druge angleške izdaje, pa leta 2009. Slednjo, ki jo je v slovenščino prevedel Marjan Sedmak, je leta 2009 izdala tudi Založba Sophia. Obsega 358 strani in ob predgovoru, sklepni besedi in štirih poglavjih, vsebuje še Post scriptum k drugi izdaji Dolgega dvajsetega stoletja. Gre torej za razširjeno drugo angleško izdajo z dodano spremno besedo avtorja in ravno tej je zaradi aktualnosti v  oceni knjige posvečeno največ pozornosti.

Ervin Dolenc, Med kulturo in politiko: kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama.

Anka Vidovič Miklavčič:
Ervin Dolenc, Med kulturo in politiko: kulturnopolitična razhajanja v
Sloveniji med svetovnima vojnama. Inštitut za novejšo zgdovino, Ljubljana,
2010, 335 str. (zbirka Razpoznavanja – Recognitiones ; 11).

Inštitut za novejšo zgodovino je v svoji zbirki Razpoznavanja – Recognitiones (št. 11) izdal delo žal prezgodaj preminulega priljubljenega kolega, znanstvenega svetnika dr. Ervina Dolenca. Njegovo znanstvenoraziskovalno področje zajema kulturno zgodovino na Slovenskem z uvodnimi orisi od druge polovice 19. stoletja do prve polovice 20. stoletja. Največ tehtnih raziskav in poglobljenih analiz je posvetil zlasti problematiki v slovenski kulturi prve polovice 20. stoletja. V omenjeni knjigi so prikazani procesi v kontekstu evropskih in posebej slovenskih, jugoslovanskih razmer, tako idejna, politična in kulturna razhajanja, pa tudi zbliževanja slovenskih izobražencev, posebej t. i. kulturnikov. Spremna beseda znanstvenega svetnika dr. Jurija Perovška izčrpno in pregledno predstavi Dolenčev znanstvenoraziskovalni
opus, njegove dosežke in pomembnejše nastope na znanstvenih srečanjih tako doma kot v tujini. Poleg tega oriše tudi njegovo drugo delo, tako npr. vzgojno-pedagoško, skoraj petnajst let v okviru Komisije za delo zgodovinskih krožkov pri Zvezi prija154 Ocene in poročila teljev mladine Slovenije, ki jo je tudi vodil v letih 2001–2003. Navedimo še soavtorstvo pri izdaji sodobnejših zgodovinskih učbenikov Koraki v času za 8. razred (1997), ali Zgodovina 4, učbenik za 4. letnik gimnazije (2002) ter Šolska kronika (2009). Bil je tudi visokošolski učitelj, sprva asistent in zatem docent na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani (1999–2002) in na Filozofski fakulteti v Ljubljani (2007–2008), kjer mu je bil nosilec sklopa predmetov s področja Razvoj
slovenskih kulturnih (znanstvenih) institucij (1850–1941). Sodeloval je tudi pri podiplomskem študijskem programu s področja Kulturna politika v prvi Jugoslaviji. Dolenc je leta 2003 postal tudi član Society for Slovene Studies v ZDA, na mednarodnem področju pa se je zlasti izkazal kot sodelavec bilateralne Slovenskoavstrijske komisije zgodovinarjev (2001–2004). Leta 1999 je uspešno organiziral okroglo mizo, ki je obravnavala tematiko Problemi slovenskega zgodovinopisja o 20. stoletju. Posvetovanje je delovno obeležilo štirideseto letnico Inštituta za novejšo zgodovino. Nadalje ga srečamo še kot soorganizatorja ali referenta pri slovenskih znanstvenih posvetih. Ne gre prezreti, da je bil leta 1998 na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Izoli Dolenc pobudnik sklepa o podeljevanju priznanj Zveze zgodovinskih društev Slovenije za dosežke na področju znanstvenega dela. Ervina Dolenca pa so predlagali za predsednika Komisije za podeljevanje nagrad Klio 1999. Lepo priznanje mu je bilo podeljeno, ko so ga 2010 posmrtno imenovali za častnega občana v rojstni občini Divači, na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Kopru istega leta pa so sprejeli sklep o podelitvi nagrade »Priznanje Ervina Dolenca« za najboljši prvenec na področju zgodovinopisja.  Dolenc je uvodnim besedam v knjigi dal naslov Namesto predgovora: »Arhivisti« in »Zgodovinarji«. V sestavku kritično ocenjuje obravnavo preteklosti z vidika »(pre)podrobnega povzemanja dokumentov, pomanjkanje analize pridobljenih podatkov«, preveliko zaupanje tem podatkom in pomanjkanje stvarne analize ter vključevanja obravnave v širšo problematiko. Ob upravičeni hibi takšnega dela poudari neupoštevanje obstoječe objavljene literature, kar je posledično opuščanje ali izogibanje medsebojnega dialoga oziroma objektivne kritike pri vrednotenju dela. O delu »zgodovinarjev« Dolenc razmišlja, da so pri uporabi virov – informacij pri raziskavah bolj kritični, predvsem je njihova presoja zaradi selektivnosti in kontekstne analize bolj verodostojna. Tudi ugotavlja, da so starejša obdobja glede na daljše obdobje raziskav predstavljena bolj korektno kot zgodovinopisje 20. stoletja. V tem obdobju ima neupravičeno besedo med drugim zlasti politična aktualnost zgodovinskih raziskav za obdobje pred drugo svetovno vojno in med njo, ki upoštevajo predvsem tiste vire in literaturo, ki jim potrjujejo le njihovo tezo in zgodovinsko videnje, ne pa stvarnosti vseh relevantnih virov in literature, kar privede do onemogočanja korektnega dialoga med nasprotujočimi si interpretacijami. Knjiga Ervina Dolenca je tematsko razdeljena na tri večje sklope: Leto 1918 in potem, Kultura in politika ter Kultura in ideologija. Znotraj teh sklopov so daljša ali krajša podpoglavja. Delo zaključuje Povzetek, sledi obsežen razdelek Viri in literatura, v katerem so nanizani najprej fondi virov, ki so hranjeni v Arhivu Republike Slovenije, Pokrajinskem arhivu v Kopru in v Arhivu župnišča Senožeče – Kronika 1910–1922. Kar številno so nanizani časniki in časopisi, uradni listi, ki so izhajali v obravnavanem času in jih je Dolenc uporabil kot nepogrešljive vire. Zlasti obsežen seznam literature pa nam potrjuje Dolenčevo široko seznanjanje z zgodovinopisnimi deli tako slovenskih kot tujih avtorjev. Prvi tematski sklop obravnava proces deavstrizacije, dr. Karla Verstovška in kulturni mozaik prve Jugoslavije. Nove razmere po razpadu habsburške monarhije oktobra 1918 so hitro prinašale spremembe predvsem v tistih ustanovah, ki so kričeče  kazale potrebo po vsesplošni slovenizaciji. Z novo nacionalno državo 29. oktobra in z ustanovitvijo Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani 31. oktobra 1918 so kljub italijanski zasedbi zahodnega slovenskega ozemlja ob demarkacijski črti in spremljajoči negotovosti začeli vpeljevati korenite spremembe v zvezi z nemško-avstrijskim ustanovami in začeli poudarjati slovensko osamosvojitev.

Janez Cvirn: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji

Filip Čuček: 

Janez Cvirn: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji : dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918), Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, Ljubljana, 2006, 319. str.

Preoblikovanje Habsburške monarhije v ustavno in parlamentarno večnacionalno tvorbo je bil vsekakor zapleten in večplasten proces. Ideje, ki so za razliko od ostalih konstitucionalnih monarhij v Avstriji ponapoleonskega časa umanjkale, so v monarhijo sicer pricurljale preko nemških držav že relativno zgodaj. Toda vsako javno politično diskusijo je v predmarčnem času dušilo absolutistično Metternichovo obdobje, ki je onemogočalo kakršnokoli kritiko tedanje oblasti. Preoblikovanje klasične stanovske ureditve v Avstriji tako predstavlja leto 1848, ko je bil umsko zaostali Ferdinand I. (in njegov krog) prisiljen spremeniti temelje državne ureditve in jih približati »modernim« evropskim konstitucionalnim državam.

Avtor knjige, red. prof. dr. Janez Cvirn, je v svojem delu predstavil glavne prelomnice v ustavni in parlamentarni zgodovini Habsburške monarhije (kasneje Cislitvanije), hkrati pa podrobno prikazal slovensko državnozborsko politiko. Cvirn je temeljnemu obdobju avstrijskega parlamentarizma v obdobju marčne revolucije namenil precej prostora in ga podrobno predstavil ter razgradil. Po uvodnem poglavju, kjer nas popelje po poti uvajanja konstitucionalizma (predvsem) v Srednji Evropi, je čas do ponovne uvedbe absolutizma razdelil v več poglavij, ki si sledijo v jasnem in razumljivem redosledu. Revolucionarno leto 1848 je v iskanju ustreznih rešitev zaznamovala aprilska ustava notranjega ministra Franza von Pillersdorfa, ki jo je cesar obljubil že dva dni po izbruhu revolucije na Dunaju. Dojemanje obljubljenih ustavnih oblik je bilo tedaj na Slovenskem večinoma napačno, še najbolj pa se mu je približal Janez Bleiweis, ki je v cesarjevem sklicu videl prvi korak h konstitucionalizmu in uveljavitvi temeljnih pravic človeka in državljana. Vendar pa je, kot avtor več kot prepričljivo pokaže, ustava sledila konstitucionalizmu zgolj v toliko, da je jasno uveljavila delitev oblasti (sodna, izvršna in zakonodajna), toda cesarju je še vedno dodeljevala veliko pristojnosti (preprečil je lahko sprejem vsakega zakona). Kljub temu pa so bile reakcije na prvo avstrijsko ustavo na splošno pozitivne.

Robert Schuman: Za Evropo

Jurij Perovšek:

Robert Schuman: Za Evropo. Celje: Mohorjeva družba,  2003, 138 strani

Z vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo je bil zaokrožen zgodovinski prehod, ki je opredelil družbeno, gospodarsko in politično pot Slovencev iz nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije od konca osemdesetih let 20. stoletja do 1. maja 2004. Ta prehod je zajel čas od pojava t. i. (političnih) zvez kot pojavnih oblik večstrankarskega sistema na Slovenskem leta 1989, večstrankarske volitve aprila in plebiscit za samostojno slovensko državo aprila in decembra 1990, slovensko osamosvojitev in osamosvojitveno vojno junija in julija 1991, mednarodno priznanje R Slovenije januarja 1992 in njen vstop v OZN maja istega leta, in nato kompleksen, prek vrste pridružitvenih projektov (t. i. poglavij) izvajan sistemski proces, skozi katerega se je R Slovenija vključila v EU. Slovenci so s tem dosegli enakopraven položaj med evropskimi narodi in državami, povezanimi v EU, in odpravili zgodovinski zaostanek, ki jih je doslej ločeval od njih. »Sedaj ste eden od nas,« mi je ob tej priložnosti nekoliko zviška dejal znanec v tujini. »In obratno«, je bil odgovor s katerim sem mu lahko postregel nazaj.

Slabega pol leta pred tem zgodovinskim trenutkom je v slovenskem prevodu izšla knjiga Roberta Schumana, enega najpomembnejših duhovnih in političnih očetov sedanje združene Evrope – Za Evropo. Robert Schuman (1886–1963), francoski politik krščanskodemokratske usmeritve  je knjigo Za Evropo napisal po sklenitvi svoje bogate politične poti leta 1962.[1] Kot je zapisal v Predgovoru (str. 9–12), je v njej iz številnih konferenčnih zapiskov, časopisnih člankov, nastopov v parlamentu zbral bistvene ideje, ki so ves čas njegovega političnega življenja usmerjale njegovo delovanje v korist Združene Evrope. Schumanov ideal je bil zgraditi »Evropo, osvobojeno vseh bratomornih jalovih bojev, ki je odločno stopila na pot skupnosti, poroštva blaginje, varnosti in miru«. – »Ta ideja, ,Evropa’, bo vsem razodela skupne temelje naše civilizacije in bo postopoma ustvarila vez, podobno tisti, s katero so si nedavno posamezni narodi ustvarili (svoje) domovine. To bo sila, ob kateri se bodo zlomile vse ovire.« (str. 11, 12)

Knjiga Za Evropo, ki se dotika tudi nekaterih izjemno aktualnih vprašanj prihodnjega razvoja Evropske unije, ki jih je Schuman daljnosežno prepoznal že pred desetletji, je zelo pomembna z zgodovinskega vidika. To v Uvodu (str. 5–8) posebej poudarja dr. Janez Potočnik, v času izida Schumanove Evrope v slovenskem jeziku minister za evropske zadeve R Slovenije. V času, ko smo čakali na skorajšnji vstop v EU in danes, ko smo v njej, je (bilo) namreč še kako pomembno, da »globlje spoznamo vzvode nastanka evropske integracije in razumemo njen raison d’être – zagotavljanje miru na evropski celini«. (str. 8) Schumanova knjiga nam to pronicljivo razkriva.

Marko Zajc: "Kje se slovensko neha in hrvaško začne"

Marta Rendla:

Marko Zajc: "Kje se slovensko neha in hrvaško začne": slovensko hrvaška meja v 19 . in na začetku 20. stoletja, Ljubljana:Modrijan, 2006

Izid knjige mladega zgodovinarja Marka Zajca z naslovom "Kje se slovensko neha in hrvaško začne" in s podnaslovom"Slovensko hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja" bi lahko pospremili z besedami "ravno ob pravem času". Ob za danes zelo pomenljivem naslovu, ko je vprašanje slovensko-hrvaške meje še kako aktualno; razmejitev oziroma določitev meje med narodoma pa navkljub prizadevanjem slovenskih kot tudi hrvaških politikov še naprej ostaja nedorečena; nerešena meja-gre za mejo na morju oziroma v  Piranskem zalivu, sproža obmejne konflikte, slabo voljo ljudi na obeh straneh meje in občasno zaostrene medsosedske odnose, bi marsikdo utegnil pomisliti, da omenjeno delo prinaša odgovor na leta trajajoč problem v slovensko-hrvaških odnosih. Toda ne ponuja magične formule kje zgodovinsko gledano potegniti najbolj pravo mejo, temveč bralcu omogoča, da na bolj jasen način dojame aktualne dogodke in mu razkriva vzroke za današnje kot tudi pretekle"razmejitvene" konflikte.

Knjiga predstavlja nekoliko razširjeno in poglobljeno doktorsko nalogo z naslovom "Slovensko-hrvaški odnosi s posebnim ozirom na hrvaško mejo 1830-1918." Slednje in pa podnaslov knjige povesta, da je časovno težišče dela postavljeno v zadnje stoletje habsburške monarhije, obravnava pa vprašanje slovensko-hrvaške razmejitve v času izoblikovanja modernih nacionalizmov od skorajšnjega programa Zedinjene Slovenije do oblikovanja nove samostojne južnoslovanske države-Kraljevine SHS.

Avtor se je s tem vprašanjem ukvarjal vse od leta 2001, ko je na Inštitutu za narodnostna vprašanja nastopil delo mladega raziskovalca. Pričujoče delo razkriva zanimivo predzgodovino tvorbe ideoloških meja med Slovenci in Hrvati v času oblikovanja obeh modernih narodov. Pravzaprav sta hkrati potekala dva vzporedna procesa-oblikovanje hrvaškega in slovenskega naroda in  nastajanje narodnostno-etnične meje med Hrvati in Slovenci.

Kregar Tone: Med Tatrami in Triglavom

Jurij Perovšek:

Kregar Tone: Med Tatrami in Triglavom : primerjave narodnega razvoja Slovencev in Slovakov in njihovi kulturno-politični stiki 1848–1938. Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2007, 352 strani, ilustrirano.

Dr. Tone Kregar, muzejski svetovalec v Muzeju novejše zgodovine Celje, se je v svojem dosedanjem raziskovalnem delu uveljavil kot opazen poznavalec upravnopolitičnega razvoja na Slovenskem od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne ter dogajanja med drugo svetovno vojno na celjskem območju, vsestransko pa se je poglobil tudi v primerjalno razčlenitev slovenskega in slovaškega zgodovinskega razvoja od leta 1848 dalje. Slednje na poseben način izstopa iz njegovega raziskovalnega dela, saj se omenjena problematika navezuje na širši srednjeevropski prostor, v katerega je bil organsko vpet slovenski zgodovinski razvoj. Ker je v slovenskem zgodovinopisju še kako potrebnih celostnih primerjav narodnopolitičnega, idejnega, kulturnega in gospodarskega razvoja slovenskega in drugih srednjeevropskih narodov ali celo širše, zelo malo, je raziskovalna pozornost na tem področju še toliko bolj zaželena. S tega področja namreč obstoji le nekaj parcialnih oziroma krajših obravnav (k njim so pristopili dr. Boris Mlakar, dr. Božo Repe, dr. Peter Vodopivec), opozorimo pa lahko še na zbornika Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956 (Koper 2000) in Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju = Slowenisch-österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert (Ljubljana 2004) ter delo aktualne Meddržavne Slovensko-hrvaške zgodovinske komisije. Pa tudi omenjena zbornika in zgodovinska komisija imajo specifični značaj, saj se osredinjajo le na neposredno razvojno prepletanje sosednjih narodov in njihove dostikrat delikatne medsebojne odnose, in niso zastavljeni kot celostne primerjalne študije novejšega zgodovinskega razvoja Slovencev, Italijanov, Avstrijskih Nemcev in Hrvatov. Kregarjeva študija Med Tatrami in Triglavom zato pomembno razpira dosedanjo spoznavno razsežnost slovenskega zgodovinopisja.

            Izredno zanimivi primerjavi slovenskega in slovaškega razvoja v novejši zgodovini –  konkretno v času med svetovnima vojnama – sta se doslej poleg dr. Toneta Kregarja posvetila še slovenska zgodovinarja dr. Jure Gašparič in dr. Bojan Godeša; prvi je obravnaval vprašanje ločitve Slovencev in Slovakov od Avstro-Ogrske monarhije leta 1918 in njihovo vključevanje v Kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov (Kraljevina SHS) oziroma Češkoslovaško republiko (ČSR), drugi pa je primerjal narodnopolitični položaj Slovencev in Slovakov konec tridesetih let. Široko in zaokroženo primerjavo zgodovinskega razvoja Slovencev in Slovakov v celotnem obdobju med svetovnima vojnama oziroma v letih 1918–1938, dejansko pa vse od srede 19. stoletja do leta 1941, pa je v svoji študiji opravil dr. Tone Kregar.

          

Še en razmislek o recenziji

Marjan F. Kranjc je na svoji spletni strani Vojaštvo =Military objavil pripombe na našo recenzijo knjige Malgajevih spominov. Željko Oset je odgovor objavil leta 2010 v treji številki Prispevkov za novejšo zgodovino, kjer je bila njegova prva recenzija tudi objavljena, zdaj pa ga priobčujemo tudi na naši spletni strani.

Željko Oset

Razmislek o recenziji

»Bobu bob, popu pop«.[1] Ne, to ni krilatica časnika Večer oziroma priznanje za lucidne misli, temveč je Jagićev poziv Ramovšu k sodelovanju v razpravi o jezikovnih vprašanjih in ravni socialnega, ekonomskega, javnega in zasebnega bivanja. Razmislek je v svojem bistvu temeljna dolžnost vsakega, da sam pri sebi v dialogu s pričakovanji in analitično oceno razmer določi smernice nadaljevanja svoje poti. To je aktivno vodenje življenja, ki ob zadovoljevanju svojih potreb in občutku za samoomejevanje v razmerju do drugih poveča verjetnost občutka umirjenosti in sreče. V aktivnost nas kot posameznike sili spreminjajoč se model osnovnega gradnika družbe in vse bolj izobilje impulzov polno okolje. V takšnih razmerah se nam morajo kot čustveno občutljivim posameznikom porajati vprašanja o obstoju, trdnosti itd. V odvisnosti od usmerjenosti k cilju in premagovanju ovir pripravljamo vsakodnevne majhne spremembe, ki nam olajšujejo življenje. To lahko v evolucijskem žargonu označimo za adaptacijo na spremembe. Kljub preživetvenemu nastavku nas zgostitev spremembic iznenadi in sproži ireverzibilen proces dinamičnih sprememb. Nekaj podobnega se je meni zgodilo ob koncu poletja. Prisiljen sem bil k temeljitem premisleku o življenju. V tako čustveno intenzivnem obdobju sem opazil, da sta »Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju« in »Janko Štampfl, soavtor knjige in pranečak Franja Malgaja«,[2] na blogu Inštituta za novejšo zgodovino objavila del odgovora in pridala povezavo na celoten tekst odgovora na mojo recenzijo knjige »Franjo Malgaj: Vojni spomini 1914-1919«. Recenzija je bila objavljena v Prispevkih za novejšo zgodovino,[3] nato pa še na blogu[4] knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.

Sčasoma je dozorela odločitev, da oblikujem misli. Na začetku moram priznati, da sem bil presenečen nad odzivnostjo in predvsem odzivom na recenzijo. Predvsem zato, ker sem podal tehtne pripombe. Pisanje recenzije sem se lotil, ker sem po srcu lokalpatriot. Poleg tega sem nekaj let nazaj pričel šolanje na Osnovni šoli Franje Malgaja. Ko sem opazil knjigo Vojni spomini med novostmi, sem bil prav vesel in ponosen, da je izšla knjiga o markantni zgodovinski osebnosti iz naših krajev, ki je s svojimi dejanji vplivala na dinamične procese v prevratni dobi.

Andrej Studen: Pijane zverine!

Borut Batagelj: 

Andrej Studen: Pijane zverine: o moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva. Celje : Zgodovinsko društvo, 2009. 180 strani. (zgodovini.ce ; 9)

(recenzija je bila objavljena v Zgodovini za vse 2010, št. 2, str. 125-127)

Martinovo je, ko se spravljam, da napišem tale zapis. V Sloveniji, posebej v rajonih, kjer se tradicionalno prideluje vinska kapljica, se težko ubeži priložnosti, da na ta dan ne bi nazdravili s kapljico rujnega. Martinovo je pač praznik, poseben praznik, in če kdaj, prav na praznik Slovenci radi trkajo s kozarci. Resnici na ljubo, nekateri k temu početju ne rabijo za izgovor praznika, ampak lahko nazdravljajo s polnimi kozarci tudi z bolj praznimi izgovori. Izgovorov za pitje Slovencem res nikoli ni zmanjkalo. Kot prepeva domači roker, se ga pije na žalost, na srečo, na krst in za svečo, pije se ga zato, da dan prej mine, na laž in na spomine. Toda, Martinovo gor ali dol, vzrok ta ali oni, odločil sem se, da tokrat praznik počastim povsem drugače, ne tako, da pogledam v kozarec, ampak v knjigo, v prav posebno knjigo – knjigo o alkoholu.

Zadnji čas je namreč že, da se ognemo znanega reka bose kovačeve kobile in se v domači reviji lotimo vsaj krajšega poročila o zelo domači knjižni uspešnici. Znanstvena monografija doc. dr. Andreja Studna, Pijane zverine: k moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva, je namreč v založništvu celjskega zgodovinskega društva izšla kot deveta edicija v zbirki zgodovini.ce. Ker gre zagotovo za knjigo, ki je ena izmed zadnje čase najbolj odmevnih izdaj slovenskega izvirnega zgodovinopisja, bi bilo pravzaprav že kar čudno, da bi knjigo spregledali v reviji, ki se lahko razglasi vsaj za »botrčka« omenjene knjižne zbirke.

Avtorja monografije bralci Zgodovine za vse zelo dobro poznajo, povečini pa, verjamem, tudi že njegovo zadnjo monografijo. Pijane zverine so bile namreč v minulih mesecih deležne prav nadpovprečne pozornosti, zato bi kot predstavitev dela – poleg seveda napotila na knjigo samo(!) – rad v opombah pod črto navedel vsaj nekaj povezav do teh obravnav, kakor sem jih le uspel sproti zasledovati. Priporočam. Objavljenih je bilo že kar nekaj ocen, tako v razširjenih dnevnih in tedenskih izdajah,[1] kot tudi v bolj specializirani zgodovinski periodiki,[2] knjigi je bila posvečena posebna oddaja na nacionalni televiziji,[3] bila je povod vsaj eni radijski oddaji,[4] avtor pa je v neposredni povezavi z izdajo knjige dal tudi nekaj daljših intervjujev za priloge slovenskih časopisov.[5] Brez dvoma, knjiga je bila opažena. Deležna je bila pozornosti kot le redke publikacije, ki v manjših nakladah prihajajo iz zakladnic finančno podhranjenih in predvsem na entuziazmu posameznikov delujočih založb.

Franjo Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije

Aleksander Lorenčič:

Franjo Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije. Ljubljana:  Založba ZRC SAZU, 2010, 347 strani

 V veliko kvalificiranost in poznavanje finančnega sektorja ter monetarnega sistema Franja Štiblarja, profesorja na ljubljanski Pravni fakulteti in znanstvenega svetnika na Ekonomskem inštitutu Pravne fakultete, ne gre dvomiti. O tem priča že njegov študij ekonomije, od dodiplomskega do doktorskega študija, ki je bil povezan s finančnim sektorjem in monetarnim sistemom. Diplomiral je tako na Pravni kot tudi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, magistriral na IEN v Beogradu in na Univerzi Pennsylvania v Združenih državah Amerike (ZDA), kjer je tudi doktoriral. Vsekakor je pomenljiv podatek, da je doktoriral iz ekonomije pri Nobelovem nagrajencu L. R. Kleinu. Svoje znanje, pridobljeno s študijem, je nadgradil z zaposlitvami v 80. in 90. letih dvajsetega stoletja, ko je opravljal pomembne funkcije na področju bančništva. V letih 1982–1986 je bil svetovalec guvernerja Narodne banke Slovenije, od leta 1992 pa vse do leta 2002 pa glavni ekonomist Ljubljanske oziroma Nove Ljubljanske banke. V letih 2005–2010 je bil tudi član sveta banke Črne Gore. Pomembna je bila oziroma še vedno je njegova vloga kot člana uredniških odborov Zavarovalniških horizontov in Bančnega vestnika. Franjo Štiblar je avtor oziroma soavtor številnih monografij. Njegova najpomembnejša dela (nekatera izmed njih so izšla v soavtorstvu) so Ekonomija, Statistika, The Balkan Conflict, Zavarovalništvo Slovenije v 21. stoletju, Svetovna kriza in Slovenci in The Impact of Global Crisis on Montenegro and the Western Balkans. Poleg monografij je v svoji bogati raziskovalni karieri napisal veliko člankov in študij o bančništvu doma in v tujini, tako da monografija Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije deloma tudi povzema njegove ugotovitve praktičnega in teoretičnega dela na področju bančništva.

Monografija Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije, gre za prvo celovito predstavitev bančništva v Sloveniji, je izšla novembra 2010 pri založbi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in obsega 347 strani. Izdajo knjige je finančno podprlo Združenje bank Slovenije. Poleg predgovora, uvoda in zaključka z literaturo je sestavljena iz štirih delov. V prvem delu avtor predstavi korenine slovenskega bančništva in vlogo Banke Slovenije kot nadzornika bančništva. V drugem delu je opisan razvoj bančništva v samostojni Sloveniji. Avtor kronološko predstavi ključne mejnike normativnega in dejanskega razvoja bančnega sektorja (osamosvojitveni napori, rehabilitacija, vstopanje v Evropsko unijo (EU) in v Evropsko monetarno unijo (EMU), uveljavljanje različnih standardov, vloga v času globalne finančne krize). Tretji del osvetli današnje stanje bančništva v Sloveniji. Avtor predstavi poslovne rezultate bančnega sektorja, primerja delovanje bančništva v okviru celotnega finančnega sektorja in glede na bančništvo tujih držav ter ocenjuje kakovost »corporate governance«[1] bank v Sloveniji. V zaključku tretjega poglavja Štiblar predstavi delovanje oziroma osebno izkaznico  vseh bank (vodstvo, zgodovina, lastniška struktura in empirični podatki), ki delujejo v Sloveniji.[2] V zadnjem delu avtor poda še svoj pogled na prihodnost bančništva v Sloveniji, ki vključuje napoved rasti bančnega sektorja Slovenije do leta 2020, vizijo, strategijo in ukrepe za uresničitev. Monografiji dajejo dodatno težo številni tabelarni in shematični prikazi.

Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918

Peter Vodopivec:

Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918, Knjižnica arhiva in muzeja univerze III, Univerza v Ljubljani 2009, 590 str.

V središču pozornosti obsežne knjige Alojza Cindriča o Študentih s Kranjske na dunajski univerzi je vprašanje o tem, kako se je v slovenskih deželah, še posebej pa na Kranjskem, v 19. stoletju oblikovalo meščanstvo in kakšna je bila pri oblikovanju meščanske družbe vloga šolstva, izobraževalnega sistema in avstrijskih univerz. Cindričev odgovor je nedvoumen in prepričljiv: šole in univerze so imele v socialnem spreminjanju na Kranjskem in Slovenskem, kjer je bil proces gospodarske modernizacije razmeroma počasen, gospodarsko in podjetniško meščanstvo pa vse do propada habsburške monarhije maloštevilno in šibko, neprecenljivo,  odločilno vlogo, saj so bile najpomembnejše spodbujevalke in pospeševalke socialne mobilnosti  in oblikovanja izobražensko-meščanskih elit, ki so postale v drugi polovici 19. stoletja nepogrešljiv dinamični dejavnik družbenega, kulturnega in narodnega razvoja. Cindričeva opozorila na nenadomestljiv pomen šolstva in univerz v oblikovanju izobraženstva in meščanstva na Kranjskem in Slovenskem seveda za slovensko zgodovinopisje niso nova, toda tega, kar je v svoji študiji storil Cindrič, ni doslej storil še nihče med slovenskimi in kolikor je meni znano, tudi  ne med avstrijskimi raziskovalci, ki so raziskovali socialno, nacionalno in poklicno strukturo študentov na dunajski in drugih avstrijskih univerzah in njihov poznejši življenjski in ustvarjalni tok. Avtor monografije o kranjskih študentih na dunajski univerzi je namreč pregledal izjemno obsežno gradivo (okoli 180 000 študentskih vpisnic, shranjenih v dunajskem univerzitetnem arhivu), in na njegovi osnovi sestavil spisek v dolgem obdobju šestih desetletij, od leta 1848 do leta 1918, na dunajsko univerzo vpisanih kranjskih študentov, hkrati pa je vse to gradivo – s pomočjo druge dokumentacije, spominskih zapiskov, študentskih poročil in glasil ter literature analiziral s socialnega, nacionalnega, poklicnega, materialnega, starostnega, v nekaterih primerih pa celo sorodstvenega/družinskega vidika. Tako ambiciozno zastavljena analiza mu je omogočila, da je ne le kvantitativno ocenil proces oblikovanja kranjskega in slovenskega izobraženstva, temveč osvetlil tudi njegovo socialno in kulturno osnovo in zaledje, mehanizme, ki so omogočali in pospeševali oblikovanje izobraženskih in meščanskih elit, in dejavnike, ki so vplivali na izbiranje študijskih in poklicnih usmeritev.

Borut Batagelj: Izum smučarske tradicije

Jure Gašparič:

Borut Batagelj, Izum smučarske tradicije : Kulturna zgodovina smučanja na Slovenskem do leta 1941. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2009, 512 str., ilustr. (Zbirka Zgodovinskega časopisa: zv. 38)

Jahorina, zima 1936. Utrujeni smučarji na znanem sarajevskem hribu si privoščijo počitek v koči. Postreže jim oskrbnik, ki je Slovenec. Eden od smučarjev ima poškodovane smuči, zato poiščejo lokalnega mojstra. Tudi ta je Slovenec. Nato si za naslednji dan omislijo smučarskega učitelja in spet najdejo Slovenca. Sami Slovenci… tudi tamkajšnji prvak v tekmah, »vsi so naši ljudje iz Vrhnike, Gorice in Ljubljane. Smučarstvo je pač slovenski šport,« je tiste zime poročal znani smučarski delavec Drago Ulaga. Kakopak »slovenski šport«; in to (že) tedaj, pravzaprav že od prej, že od časa Valvasorja in njegove Slave vojvodine Kranjske, celo že iz časov pred Slavo, pred poznim 17. stoletjem. Slovenci smo od nekdaj bili smučarji, morda sodimo celo med prve smučarje v Srednji Evropi. In zato nam uspehi tistih, ki smučajo »od včeraj«, seveda nikakor ne morejo do živega. Skozi zgodovino in v daljno prihodnost smo in bomo boljši, hitrejši in močnejši – povsem v skladu z zlato coubertinovsko olimpistično logiko. Z bloške planote preko Bloudkove planiške »naprave« in preko Bojana Križaja do Tine Maze in velikega kristalnega globusa, ko bo za Slovence-smučarje najbrž sledil začasni fukuyamovski The End of History. To smo mi, športni smučarski narod (pravzaprav nacija). Ob tem ni nikakor presenetljivo, da sta po raziskavi Slovensko javno mnenje iz leta 2000 bili »področji«, na kateri je bilo največ vprašanih osebno »zelo ponosnih«, »slovenski uspehi v športu« in »osamosvojitev Slovenije«.

Takšen je pač kolektivni zgodovinski spomin prepletenosti slovenskega človeka in vijuganja po zasneženih strminah. Precej jasen, »domač«, razumljiv in preprost ter zato tudi široko sprejet. Le čemu torej Borut Batagelj, eden vodilnih slovenskih kulturnih in socialnih zgodovinarjev mlajše generacije, ki velja v širšem evropskem okviru za izjemnega poznavalca večplastnega fenomena smučanja, naslovi svojo obsežno študijo o slovenski smučarski zgodovini Izum smučarske tradicije? Tista besedica izum se zdi nekako odveč… Batageljev odgovor na to vprašanje ni tako preprost kot zgornji mit, dolg je kar pet sto strani, toda, temu navkljub (in prav zato), prepričljiv, berljiv in veliko bolj vznemirljiv kot mantra o »nacionalnem športu«.

Andrej Pančur: V pričakovanju stabilnega denarnega sistema

Jure Gašparič:

Andrej Pančur: V pričakovanju stabilnega denarnega sistema (Denarne razmere v 19. stoletju na Slovenskem). Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2003 (zgodovini.ce; 1), 315 str.

Predstavljajmo si razigrano druščino zgodovinarjev, ki se po trudapolnem delu napoti v priljubljeni lokal na zasluženi brizganec. Prijazna točajka jih postreže in izstavi račun za 1350 slovenskih tolarjev. Družba ji plača z bankovcem za 1000 SIT in štirimi bankovci za 100 SIT. Točajka jih lepo zložene pospravi v denarnico in hkrati mrzlično išče bankovec za 50 SIT, da bi ga namenila gostom in tako do tolarja natančno poračunala zapitek (zaradi lažje predstave napitnina točajki ni upoštevana). Toda iskanega bankovca ne najde. Ker bankovcev nižjih anuitet v njeni denarnici tako ali tako ni, ji naposled ne preostane drugega, kot da vzame bankovec za 100 SIT, ga pretrga na polovico ter slednjo ponudi gostom. Po preprosti logiki je namreč vrednost polovice bankovca za 100 SIT enaka 50 SIT. Gostje polovico brez težav sprejmejo in jo že naslednji prav tako brez težav zapravijo.

Zgodba je seveda izmišljena, toda še pred 150 leti bi lahko bila povsem resnična. V revolucijskem letu 1848 so si ljudje vsled očitnega izginjanja kovanega denarja iz obtoka in pomanjkanja drobiža namreč pomagali prav na opisan način. Bankovec za 1 goldinar so pretrgali na pol in dobili dve polovici, vredni 30 krajcarjev, po potrebi pa tudi na četrtine in tako dobili dele bankovca, vredne 15 krajcarjev. Opisana zanimivost in očitna anomalija avstrijskega denarnega sistema pa je le ena v dolgi vrsti raznovrstnih denarnih peripetij, s katerimi se je srečevala avstrijska - torej tudi slovenska - družba v dolgem devetnajstem stoletju.

Po takšnih in drugačnih sledeh, ki so jih za sabo puščale denarne zagate, se je podal znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino Andrej Pančur. Rezultat njegovega dela je sveža knjiga, ki bralcu nazorno prikaže denarne razmere na Slovenskem tistega časa, ob tem pa še zlasti pozorno analizira odnos prebivalstva do različnih vrst denarja. Avtor prične svojo zgodbo o denarju v letu 1848, a jo preudarno nasloni na oris avstrijskega denarstva pred tem. Tedaj so v cesarstvu krožili kovanci t. i. srebrne konvencijske valute, po letu 1816, ko je bila ustanovljena Privilegirana avstrijska narodna banka, pa so se kot zakonito plačilno sredstvo v obtoku pojavili tudi papirnati bankovci (Banknote). Te je bilo v začetku mogoče kadar koli zamenjati za srebrne kovance, kar pomeni, da je bila valuta zamenljiva oz. konvertibilna. Kritje za izdane bankovce so v veliki meri predstavljali državni dolgovi pri emisijski banki. Lastnik bankovca je bil posredni upnik velike in močne države. Prav stabilno zamišljen denarni sistem torej, ki bi mogel brez težav delovati, če se enemu členu ne bi nekaj zataknilo. In zataknilo se je državi.

Nevarna razmerja : kolaboracija in druga svetovna vojna

Bojan Godeša: 

Peter Davies: Nevarna razmerja : kolaboracija in druga svetovna vojna . Ljubljana : Modrijan, 2010.

»V najosnovnejšem pomenu bi kolaboracijo lahko opredelili za »izdajalsko sodelovanje s sovražnikom«. Toda s takšno definicijo bi podcenili kompleksnost pojava in njegovo večplastno naravo. Za zgodovinarje je kolaboracija bogata, vznemirljiva in dramatična tematika. Le katera druga tema zaobjema  seks (kot pojavno obliko »horizontalne kolaboracije«), vojno (kot ozadje dogajanja med letoma 1939 in 1945) in veleizdajo (katere so bili nazadnje obsojeni številni kolaboranti)?«, je zapisal Peter Davies, avtor pričujoče knjige s pomenljivim naslovom  Nevarna razmerja: kolaboracija in druga svetovna vojna. Britanski zgodovinar mlajše generacije  je s takim pristopom skušal opozoriti, da je kolaboracija sama po sebi še vedno premalo proučena in nekoliko spregledana tematika, ki je bila vse prepogosto obravnavana v enostranski črno-beli podobi, kot »temačna« in »zloglasna« zgodovinska tema. Takšna  Daviesova trditev bo morda mnoge slovenske bralce presenetila, kajti po ideološki sprostitvi na Slovenskem v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja in izbruhu kulturnobojnega obračunavanja, se je včasih zazdelo, da se je  z vprašanjem kolaboracije potrebno ukvarjati le še pri nas.  Prav Daviesova knjiga  opozarja, da je bilo vprašanje kolaboracije in njene spornosti prisotno v večini povojnih družb ter da so se nekatere države  le s težavo spoprijele s svojo preteklostjo. Šlo je za boleč, mučen in neprijeten proces razčiščevanja, ki je bil obenem pokazatelj stanja v družbi in stopnje njene zrelosti se soočiti s takšnimi travmatičnimi problemi.  Nenavadna živost zapuščine kolaboracije je  vplivala na avtorjevo spoznanje, da je treba zgodbo o kolaboraciji posodobiti, na novo oceniti razprave o njej in ji dodati  aktualnost.

 Davies je v knjigi izhajal iz prepričanja, da kolaboracijo kot zgodovinski pojav najbolje razumemo, kadar jo obravnavamo kot univerzalno tematiko in jo je smiselno proučevati tako iz zornega kota posameznih držav kot tudi središča, ki ga je v konkretnem  primeru predstavljal Berlin in nacistični voditelj Adolf Hitler. Avtorjev namen je bil obravnavati kolaboracijo kot širok, večplasten pojav, in ne kot nekaj kar je zamejeno znotraj strogo določenih okvirov.  Morda je Daviesa prav tako dojemanje pojava in razsežnosti kolaboracije vodilo k temu, da je pojem uporabljal v zelo ohlapni obliki ter se je izognil njeni natančni definiciji, kjer bi ga lahko pri obravnavi te kompleksne problematike takšna shematičnost omejevala. Sicer pa se je pri sistematiziranju oblik, zvrsti in intenzivnosti kolaboracije avtor v glavnem naslonil na že obstoječo literaturo o tej problematiki (predvsem Wernerja Ringsa in  Raba Bennetta). Kljub (delnem) upoštevanju obstoječih tipizacij kolaboracije pa Davies vendarle ugotavlja, da je Evropa pod nemško okupacijo v številnih pogledih spominjala na laboratorij, ki ni poznal enotnega »sistema«, temveč se je v njem odvijalo toliko različic kolaboracije koliko je bilo evropskih držav.

 Kolaboracija pa ni bila le stvar političnih elit, saj je izkušnja okupacije zaznamovala družbo in družbene skupnosti na najbolj temeljni ravni v vsakdanjem življenju. V tem pogledu Davies obravnava najrazličnejše oblike  kolaboracije (od ekonomske, kulturne, »horizontalne« kolaboracije, kolaboracije na delovnem mestu itd.)  ter se sprašuje o najrazličnejših dilemah pred katerimi so se posamezniki znašli ter tako odstira manj znane razsežnosti tega kompleksnega pojava.

Božo Repe, Jože Prinčič: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča.

Blaž Babič: 

Božo Repe, Jože Prinčič: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča. Modrijan, Ljubljana 2009, 239 strani.

 Knjiga Pred časom - Portret Staneta Kavčiča obravnava življenje in delo enega vodilnih slovenskih politikov 20. stoletja. Politika, ki je med leti 1945 in 1972 zasedal vrsto pomembnih položajev, tako v Komunistični partiji in kasneje Zvezi komunistov kot tudi v tedanji strukturi oblasti, vrh in hkrati konec politične kariere pa je dočakal na mestu predsednika slovenske vlade oziroma Izvršnega sveta Skupščine republike Slovenije. Nastala je na podlagi skupnega dela dveh uveljavljenih in priznanih zgodovinarjev, dr. Boža Repeta in dr. Jožeta Prinčiča. Omenjena avtorja pripadata srednji generaciji slovenskih zgodovinarjev in sodita med najboljše poznavalce zgodovine Slovencev po drugi svetovni vojni. Poleg tega sta se z obdobjem, v katerem je Stane Kavčič opravljal najvišje politične funkcije, oba raziskovalno že ukvarjala. Nekatera njuna dosedanja dela namreč sodijo med »temeljno« literaturo za omenjeno obdobje.

Pri tem imam v mislih predvsem nekoliko predelano doktorsko disertacijo Boža Repeta »Liberalizem« v Sloveniji (1992) in njegovo znanstveno monografijo Obračun s Perspektivami (1990), posredno pa tudi njegova kasnejša dela Slovenci v osemdesetih letih (2001), Jutri je nov dan - Slovenci in razpad Jugoslavije (2002) in Rdeča Slovenija - Tokovi in obrazi socializma (2003). Podobno kot zgoraj našteta dela sodijo med temeljno literaturo za omenjeno obdobje tudi nekatera dela Jožeta Prinčiča. V prvi vrsti serija treh znanstvenih monografij v katerih je predstavil širša gospodarska gibanja, dogodke in osebnosti, ki so v letih 1945 do 1991 odločilno zaznamovali gospodarsko življenje na ravni takratne države in predvsem republike Slovenije. Gre za dela Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu (1945-1956) (1992), V začaranem krogu - slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955-1970 (1999) in Iz reforme v reformo - Slovensko gospodarstvo 1970-1991 (2006). Slednja je nastala v soavtorstvu z ddr. Nevenom Borakom, ekonomistom in zgodovinarjem, ki je v slovenskem prostoru poznan kot avtor številnih znanstvenih, strokovnih in publicističnih del s področja ekonomije in ekonomske zgodovine. Poleg ravnokar omenjene trilogije je Jože Prinčič kot avtor oziroma soavtor pomembno vplival na današnje razumevanje posameznih segmentov gospodarske zgodovine Slovencev še z naslednjimi deli: Povojne nacionalizacije v Sloveniji 1945-1963 (1994), Zgodovina slovenskega bančništva (2000), Bančniki v ogledalu časa – Življenjske poti slovenskih bančnikov v 19. in 20. stoletju (2005), Tovarna vijakov Plamen Kropa – od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945-1997) (2007) ter Biti direktor v času socializma – med idejami in praksami (2008).

Rosvita Pesek: Skupščinski koraki k samostojni državi

Blaž Babič:

Rosvita Pesek: Skupščinski koraki k samostojni državi. Izbor iz Dobesednih zapisov sej Skupščine Republike Slovenije, odločilnih za nastanek neodvisne države Slovenije v obdobju 1990-1991, s komentarjem. Zveza zgodovinskih društev, Ljubljana 2008, 484 strani.

Rosvita Pesek je v slovenskem prostoru širše poznana predvsem kot novinarka. Že skoraj dve desetletji je namreč zaposlena na Televiziji Slovenija, kjer ima za seboj bogato kariero novinarke, voditeljice in urednice. V zadnjih letih pa se vedno bolj uveljavlja tudi na področju zgodovinopisja. Leta 2006 je na Oddelku za zgodovino Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani zagovarjala doktorsko disertacijo »Politični subjekti in osamosvojitev Slovenije (1989-1992)«, ki je leta 2007 izšla v zajetni knjigi z naslovom »Osamosvojitev Slovenije«. Konec lanskega leta pa je predstavila že svojo drugo knjigo »Skupščinski koraki k samostojni državi« in hkrati napovedala temo naslednjega dela. Napovedala je, da se bo v letu 2009 lotila političnih strank. V začetku leta 2010 bo namreč minilo dvajset let odkar se je na podlagi »Zakona o političnem združevanju« in »Zakona o volitvah v skupščine« s preoblikovanjem opozicijskih zvez in družbenopolitičnih organizacij v klasične stranke dokončno oblikoval slovenski politični prostor. Kljub zavidljivemu številu objav s področja zgodovinopisja Rosvita Pesek večino energije vlaga v svoje delo na Televiziji Slovenija, kjer trenutno vodi osrednjo informativno oddajo Odmevi. V zgodovinopisju pa vidi svojo drugo ljubezen, ki se ji bo bolj posvetila, ko je kamera ne bo več »marala« oziroma kot sama pravi: »Vedno bolj se vidim tam«.

Mateja Režek: Med resničnostjo in iluzijo

Dunja Dobaja

Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo, slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem (1948-1958). -Ljubljana : Modrijan, 2005

 Med resničnostjo in iluzijo je knjiga o prelomnem desetletju jugoslovanske zgodovine, ko je, po sporu z Informbirojem, jugoslovanski partijski vrh, stopil na pot iskanja samostojne poti v socializem in jasno povedal, da ne želi biti zgolj eden izmed sovjetskih satelitev, temveč enakopravni partner. Bil je kot »samosvoj otrok«, ki se je, po eni strani, poskušal osamosvojiti od »svojega očeta in matere«, to je Stalina in Sovjetske zveze, po drugi strani pa mu je z različnimi ukrepi še vedno dokazoval svojo zvestobo.

Do prve kritike na račun Sovjetske zveze je prišlo jeseni 1948, ko je v časopisu Borba izšel nepodpisan članek z naslovom »Še enkrat o nepravičnih in neresničnih obtožbah«. Avtor članka je bil takratni sekretar politbiroja CK KPJ Milovan Djilas, ki je nekoliko kasneje padel v nemilost pri jugoslovanskem partijskem vodstvu. Djilas in s tem jugoslovansko partijsko vodstvo je Sovjetski zvezi sicer priznavalo vodilno vlogo v socialističnem gibanju, a hkrati zagovarjalo stališče, da ima vsaka članica znotraj socialističnega gibanja svoje specifične značilnosti in tudi pravico do svoje poti v socializem.

Zanimiva je izjava britanskega veleposlanika v Beogradu Iva Mallet-a v poročilu ob predaji poslov septembra 1954, ki, po mojem mnenju, najbolje označuje jugoslovanske partijske voditelje na poti iskanja svoje poti tako v notranji kot zunanji politiki. Označuje jih »po naravi trmoglave in nagnjene k brezobzirnemu ukrepanju, če sta ogrožena njihov ponos in neodvisnost. Obsedeni so s svojimi lastnimi zadevami in dosežki. Medtem ko so sami občutljivi, posvečajo le malo pozornosti čustvom drugih.« Menil je tudi, da se Jugoslavija »ne bo vrnila v sovjetsko krožnico vse dotlej, dokler jo bodo vodili ljudje, ki jim je neodvisnost dežele najvišja vrednota. Tem ljudem bi bilo všeč, če bi lahko uživali prednosti, ki bi jih nudilo dvorjenje iz obeh taborov.«

Zunanji izraz drugačne poti je bil Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, na kratko »zakon o samoupravljanju«, ki ga je Zvezna skupščina sprejela 27. junija 1950. Zakon je pomenil odmik od sovjetskega sistema in napovedal novo obdobje jugoslovanskega socializma, toda »samoupravljanje ni smelo prekoračiti meje, kaj šele ogroziti sistema oblasti, kakršen se je izoblikoval v revoluciji in kakršen je ustrezal njegovim težnjam«, je zapisal Djilas, ki je bil eden od ideologov delavskega samoupravljanja.

Seveda je to zapisal veliko kasneje, ko je bil že odstavljen iz političnega prizorišča.

Jure Gašparič: Anton Korošec v primežu kralja Aleksandra

Filip Čuček

Jure Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935; Ljubljana: Modrijan, 2007. 304 strani.

    Začnimo na koncu. Pet arhivov (šestnajst fondov), osemnajst časopisov, dvanajst strani literature in pet strani imenskega kazala. To so podatki, ki jih najdemo v zadnjem delu zgoraj navedenega dela dr. Jureta Gašpariča (znanstvenega sodelavca Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in docenta na Filozofski fakulteti v Mariboru) Viri in literatura, ki obsega dvajset strani. Ob suverenem poznavanju arhivskega in časopisnega gradiva ter relevantne literature je Gašparič subtilno osvetlil »življenje« Slovenske ljudske stranke v Kraljevini SHS (in Kraljevnini Jugoslaviji) med šestojanuarsko diktaturo in prevzemom Dravske banovine leta 1935.

   Gašparič se je pred obdobjem diktature kralja Aleksandra v prvem poglavju posvetil orisu razvoja slovenskega katoliškega političnega tabora do uvedbe šestojanuarske diktature. Začetek pripovedi je postavil v Taaffejevo dobo (konec 80-tih let 19. stoletja), ko je kranjska sloga dokončno razpadla. V strnjeni in pregledni zgodbi je bralcu razgrnil politično delovanje obeh taborov (katoliškega in liberalnega) na Slovenskem in poteze, ki so Slovensko ljudsko stranko v začetku 20. stoletja pripeljale do prvenstvene vloge v slovenskem političnem prostoru. Ob političnem razvoju na Kranjskem je spretno nizal tudi razvoj v ostalih slovenskih deželah, ki so slogaško »vztrajale« še nekaj let (Goriška do konca stoletja, Štajerska do 1906), medtem ko v drugih ni prišlo do političnega razcepa (Koroška, Istra, Trst). Prvo poglavje je zaključil z orisom političnega življenja v 20-tih letih 20. stoletja, ko je SLS igrala ključno vlogo slovenske politike in s svojimi programi in politiko dejansko poosebljala politično voljo slovenskega naroda. Katoliški politični tabor, ki ga je »zastopala« Slovenska ljudska stranka (SLS), je bil v času demokratično-parlamentarnih 20-tih let 20. stoletja politično najmočnejši.

Antonio Cazorla Sanchez: Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain, 1939-1975

Žiga Koncilija:
Antonio Cazorla Sanchez: Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain, 1939-1975. - Založba John Wiley & Sons ltd., West Sussex 2010, 279 str.

Španski zgodovinar Antonio Cazorla Sanchez, sicer izredni profesor na Oddelku za zgodovino Univerze v Trentu (Ontario, Kanada), je v neki metodološki razpravi o kulturni zgodovini slikovito zapisal, da je »…preteklost tuja država, zgodovina pa potni list s katerim po tej državi potujemo«. Po tej »državi« se Cazorla »sprehaja« z izročilom treh generacij šol analov, ki poskušajo orisati določeno družbo v nekem časovnem razponu v vsej svoji kompleksnosti in na tak način ujeti »duha časa«. Sanchez dognanja politične ter gospodarske zgodovine spretno kombinira s t.i. pogledom “od spodaj” značilnim za historično antropologijo, socialno zgodovino in kulturno zgodovino. Zanimajo ga družbeni procesi; urbanizacija, migracije, socialne spremembe, evolucija mentalitet, družbenih norm, vedenjskih vzorcev in spremembe vsakdanjega življenja običajnih ljudi. Ob preletu avtorjevega raziskovalnega opusa najdemo raznovrstne teme s področja kulturne in socialne evolucije družb Evrope 20. stoletja. Predvsem pa se posveča rodni Španiji in njeni specifični totalitarni izkušnji. Monografija Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain 1939-1975 (Strah in napredek – Običajna življenja v Frankovi Španiji 1939-1979) pa predstavlja nekakšno sintezo dosedanjih avtorjevih raziskav.

Med letoma 1936 in 1939 je Španijo pretresala agonija državljanske vojne in ko se je prah bojev dokončno polegel, si marsikdo ni predstavljal, da bo zmaga generala Francisca Franca »El Caudilla« nad kratko živečo republikansko vlado vodila v štiri desetletja dolgo diktaturo. Avtor s pričujočo študijo prikazuje pestrost družbenih posledic te pogosto neodgovorne in represivne Frankove diktature. S spretnim prepletanjem uradne oblastne retorike in dejanskim dogajanjem, ki se avtorju razodevajo ob intimnih usodah posameznih ljudi, avtor »lovi« tako izmuzljivo resnico ali če citiram še enega »prvaka« socialne zgodovine Stanleya Paynea: »Antonio Cazorla Sanchez uspe na zelo edinstven način ujeti vso kompleksnost in kontradiktornost življenja prebivalstva Španije pod Frankovo vladavino. Knjiga prodira pod površino politike in vladajoče oblasti zato, da se sooči z življenji običajnih ljudi in s tem pomaga pri odstiranju novih pogledov na Frankovo vladavino.« V uvodnem poglavju z naslovom Običajni Španci v neobičajnih časih, tudi preko orisa lastne zgodbe, jasno opredeli, komu je tokrat ponudil možnost spregovoriti o zgodovini Frankove Španije. Ravno ti »običajni« ljudje, v tradicionalnem zgodovinopisju prezrte anonimne množice, so po njegovem mnenju glavni akterji vsakdanje življenja in soustvarjalci zgodovine.

Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov

Aleksander Lorenčič

Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov, Časnik Finance, Ljubljana 2008, 158 strani

Rado Pezdir je ekonomist, ki se ukvarja z ekonomsko filozofijo, ekonomiko tranzicije in zdravstveno ekonomiko. Je kolumnist poslovnega časnika Finance, njegov pogled na svet pa oblikujeta filozofija klasičnega liberalizma in anarho-kapitalizma. Je avtor številnih poljudnih in strokovnih člankov. Samostojno oziroma v soavtorstvu je objavil nekaj razprav v tujih revijah kot so Post-communist economies, Journal of Institute of Economic affairs in Journal of Economics.

»Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov« je prvo monografsko delo Rada Pezdirja, ki je izšlo proti koncu leta 2008 pod okriljem Časnika Finance in obsega 158 strani. Monografija je ob predgovoru h knjigi, ki ga je napisal ekonomist Mićo Mrkaić, prologu, epilogu ter dodatku sestavljena iz dveh glavnih delov. V prvem delu je predstavljena anatomija slovenske tranzicije, v drugem pa njena analiza. Delu dajejo posebno težo številni slikovni dodatki ter tabelarni in grafični prikazi.

      V prvem delu avtor zajame procese, ki spremljajo tranzicijo oziroma menjavo institucionalnega okvira. Predstavljena so gibanja bruto družbenega proizvoda, inflacije, uravnoteženost tekočega računa in trgovinski vzorci, pritoki neposrednih tujih investicij, deviznega tečaja itd. Predstavljen je proces umikanja države iz gospodarstva ter narejena analiza sprememb v poslovnem okolju podjetij na osnovi svobodne iniciative. Avtor analizira tudi pravni okvir, davčni ter pokojninski sistem, trg dela, politiko konkurence, reforme v finančnem sektorju ter se ob zaključku prvega dela sprašuje, kako daleč v tranzicijskem procesu smo prišli. Pozitivno je, da avtor vse naštete procese in gibanja primerja s procesi in gibanji drugih tranzicijskih držav. Avtor ugotovi, da je bila Slovenija po padcu socializma bistveno bolj razvita kot večina tranzicijskih držav. Razlog za to je bil v bolj izvozni usmerjenosti, ki je posredno omogočala hitrejše prestrukturiranje, do katerega je deloma prišlo že v socializmu. Avtor ugotavlja, da ni mogoče enolično določiti posameznega pristopa držav k reformiranju. Izloči dva, kot pravi, robna primera. Estonijo, ki je nabor svojih ekonomskih politik utemeljila bolj na »bigbang« terapiji ter Slovenijo, ki se je odločila za, na gradualizmu temelječo, ekonomsko politiko. Avtor ugotavlja, da Slovenija zaostaja prav za vsemi parametri in sicer v Sloveniji se je država najpočasneje umikala iz gospodarstva, izvajale so se zelo počasne spremembe v svobodnejši trg, Slovenija se je poleg Poljske po kazalnikih, ki opredeljujejo delovanje tržnega mehanizma, izkazala kot daleč najslabša država v regiji. Podobno je bilo tudi na področjih davčnega sistema, trga dela, konkurenčnosti gospodarstva in finančnega sistema. Avtor po vseh teh ugotovitvah sklene prvi del s poglavjem, ki nosi naslov »Očitno je s slovenskim gospodarstvom nekaj zelo narobe« in sklepa, da je struktura slovenskega gospodarstva takšna, da ne omogoča delovanje tržnega sistema in da bi, v kolikor bi bilo drugače, danes videli popolnoma drugačne rezultate.

Jože Prinčič, Tovarna vijakov Plamen Kropa

Mitja Sunčič
Dr. Jože Prinčič, Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945 – 1997). Muzeji radovljiške občine. Kropa 2007, 208 strani, ilustrirano.

Dr. Jožeta Prinčiča iz Inštituta za novejšo zgodovino poznamo kot vodilnega gospodarskega zgodovinarja za obdobje po drugi svetovni vojni v Sloveniji. Zadnjih 20 let se je posvečal predvsem preučevanju širših gospodarskih gibanj, prelomnic, dogodkov ter osebnosti, ki so v letih od 1945 do 1991 odločilno zaznamovali naše gospodarsko življenje. Po končani knjigi Iz reforme v reformo (Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991), se je posvetil raziskovanju socialističnega gospodarstva na lokalni ravni. Posamično podjetje, osnovna enota socialistične družbeno-ekonomske ureditve, predstavlja idealen raziskovalni predmet za ugotavljanje v kolikšni meri so se gospodarski načrti in politične zapovedi udejanjale v konkretnem gospodarskem življenju. Cilj dr. Prinčičeve nove raziskave je torej bil rekonstruirati, kako se je posamezno slovensko podjetje prilagajalo spremembam v gospodarski ureditvi in razvojni politiki.