Dunja Dobaja:
Marta Verginella. Ženska obrobja :vpis žensk v zgodovino Slovencev
Ob prebiranju knjige, se mi je neprestano pojavljalo sledeče vprašanje: »Kje so izvori ženske zapostavljenosti v odnosu do moškega?« Zapostavljenost se v različnih obdobjih kaže na različne načine. Žal, tudi še danes.
Povsem enostaven odgovor sem dobila v prvi knjigi zbranih del Angele Vode z naslovom Spol in upor.
Prvotni ljudje so živeli v hordah (krdelih), kjer je vladala medsebojna enakost tudi glede žen in otrok. Možje in žene ene in iste skupine so se spolno družili med seboj, zato se tudi imenuje to obdobje doba krvnega sorodstva. Postopoma so se posamezne krvne skupine oblikovale v višje organizirane skupnosti s skupnim imetjem in gospodarstvom na osnovi delitve dela po spolu, starosti, moči in zmožnosti posameznikov. Te oblike skupnega življenja imenujemo zadruge (občine, župe). V njih so imeli vsi člani enake pravice in dolžnosti. V tem času se je razvila pri mnogih rodovih posebna socialna tvorba, to je materinska zadruga. Vse, ki so živeli v tej zadrugi, je vezalo le sorodstvo materinega pokolenja. Očetov rod je bil nepomemben. Mož je bil tisti, ki se je priženil v materinsko zadrugo in si je moral ženo odslužiti z delom. Otroci so bili izključna last materinega rodu, očeta niso smatrali niti za svojega sorodnika. Vse pravice in dolžnosti so prehajale na otroke od materine strani. Tudi v zgodovini starih Slovanov so primeri, ki kažejo, da je bil ženin položaj v davni preteklosti na višji stopnji kot je danes. Tak primer je Libuša, ki je vladala Čehom. Tudi pri Germanih je v prastari dobi vladalo materinsko pravo, o čemer priča njihova starejša književnost. Spomnimo se še starih Egipčanov, kjer je bil družbeni položaj žene tak, kakršnega je pozneje zavzemal mož. Žena je imela v odnosu do moža popolno svobodo in pogosto tudi absolutno oblast.
Kje so vzroki za takšen izjemen položaj žene, ki se ni nikoli več ponovil v zgodovini?
Žena se je prva ustalila. Medtem, ko je bil mož na loviščih in bojnih pohodih, si je žena ustvarjala bivališče, ki naj bi nudilo zavetje njej in njenim otrokom. Žena je bila tista, ki je prva začela obdelovati polje, in sicer sprva čisto sama. Ker je bilo pridobivanje hrane z lovom veliko bolj zanesljivo kot z obdelovanjem zemlje, je ženi povsem naravno pripadala nadvlada. Žena je bila gospodarsko močnejši del, saj so bile večje možnosti pridobivanja hrane v njenih rokah. Ker je bila žena kot delovna moč za skupnost veliko več vredna kot mož, je zadruga rajši pustila moža, da se je izselil, kakor pa ženo. V primeru, da je mož vseeno dobil ženo v zadrugo, jo je moral odkupiti ali odslužiti z delom.
Spričo gospodarskega razvoja je zadruga postopoma prešla v moževo oblast. Materinskemu pravu – matriarhatu – je sledilo očetovsko pravo – patriarhat. Počasi se je tudi mož, ki je bil prvotno lovec in borec, ustalil, se začel ukvarjati z obdelovanjem zemlje, izdelovanjem orodja in s trgovanjem. Prevzel je ženin delokrog, žena pa se je posvetila hišnim opravilom in otrokom. Zadružna lastnina, tudi zemlja in druge dobrine, so prešle v last družinskega poglavarja. Tudi žena je postala moževa lastnina, kajti sedaj jo je mož lahko kupil. Žena je prenehala obstajati kot samostojen človek. Postala je njegova služabnica, roditeljica njegovih otrok, ki so pomenili prirastek delovnih moči v družini. V tem podrejenem položaju, ki je marsikdaj spominjal na suženjskega, je žena ostala tisočletja
