Prežihov Voranc – Lovro Kuhar : pisatelj, politik, patriot

Jurij Perovšek:

Prežihov Voranc – Lovro Kuhar : pisatelj, politik, patriot. (Uredil Aleš Gabrič). Inštitut za novejšo zgodovino, Slovenski znanstveni inštitut (Slowenisches Wissenschaftsinstitut). Ljubljana, Dunaj (Wien), 2010, 185 strani

Ena od pomembnih značilnosti preučevanja slovenske novejše zgodovine je gotovo tudi obravnavanje življenja in dela posameznih vidnih osebnosti, ki so bodisi oblikovale bodisi opazno zaznamovale njen razvoj. Začetek teh obravnav, ki se jim posvečajo tako v zgodovinopisju kot v drugih, zlasti humanističnih znanostih, sega še v čas med obema svetovnima vojnama in bi zaradi svoje obsežnosti zaslužile posebno predstavitev. Naj zato ob tej priložnosti spomnimo le na lansko leto, ko so udeleženci dveh znanstvenih srečanj – Pomembne slovenske osebnosti 20. stoletja (Maribor, 23. – 25. november 2010) ter Osebnost in delovanje dr. Marka Natlačena (1886–1942) (Ljubljana, 15. december 2010) – predstavili 44 vidnih predstavnikov slovenskega političnega, kulturnega, znanstvenega in cerkvenega življenja v prejšnjem stoletju. Ob tem sta lani izšli še obravnavi povojne usode Edvarda Kocbeka (Igor Omerza: Edvard Kocbek : osebni dosje št. 584. Ljubljana: Karantanija, 2010) ter življenja in dela Ivana Hribarja (Igor Grdina: Ivan Hribar : »jedini resnični radikalec slovenski«. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010), ki mu je bil posvečen tudi posebni zbornik znanstvenih obravnav (Hribarjev zbornik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010).

Zgoraj navedenim obravnavam, ki so zajele predstavnike vseh idejnopolitičnih taborov, se je konec leta 2010 pridružila še monografska publikacija Prežihov Voranc – Lovro Kuhar : pisatelj, politik, patriot. V njej so objavljeni za tisk prirejeni referati z mednarodne znanstvene konference, ki je pod istim naslovom potekala 19. in 20. aprila 2007 na Dunaju. Slovenska humanistika se je tako oddolžila še eni markantni osebnosti, ki je pomembno zaznamovala slovensko 20. stoletje. V omenjeni monografski publikaciji so namreč filologi, slavisti, bibliotekarji in zgodovinarji na podlagi novih raziskovalnih spoznanj nadgradili dosedanje poznavanje osebnosti in dela Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca na vseh področjih njegovega bogatega življenjskega delovanja.

Martin Moll: Kein Burgfrieden. Der deutsch-slowenische Nationalitätenkonflikt in der Steiermark 1900-1918

Filip Čuček:

Martin Moll: Kein Burgfrieden. Der deutsch-slowenische Nationalitätenkonflikt in der Steiermark 1900-1918. Studienverlag, Innsbruck 2007, 595 str.

Za doc. dr. Martina Molla iz graške univerze Karla in Franca bi lahko dejali, da je imel dokaj nenavadno pot do visokošolskega učitelja. Rojen leta 1961 je po študiju zgodovine in germanistike na isti univerzi leta 1987 doktoriral iz zgodovine in nato 15 let delal v gospodarstvu, ob delu pa je, v sodelovanju z Inštitutom za zgodovino graške Filozofske fakultete, tudi raziskoval in se strokovno izpopolnjeval. Svoje izsledke je že zgodaj objavljal v raznih strokovnih revijah. V začetku leta 2003 je bil na graški univerzi habilitiran iz novejše in sodobne zgodovine s habilitacijskim delom Studien zum deutsch-slowenischen Nationalkonflikt in der Steiermark vor dem und im Ersten Weltkrieg, kjer se je njegova »poklicna« zgodovinarska pot dejansko pričela.
Njegovo habilitacijsko delo je leta 2007 izšlo pri založbi Studienverlag v Innsbrucku kot znanstvena monografija z naslovom Kein Burgfrieden. Der deutsch-slowenische Nationalitätenkonflikt in der Steiermark 1900-1918. Predelana študija se tako loteva osvetlitve slovensko-nemških nacionalnih odnosov ob koncu dvojne monarhije na Štajerskem, ko je nacionalni konflikt zadobil že neslutene dimenzije.
Mollova obsežna knjiga zajema 595 strani s kar 2373 opombami. Knjigo je strukturno razdelil na 15 poglavij. V prvem poglavju je namenil pozornost sami temi knjige, stanju raziskav in virov. Dosedanje raziskave in obstoječe vire je nanizal na 30 straneh, kar daje slutiti, da njegovo delo temelji na obsežni pregledani literaturi in kopici novih virov. V drugem poglavju je podal zgodovinski oris Štajerske v drugi polovici 19. stoletja. V tretjem poglavju se je posvetil nastanku nemškega nacionalizma na Štajerskem, v četrtem pa na drugi strani primerjal slovenski boj (oziroma slovenski nacionalizem) za enakopravnost. V petem poglavju je iskal vzporednice Štajerske in balkanske krize pred prvo svetovno vojno, v šestem pa sarajevski atentat in njegove posledice, kar je podal v nadaljevanju (sedmo do trinajsto poglavje) v obliki političnega preganjanja Slovencev na Štajerskem. V štirinajstem poglavju je vzel v pretres reakcije na zaostreno politično klimo na Štajerskem, v petnajstem pa stališče Slovencev med prvo svetovno vojno. Na koncu je dodal še obširen povzetek (15 strani), obsežen seznam virov in literature (45 strani), seznam okrajšav (2 strani) in osebno kazalo (5 strani).

Janez Cvirn: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji

Filip Čuček: 

Janez Cvirn: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji : dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918), Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, Ljubljana, 2006, 319. str.

Preoblikovanje Habsburške monarhije v ustavno in parlamentarno večnacionalno tvorbo je bil vsekakor zapleten in večplasten proces. Ideje, ki so za razliko od ostalih konstitucionalnih monarhij v Avstriji ponapoleonskega časa umanjkale, so v monarhijo sicer pricurljale preko nemških držav že relativno zgodaj. Toda vsako javno politično diskusijo je v predmarčnem času dušilo absolutistično Metternichovo obdobje, ki je onemogočalo kakršnokoli kritiko tedanje oblasti. Preoblikovanje klasične stanovske ureditve v Avstriji tako predstavlja leto 1848, ko je bil umsko zaostali Ferdinand I. (in njegov krog) prisiljen spremeniti temelje državne ureditve in jih približati »modernim« evropskim konstitucionalnim državam.

Avtor knjige, red. prof. dr. Janez Cvirn, je v svojem delu predstavil glavne prelomnice v ustavni in parlamentarni zgodovini Habsburške monarhije (kasneje Cislitvanije), hkrati pa podrobno prikazal slovensko državnozborsko politiko. Cvirn je temeljnemu obdobju avstrijskega parlamentarizma v obdobju marčne revolucije namenil precej prostora in ga podrobno predstavil ter razgradil. Po uvodnem poglavju, kjer nas popelje po poti uvajanja konstitucionalizma (predvsem) v Srednji Evropi, je čas do ponovne uvedbe absolutizma razdelil v več poglavij, ki si sledijo v jasnem in razumljivem redosledu. Revolucionarno leto 1848 je v iskanju ustreznih rešitev zaznamovala aprilska ustava notranjega ministra Franza von Pillersdorfa, ki jo je cesar obljubil že dva dni po izbruhu revolucije na Dunaju. Dojemanje obljubljenih ustavnih oblik je bilo tedaj na Slovenskem večinoma napačno, še najbolj pa se mu je približal Janez Bleiweis, ki je v cesarjevem sklicu videl prvi korak h konstitucionalizmu in uveljavitvi temeljnih pravic človeka in državljana. Vendar pa je, kot avtor več kot prepričljivo pokaže, ustava sledila konstitucionalizmu zgolj v toliko, da je jasno uveljavila delitev oblasti (sodna, izvršna in zakonodajna), toda cesarju je še vedno dodeljevala veliko pristojnosti (preprečil je lahko sprejem vsakega zakona). Kljub temu pa so bile reakcije na prvo avstrijsko ustavo na splošno pozitivne.

Janko Prunk, Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama

Jurij Perovšek:

O RAZSODNI MÔČI RAZUMA : Janko Prunk, Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama, Društvo 2000, Ljubljana, 2004

            Za slovensko zgodovinopisje, za katero je v zadnjem desetletju in pol značilen nov in v spoznavnem pogledu svež razvojni cikel, je kljub omenjeni spremembi še vedno moč ugotoviti, da je usmerjeno predvsem k slovenski problematiki, medtem ko širšo redko obravnava. Vprašanje, zakaj je tako vsekakor zasluži obravnavo, vendar to ni namen našega pisanja. K njemu nas je namreč vzpodbudila knjiga prof. dr. Janka Prunka Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama, ki po svoji vsebini v določeni meri predstavlja izjemo v slovenski zgodovinopisni literaturi. Avtorja namreč že več kot trideset let, ob obravnavanju tem iz nacionalne zgodovine, raziskovalno vznemirja tudi širša, zlasti evropska idejnopolitična zgodovinska problematika. Pri tem se je Janko Prunk – tako kot tudi pri preučevanju slovenske in jugoslovanske zgodovine – osredotočil  na obdobje med svetovnima vojnama, ki sta z idejnopolitičnimi prelomi, katere sta pogojili, usodno označili v trdo zgodovinsko dinamiko zgoščeno, a vsebinsko izjemno polno prejšnje stoletje.

            Avtorja Zgodovine ideoloških spopadov med vojnama ni treba posebej predstavljati, spomniti pa velja na bistvene problemsko-zgodovinske sklope, ki se jim je doslej v svojem delu posvetil. V mislih imamo razčlenjevanje idejnopolitičnega razvoja v slovenskem katoliškem taboru od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne in v tem okviru posebej preučevanje mesta in vloge krščanskih socialistov v slovenskem idejnem, političnem in družbenem razvoju v prvi Jugoslaviji in v času druge vojne, preučevanje slovenskega komunističnega gibanja v letih 1920-1990, obravnavanje problematike jugoslovanske združitve leta 1918, političnih koncepcij slovenskega meščanstva v prvi jugoslovanski državi in slovensko-hrvaških odnosov v prvi polovici 20. stoletja ter sintetično razčlenitev razvojnih stopenj slovenske narodne politike od konca 18. do konca 20. stoletja. Pozabiti ne smemo tudi na njegova druga, za zgodovinopisje pomembna dejanja. V tej zvezi bi posebej opozorili na zbornik intervjujev z vodilnimi ideologi in politiki starih in novih slovenskih političnih strank Nova slovenska samozavest : pogovori s slovenskimi političnimi prvaki (Ljubljana 1990), ki ga je vsekakor treba imeti v zgodovinopisni zavesti.

            Ob očrtu raziskovalnega zanimanja avtorja Zgodovine ideoloških spopadov med vojnama pa se samodejno izriše še ena značilnost njegovega dela. To je Prunkov venomer prisotni razmislek o idejni razsežnosti političnega človeka – njegovega bivanja in dejanj. Bralcu njegovih del namreč ne more uiti, da je prav ta razsežnost tisti dejavnik, ki ga vodi v vrednostnem ocenjevanju zgodovine in posameznih procesov v njej. To je še posebej izrazito v besedilih, v katerih posega v evropski kontekst.      

Marko Zajc: "Kje se slovensko neha in hrvaško začne"

Marta Rendla:

Marko Zajc: "Kje se slovensko neha in hrvaško začne": slovensko hrvaška meja v 19 . in na začetku 20. stoletja, Ljubljana:Modrijan, 2006

Izid knjige mladega zgodovinarja Marka Zajca z naslovom "Kje se slovensko neha in hrvaško začne" in s podnaslovom"Slovensko hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja" bi lahko pospremili z besedami "ravno ob pravem času". Ob za danes zelo pomenljivem naslovu, ko je vprašanje slovensko-hrvaške meje še kako aktualno; razmejitev oziroma določitev meje med narodoma pa navkljub prizadevanjem slovenskih kot tudi hrvaških politikov še naprej ostaja nedorečena; nerešena meja-gre za mejo na morju oziroma v  Piranskem zalivu, sproža obmejne konflikte, slabo voljo ljudi na obeh straneh meje in občasno zaostrene medsosedske odnose, bi marsikdo utegnil pomisliti, da omenjeno delo prinaša odgovor na leta trajajoč problem v slovensko-hrvaških odnosih. Toda ne ponuja magične formule kje zgodovinsko gledano potegniti najbolj pravo mejo, temveč bralcu omogoča, da na bolj jasen način dojame aktualne dogodke in mu razkriva vzroke za današnje kot tudi pretekle"razmejitvene" konflikte.

Knjiga predstavlja nekoliko razširjeno in poglobljeno doktorsko nalogo z naslovom "Slovensko-hrvaški odnosi s posebnim ozirom na hrvaško mejo 1830-1918." Slednje in pa podnaslov knjige povesta, da je časovno težišče dela postavljeno v zadnje stoletje habsburške monarhije, obravnava pa vprašanje slovensko-hrvaške razmejitve v času izoblikovanja modernih nacionalizmov od skorajšnjega programa Zedinjene Slovenije do oblikovanja nove samostojne južnoslovanske države-Kraljevine SHS.

Avtor se je s tem vprašanjem ukvarjal vse od leta 2001, ko je na Inštitutu za narodnostna vprašanja nastopil delo mladega raziskovalca. Pričujoče delo razkriva zanimivo predzgodovino tvorbe ideoloških meja med Slovenci in Hrvati v času oblikovanja obeh modernih narodov. Pravzaprav sta hkrati potekala dva vzporedna procesa-oblikovanje hrvaškega in slovenskega naroda in  nastajanje narodnostno-etnične meje med Hrvati in Slovenci.

Jurij Perovšek: V zaželjeni deželi

Marko Zajc:

Jurij Perovšek: V zaželjeni deželi«: slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009.

 

Kaj je izkušnja? Slovar slovenskega knjižnega jezika odkriva, da ima beseda tri pomene: kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi; skupek takih spoznanj, ugotovitev in znanje, vedenje, pridobljeno s študijem, z delom. Nekaj je gotovo: knjiga Jurija Perovška »V zaželjeni deželi« temelji na vedenju, pridobljenemu z natančnim študijem in trdim delom. Delo je posledica marljivega raziskovanja »starojugoslovanskega obdobja«, ki ga Perovšek že dolga leta tiho opravlja na Inštitutu za novejšo zgodovino.[1] V knjigi so predstavljeni rezultati raziskovalnih projektov in programov, pri katerih je Perovšek sodeloval (in še sodeluje), mnoge je tudi vodil (in jih še vodi). V razmerah, ko mora raziskovalec opravljati delo na več projektih, obstaja verjetnost, da se lahko rezultati dela razdrobijo in pozabijo. Zato je obravnavana knjiga še toliko bolj pomembna in zaželena. Še zlasti, če avtor poveže svoje izsledke v logično in pregledno celoto, kar je Perovšku tudi uspelo. S pretanjenim občutkom za ideološko-politične nianse in že skoraj prislovičnim eruditstvom nas Perovšek vodi po zavitih poteh politike, političnosti in politikantstva v tedanji jugoslovanski Sloveniji. Na vseh koncih in krajih knjige  se opira na ogromen korpus prežvečenega gradiva, ki ga skrbno citira v zgledno urejenih opombah. 

Perovška zanima zgodovina slovenskega naroda, predvsem družbeno-politični razvoj in zgodovina slovenske emancipacije: kako se je razvijala ideja slovenske samobitnosti? Kakšno razmerje je imela z dobro znanim jugoslovanskim unitarizmom? In ne nazadnje, kaj je to obdobje prispevalo k razvoju slovenstva v daljšem časovnem kontinuumu – predvsem k razvoju v drugi Jugoslaviji in v samostojni Sloveniji. Bralci, ki vidijo nacionalizme skozi modernistična, (post)strukturalistična ali postkolonialna očala, bi utegnili imeti Perovškovo govorjenje o slovenski samobitnosti za ustvarjanje mita. Naj ga ne sodijo prehitro. Perovška res zanima nacionalnopolitična emancipacija Slovencev v daljšem obdobju in etape razvoja, ki so pripeljale do samostojne države. Vendar nikjer ne trdi, da je tako moralo biti. Perovšek je zgolj radoveden, kako je do tega prišlo. Pri interpretaciji izhaja iz ideoloških dilem tistega časa, ki jih tudi obrazloži z jezikom, ki so ga takrat uporabljali. Slovensko-patriotski bralci, ki imajo vsako omembo jugoslovanstva za nacionalno izdajo, pa ne utegnejo razumeti težko dojemljive ambivalence (in včasih tudi benevolence) slovenske politike do jugoslovanstva in državnega centra. Naj le natančno prisluhnejo zanimivim citatom, ki jih je avtor izbral za ponazoritev zapletenih idejnopolitičnih dilem, pa se jim bo vsaj malo razjasnilo. Tako prva kot druga Jugoslavija sta bili tudi slovenski državi in državi Slovencev. 

Conflict and Memory: Bridging Past and Future in (South East) Europe

Žiga Koncilija:

Wolfgang Petritsch, Vedran Džihić (ur.).Conflict and Memory: Bridging Past and Future in (South East) Europe. Baden-Baden 2010: Nomos, 2010. (Southeast European Integration Perspectives)

»Kadar travme ostajajo neizrečene in kadar le te niso umeščene v univerzum smisla, bodo bolečine in trpljenje, ki jih travme povzročajo, v neki točki ponovno izbruhnile in povzročile nov krog  nasilja.«[1]

Čeprav se trenutno domala celotna Evropa sooča s številnimi težjimi gospodarskimi ter družbenopolitičnimi vprašanji in v prihodnost zre z veliko mero pesimizma, mora, za ohranjanje zdravega kolektivnega duha, eno izmed temeljnih katarzičnih vprašanj ves čas ostajati tudi visoka stopnja samorefleksije, v okvir katere spada odnos do preteklosti in način kako se z njo soočamo. Zgodovina narodov Evrope je obremenjena s številnimi vojnami, zločini, krizami in drugimi travmatičnimi dogodki. Kadar le ti ostajajo nerazrešeni, kakor oglje tlijo v družbenem tkivu in predstavljajo potencialno nevarnost za nove konfliktne situacije v očitnem preziranju načela Historia magistra vitae est. Ljudje v dinamični dialektiki med individualno in kolektivno zavestjo reminiscirajo, pozabljajo in z različnimi simptomi manifestirajo svoj odnos do lastne in skupne preteklosti ter s tem soustvarjajo sedanjost. Ker pa vemo, da imajo lahko oblastne elite izjemno manipulativno moč nad labilnostjo pogosto neizoblikovanih posameznikov, ki tvorijo množice, in da lahko to moč zlorabljajo tako daleč, da lahko »…spomini, ali propagandno navdihnjene iluzije o spominih, motivirajo ljudi, ki sicer živijo mirno, v dejanja nasilja nad drugimi«,[2] je potrebno ves čas obstoja do vprašanj spominjanja in preteklosti ohranjati visoko stopnjo (samo)kritičnosti. Toda kaj sploh je spomin in preteklost? Predavateljica mednarodnih odnosov z Univerze v Londonu Jasna Dragović-Soso v uvodnem poglavju Konflikt, spomin, odgovornost: Kaj pomeni pomiritev ali sprava (ang. coming to terms)[3] s preteklostjo?, kjer postavi teoretične temelje zbranim študijam o spominu poudarja, da spomin nikoli ni konstanten, temveč nenehno se spreminjajoč glede na evolvirajoče potrebe sedanjosti.[4] Preteklost tako ni rigidno vzpostavljen zbir podob, idej in dogodkov z neodvisno sebi lastno eksistenco. Z drugimi besedami, preteklost je to, kar mislimo da je naš zgodovinski – pogosto konflikten – spomin na neko obdobje. Ta specifičen spomin pa je le eden izmed množice možnih alternativnih historičnih interpretacij. Raziskovanje globljih in kompleksnejših plasti naše preteklosti in poskus razumevanja vzročno-posledičnih relacij je dolžnost in nuja za razumevanje nas samih in družbe, ki jo skupaj tvorimo. Samo dosledna konfrontacija z dejstvi - za katero je potrebna visoka stopnja samokritike, poguma in intelektualne vztrajnosti - je tista, ki lahko omogoči višjo stopnjo zavedanja o preteklosti in posledično svobodnejše in neobremenjeno razmišljanje o sedanjosti in prihodnosti. Pot do sprave zahteva veliko časa in kontinuirano voljo, na nivoju naroda zlasti volje političnih elit. Vsaka država poskuša doseči katarzo bodisi preko spominjanja ali pozabe[5] z različno paleto zakonskih, družbenih, kulturnih, političnih, intelektualnih in drugih mehanizmov. Wolfgang Petrisch in Vedran Džihić v uvodnem članku Soočanje konfliktnih spominov v Jugovzhodni Evropi na primeru holokavsta ločita tri ravni spopadanja s preteklostjo – zakonsko, kulturno in ekonomsko. Zakonska faza se osredotoča na proces privedbe povzročiteljev kriminalnih ali zločinskih dejanj pred roko resnice, kjer se jih zakonsko in moralno obsodi. Ta t.i. faza »tranzicijske pravičnosti«[6] je postala v Evropi pomemben dejavnik vzpostavljanja miru (ang. peace making) in promocije demokracije. S kulturno fazo pomiritve avtorja definirata skupek kulturnih praks spominjanja z implementacijo različnih kulturnih strategij in sredstev izražanja kot so knjige, filmi, glasba, spomeniki, predstave in muzejske razstave. Tretja faza pa se nanaša na reparacije ali odškodnine, kot oblike doseganja satisfakcij pri žrtvah zločinov. Uspešno soočanje s preteklostjo zahteva interdisciplinaren pristop, kombinacijo splošnega in specifičnega. Proces pomiritve je lahko uspešen le v okolju stabilne države in predanih politikov ter zadovoljivega socialno-ekonomskega stanja države. Da je proces pomiritve s preteklostjo uspešen, je po Petrischu in Džihiću potrebno doseči tri temeljne cilje: odkrito soočenje z lastno preteklostjo, priznavanje sobivanja več medsebojno konfliktnih spominov in rekonstrukcijo skupnega evropskega spomina kot dela nadnacionalnega spomina. Ko opazujemo države Zahodnega Balkana, kateremu je posvečenih večji del razprav, in z ozirom na dogodke zadnjih desetletij, pa lahko hitro opazimo, da bo pot še dolga in težavna, zlasti če bo kronično primanjkovalo politične volje.

Božo Repe, Jože Prinčič: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča.

Blaž Babič: 

Božo Repe, Jože Prinčič: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča. Modrijan, Ljubljana 2009, 239 strani.

 Knjiga Pred časom - Portret Staneta Kavčiča obravnava življenje in delo enega vodilnih slovenskih politikov 20. stoletja. Politika, ki je med leti 1945 in 1972 zasedal vrsto pomembnih položajev, tako v Komunistični partiji in kasneje Zvezi komunistov kot tudi v tedanji strukturi oblasti, vrh in hkrati konec politične kariere pa je dočakal na mestu predsednika slovenske vlade oziroma Izvršnega sveta Skupščine republike Slovenije. Nastala je na podlagi skupnega dela dveh uveljavljenih in priznanih zgodovinarjev, dr. Boža Repeta in dr. Jožeta Prinčiča. Omenjena avtorja pripadata srednji generaciji slovenskih zgodovinarjev in sodita med najboljše poznavalce zgodovine Slovencev po drugi svetovni vojni. Poleg tega sta se z obdobjem, v katerem je Stane Kavčič opravljal najvišje politične funkcije, oba raziskovalno že ukvarjala. Nekatera njuna dosedanja dela namreč sodijo med »temeljno« literaturo za omenjeno obdobje.

Pri tem imam v mislih predvsem nekoliko predelano doktorsko disertacijo Boža Repeta »Liberalizem« v Sloveniji (1992) in njegovo znanstveno monografijo Obračun s Perspektivami (1990), posredno pa tudi njegova kasnejša dela Slovenci v osemdesetih letih (2001), Jutri je nov dan - Slovenci in razpad Jugoslavije (2002) in Rdeča Slovenija - Tokovi in obrazi socializma (2003). Podobno kot zgoraj našteta dela sodijo med temeljno literaturo za omenjeno obdobje tudi nekatera dela Jožeta Prinčiča. V prvi vrsti serija treh znanstvenih monografij v katerih je predstavil širša gospodarska gibanja, dogodke in osebnosti, ki so v letih 1945 do 1991 odločilno zaznamovali gospodarsko življenje na ravni takratne države in predvsem republike Slovenije. Gre za dela Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu (1945-1956) (1992), V začaranem krogu - slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955-1970 (1999) in Iz reforme v reformo - Slovensko gospodarstvo 1970-1991 (2006). Slednja je nastala v soavtorstvu z ddr. Nevenom Borakom, ekonomistom in zgodovinarjem, ki je v slovenskem prostoru poznan kot avtor številnih znanstvenih, strokovnih in publicističnih del s področja ekonomije in ekonomske zgodovine. Poleg ravnokar omenjene trilogije je Jože Prinčič kot avtor oziroma soavtor pomembno vplival na današnje razumevanje posameznih segmentov gospodarske zgodovine Slovencev še z naslednjimi deli: Povojne nacionalizacije v Sloveniji 1945-1963 (1994), Zgodovina slovenskega bančništva (2000), Bančniki v ogledalu časa – Življenjske poti slovenskih bančnikov v 19. in 20. stoletju (2005), Tovarna vijakov Plamen Kropa – od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945-1997) (2007) ter Biti direktor v času socializma – med idejami in praksami (2008).

Rosvita Pesek: Skupščinski koraki k samostojni državi

Blaž Babič:

Rosvita Pesek: Skupščinski koraki k samostojni državi. Izbor iz Dobesednih zapisov sej Skupščine Republike Slovenije, odločilnih za nastanek neodvisne države Slovenije v obdobju 1990-1991, s komentarjem. Zveza zgodovinskih društev, Ljubljana 2008, 484 strani.

Rosvita Pesek je v slovenskem prostoru širše poznana predvsem kot novinarka. Že skoraj dve desetletji je namreč zaposlena na Televiziji Slovenija, kjer ima za seboj bogato kariero novinarke, voditeljice in urednice. V zadnjih letih pa se vedno bolj uveljavlja tudi na področju zgodovinopisja. Leta 2006 je na Oddelku za zgodovino Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani zagovarjala doktorsko disertacijo »Politični subjekti in osamosvojitev Slovenije (1989-1992)«, ki je leta 2007 izšla v zajetni knjigi z naslovom »Osamosvojitev Slovenije«. Konec lanskega leta pa je predstavila že svojo drugo knjigo »Skupščinski koraki k samostojni državi« in hkrati napovedala temo naslednjega dela. Napovedala je, da se bo v letu 2009 lotila političnih strank. V začetku leta 2010 bo namreč minilo dvajset let odkar se je na podlagi »Zakona o političnem združevanju« in »Zakona o volitvah v skupščine« s preoblikovanjem opozicijskih zvez in družbenopolitičnih organizacij v klasične stranke dokončno oblikoval slovenski politični prostor. Kljub zavidljivemu številu objav s področja zgodovinopisja Rosvita Pesek večino energije vlaga v svoje delo na Televiziji Slovenija, kjer trenutno vodi osrednjo informativno oddajo Odmevi. V zgodovinopisju pa vidi svojo drugo ljubezen, ki se ji bo bolj posvetila, ko je kamera ne bo več »marala« oziroma kot sama pravi: »Vedno bolj se vidim tam«.

Mateja Režek: Med resničnostjo in iluzijo

Dunja Dobaja

Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo, slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem (1948-1958). -Ljubljana : Modrijan, 2005

 Med resničnostjo in iluzijo je knjiga o prelomnem desetletju jugoslovanske zgodovine, ko je, po sporu z Informbirojem, jugoslovanski partijski vrh, stopil na pot iskanja samostojne poti v socializem in jasno povedal, da ne želi biti zgolj eden izmed sovjetskih satelitev, temveč enakopravni partner. Bil je kot »samosvoj otrok«, ki se je, po eni strani, poskušal osamosvojiti od »svojega očeta in matere«, to je Stalina in Sovjetske zveze, po drugi strani pa mu je z različnimi ukrepi še vedno dokazoval svojo zvestobo.

Do prve kritike na račun Sovjetske zveze je prišlo jeseni 1948, ko je v časopisu Borba izšel nepodpisan članek z naslovom »Še enkrat o nepravičnih in neresničnih obtožbah«. Avtor članka je bil takratni sekretar politbiroja CK KPJ Milovan Djilas, ki je nekoliko kasneje padel v nemilost pri jugoslovanskem partijskem vodstvu. Djilas in s tem jugoslovansko partijsko vodstvo je Sovjetski zvezi sicer priznavalo vodilno vlogo v socialističnem gibanju, a hkrati zagovarjalo stališče, da ima vsaka članica znotraj socialističnega gibanja svoje specifične značilnosti in tudi pravico do svoje poti v socializem.

Zanimiva je izjava britanskega veleposlanika v Beogradu Iva Mallet-a v poročilu ob predaji poslov septembra 1954, ki, po mojem mnenju, najbolje označuje jugoslovanske partijske voditelje na poti iskanja svoje poti tako v notranji kot zunanji politiki. Označuje jih »po naravi trmoglave in nagnjene k brezobzirnemu ukrepanju, če sta ogrožena njihov ponos in neodvisnost. Obsedeni so s svojimi lastnimi zadevami in dosežki. Medtem ko so sami občutljivi, posvečajo le malo pozornosti čustvom drugih.« Menil je tudi, da se Jugoslavija »ne bo vrnila v sovjetsko krožnico vse dotlej, dokler jo bodo vodili ljudje, ki jim je neodvisnost dežele najvišja vrednota. Tem ljudem bi bilo všeč, če bi lahko uživali prednosti, ki bi jih nudilo dvorjenje iz obeh taborov.«

Zunanji izraz drugačne poti je bil Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, na kratko »zakon o samoupravljanju«, ki ga je Zvezna skupščina sprejela 27. junija 1950. Zakon je pomenil odmik od sovjetskega sistema in napovedal novo obdobje jugoslovanskega socializma, toda »samoupravljanje ni smelo prekoračiti meje, kaj šele ogroziti sistema oblasti, kakršen se je izoblikoval v revoluciji in kakršen je ustrezal njegovim težnjam«, je zapisal Djilas, ki je bil eden od ideologov delavskega samoupravljanja.

Seveda je to zapisal veliko kasneje, ko je bil že odstavljen iz političnega prizorišča.

Jure Gašparič: Anton Korošec v primežu kralja Aleksandra

Filip Čuček

Jure Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935; Ljubljana: Modrijan, 2007. 304 strani.

    Začnimo na koncu. Pet arhivov (šestnajst fondov), osemnajst časopisov, dvanajst strani literature in pet strani imenskega kazala. To so podatki, ki jih najdemo v zadnjem delu zgoraj navedenega dela dr. Jureta Gašpariča (znanstvenega sodelavca Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in docenta na Filozofski fakulteti v Mariboru) Viri in literatura, ki obsega dvajset strani. Ob suverenem poznavanju arhivskega in časopisnega gradiva ter relevantne literature je Gašparič subtilno osvetlil »življenje« Slovenske ljudske stranke v Kraljevini SHS (in Kraljevnini Jugoslaviji) med šestojanuarsko diktaturo in prevzemom Dravske banovine leta 1935.

   Gašparič se je pred obdobjem diktature kralja Aleksandra v prvem poglavju posvetil orisu razvoja slovenskega katoliškega političnega tabora do uvedbe šestojanuarske diktature. Začetek pripovedi je postavil v Taaffejevo dobo (konec 80-tih let 19. stoletja), ko je kranjska sloga dokončno razpadla. V strnjeni in pregledni zgodbi je bralcu razgrnil politično delovanje obeh taborov (katoliškega in liberalnega) na Slovenskem in poteze, ki so Slovensko ljudsko stranko v začetku 20. stoletja pripeljale do prvenstvene vloge v slovenskem političnem prostoru. Ob političnem razvoju na Kranjskem je spretno nizal tudi razvoj v ostalih slovenskih deželah, ki so slogaško »vztrajale« še nekaj let (Goriška do konca stoletja, Štajerska do 1906), medtem ko v drugih ni prišlo do političnega razcepa (Koroška, Istra, Trst). Prvo poglavje je zaključil z orisom političnega življenja v 20-tih letih 20. stoletja, ko je SLS igrala ključno vlogo slovenske politike in s svojimi programi in politiko dejansko poosebljala politično voljo slovenskega naroda. Katoliški politični tabor, ki ga je »zastopala« Slovenska ljudska stranka (SLS), je bil v času demokratično-parlamentarnih 20-tih let 20. stoletja politično najmočnejši.