Filip Čuček
Jure Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935; Ljubljana: Modrijan, 2007. 304 strani.
Začnimo na koncu. Pet arhivov (šestnajst fondov), osemnajst časopisov, dvanajst strani literature in pet strani imenskega kazala. To so podatki, ki jih najdemo v zadnjem delu zgoraj navedenega dela dr. Jureta Gašpariča (znanstvenega sodelavca Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in docenta na Filozofski fakulteti v Mariboru) Viri in literatura, ki obsega dvajset strani. Ob suverenem poznavanju arhivskega in časopisnega gradiva ter relevantne literature je Gašparič subtilno osvetlil »življenje« Slovenske ljudske stranke v Kraljevini SHS (in Kraljevnini Jugoslaviji) med šestojanuarsko diktaturo in prevzemom Dravske banovine leta 1935.
Gašparič se je pred obdobjem diktature kralja Aleksandra v prvem poglavju posvetil orisu razvoja slovenskega katoliškega političnega tabora do uvedbe šestojanuarske diktature. Začetek pripovedi je postavil v Taaffejevo dobo (konec 80-tih let 19. stoletja), ko je kranjska sloga dokončno razpadla. V strnjeni in pregledni zgodbi je bralcu razgrnil politično delovanje obeh taborov (katoliškega in liberalnega) na Slovenskem in poteze, ki so Slovensko ljudsko stranko v začetku 20. stoletja pripeljale do prvenstvene vloge v slovenskem političnem prostoru. Ob političnem razvoju na Kranjskem je spretno nizal tudi razvoj v ostalih slovenskih deželah, ki so slogaško »vztrajale« še nekaj let (Goriška do konca stoletja, Štajerska do 1906), medtem ko v drugih ni prišlo do političnega razcepa (Koroška, Istra, Trst). Prvo poglavje je zaključil z orisom političnega življenja v 20-tih letih 20. stoletja, ko je SLS igrala ključno vlogo slovenske politike in s svojimi programi in politiko dejansko poosebljala politično voljo slovenskega naroda. Katoliški politični tabor, ki ga je »zastopala« Slovenska ljudska stranka (SLS), je bil v času demokratično-parlamentarnih 20-tih let 20. stoletja politično najmočnejši.
Jedro knjige zajema časovni okvir 1929-1935 (od vzpostavitve Aleksandrove diktature do vrnitve SLS na oblast junija 1935), ki ga je avtor s kratkimi in preudarnimi naslovi poglavij (skupaj pet) in podnaslovi nanizal na slabih 230 straneh. V drugem in tretjem poglavju knjige nas Gašparič tako seznani s časom od uvedbe diktature kralja Aleksandra do izstopa SLS iz vlade. Nekdanja (prepovedana) SLS, ki je bila stranka narodno avtonomistične usmeritve, je imela večji del tega obdobja svojega predstavnika v vladi šestojanuarskega režima, ki je uresničeval svojo zamisel jugoslovanskega narodno-državnega unitarizma, kar jo je postavljalo v vprašljiv politični položaj. Kljub temu pa je bilo po upravni preureditvi države oktobra 1929 slovensko ozemlje, do tedaj razdeljeno na mariborsko in ljubljansko oblast, upravno zaokroženo v Dravski banovini. Pritisk kraljeve diktature pa se je pokazal (tudi) z razpustitvijo katoliške telovadne organizacije Orel (1929), kar je še dodatno prizadelo organizacijsko infrastrukturo ukinjene SLS.
Eno od osrednjih vprašanj predelane doktorske disertacije, obranjene leta 2006 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, zadeva politične razmere in dinamiko »na terenu« (v Dravski banovini), ki se kaže skozi prizmo volitev. Nekdanja SLS se je na skupščinskih volitvah leta 1931 odločila za volilno abstinenco (ki ji je sledila večina slovenskega prebivalstva, s čimer je ukinjena stranka ohranila osnovno strukturo, organizacijo in povezanost s člani tudi po uvedbi diktature).
Četrto poglavje je namenjeno času po odhodu predstavnikov nekdanje SLS iz vlade. Pogoji delovanja so se tedaj zanjo še bolj zaostrili, a je kljub temu našla načine prezentacije svoje politične moči, kar se je pokazalo ob proslavah šestdesetletnice vodje bivše SLS dr. Antona Korošca. Ti dogodki, ki so se končali s preganjanjem pristašev nekdanje SLS, so razkrili moč bivše stranke in nemoč režima. Po odhodu v opozicijo pa je bivša stranka ponovno začela obujati svoj avtonomistični program, ki je dosegel vrh z Ljubljanskimi punktacijami oziroma Slovensko deklaracijo.
V petem in šestem poglavju je avtor razčlenil obdobje občinskih volitev leta 1933, nadomestnih volitvev v Senat leta 1935 in skupščinskih volitev leta 1935, ki jih je minuciozno obdelal (podobno kot volitve leta 1931) in prikazal politične razmere »na terenu«, s čimer je dodatno razčlenil osrednjo tezo dela – politični obstoj nekdanje stranke v času diktature. Zgodbo je končal z vstopom načelnika nekdanje SLS Antona Korošca v vlado novoustanovljene Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ) sredi leta 1935.
V knjigi je avtor večjo pozornost namenil tudi političnemu delovanju bivše SLS prek katoliških nepolitičnih organizacij, ki so obstajale pod njenim patronatom (Prosvetna Zveza, Katoliška akcija, Orel, Jugoslovanska strokovna zveza), preko katerih je po kraljevi prepovedi političnih strank mogoče spremljati delovanje in notranja razmerja v nekdanji SLS.
Skratka, ko se je nekdanja SLS leta 1935 povzpela na oblast v Dravski banovini z večinsko podporo Slovencev (Korošec pa je postal drugi človek v Beogradu), je še zmeraj poosebljala politično voljo slovenskega prebivalstva. Vendar pa je večinska podpora predstavljala zgolj temelj kratenja demokratične enakosti in svobode kakor tudi demokratičnega političnega življenja, kar si je avtor (gotovo) zastavil kot nadaljevanje (v naslednji knjigi) na koncu dela.
Mimo Gašparičevega dela torej ne bo mogel nihče, ki bo raziskoval zgodnja trideseta leta 20. stoletja v Sloveniji in tudi širše. Historična osvetlitev obdobja diktature kralja Aleksandra in položaja nekdanje Slovenske ljudske stranke v njem je jasno in nedvomno razširila spoznavni okvir slovenskega zgodovinopisja, hkrati pa predstavlja oporo nadaljnjemu proučevanju politične zgodovine Slovencev v prvi jugoslovanski državi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar