četrtek, 16. december 2010

Jurij Perovšek: V zaželjeni deželi

Marko Zajc:

Jurij Perovšek: V zaželjeni deželi«: slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009.

 
Kaj je izkušnja? Slovar slovenskega knjižnega jezika odkriva, da ima beseda tri pomene: kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi; skupek takih spoznanj, ugotovitev in znanje, vedenje, pridobljeno s študijem, z delom. Nekaj je gotovo: knjiga Jurija Perovška »V zaželjeni deželi« temelji na vedenju, pridobljenemu z natančnim študijem in trdim delom. Delo je posledica marljivega raziskovanja »starojugoslovanskega obdobja«, ki ga Perovšek že dolga leta tiho opravlja na Inštitutu za novejšo zgodovino.[1] V knjigi so predstavljeni rezultati raziskovalnih projektov in programov, pri katerih je Perovšek sodeloval (in še sodeluje), mnoge je tudi vodil (in jih še vodi). V razmerah, ko mora raziskovalec opravljati delo na več projektih, obstaja verjetnost, da se lahko rezultati dela razdrobijo in pozabijo. Zato je obravnavana knjiga še toliko bolj pomembna in zaželena. Še zlasti, če avtor poveže svoje izsledke v logično in pregledno celoto, kar je Perovšku tudi uspelo. S pretanjenim občutkom za ideološko-politične nianse in že skoraj prislovičnim eruditstvom nas Perovšek vodi po zavitih poteh politike, političnosti in politikantstva v tedanji jugoslovanski Sloveniji. Na vseh koncih in krajih knjige  se opira na ogromen korpus prežvečenega gradiva, ki ga skrbno citira v zgledno urejenih opombah. 
Perovška zanima zgodovina slovenskega naroda, predvsem družbeno-politični razvoj in zgodovina slovenske emancipacije: kako se je razvijala ideja slovenske samobitnosti? Kakšno razmerje je imela z dobro znanim jugoslovanskim unitarizmom? In ne nazadnje, kaj je to obdobje prispevalo k razvoju slovenstva v daljšem časovnem kontinuumu – predvsem k razvoju v drugi Jugoslaviji in v samostojni Sloveniji. Bralci, ki vidijo nacionalizme skozi modernistična, (post)strukturalistična ali postkolonialna očala, bi utegnili imeti Perovškovo govorjenje o slovenski samobitnosti za ustvarjanje mita. Naj ga ne sodijo prehitro. Perovška res zanima nacionalnopolitična emancipacija Slovencev v daljšem obdobju in etape razvoja, ki so pripeljale do samostojne države. Vendar nikjer ne trdi, da je tako moralo biti. Perovšek je zgolj radoveden, kako je do tega prišlo. Pri interpretaciji izhaja iz ideoloških dilem tistega časa, ki jih tudi obrazloži z jezikom, ki so ga takrat uporabljali. Slovensko-patriotski bralci, ki imajo vsako omembo jugoslovanstva za nacionalno izdajo, pa ne utegnejo razumeti težko dojemljive ambivalence (in včasih tudi benevolence) slovenske politike do jugoslovanstva in državnega centra. Naj le natančno prisluhnejo zanimivim citatom, ki jih je avtor izbral za ponazoritev zapletenih idejnopolitičnih dilem, pa se jim bo vsaj malo razjasnilo. Tako prva kot druga Jugoslavija sta bili tudi slovenski državi in državi Slovencev.