Ervin Dolenc, Med kulturo in politiko: kulturnopolitična razhajanja v
Sloveniji med svetovnima vojnama. Inštitut za novejšo zgdovino, Ljubljana,
2010, 335 str. (zbirka Razpoznavanja – Recognitiones ; 11).
opus, njegove dosežke in pomembnejše nastope na znanstvenih srečanjih tako doma kot v tujini. Poleg tega oriše tudi njegovo drugo delo, tako npr. vzgojno-pedagoško, skoraj petnajst let v okviru Komisije za delo zgodovinskih krožkov pri Zvezi prija154 Ocene in poročila teljev mladine Slovenije, ki jo je tudi vodil v letih 2001–2003. Navedimo še soavtorstvo pri izdaji sodobnejših zgodovinskih učbenikov Koraki v času za 8. razred (1997), ali Zgodovina 4, učbenik za 4. letnik gimnazije (2002) ter Šolska kronika (2009). Bil je tudi visokošolski učitelj, sprva asistent in zatem docent na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani (1999–2002) in na Filozofski fakulteti v Ljubljani (2007–2008), kjer mu je bil nosilec sklopa predmetov s področja Razvoj
slovenskih kulturnih (znanstvenih) institucij (1850–1941). Sodeloval je tudi pri podiplomskem študijskem programu s področja Kulturna politika v prvi Jugoslaviji. Dolenc je leta 2003 postal tudi član Society for Slovene Studies v ZDA, na mednarodnem področju pa se je zlasti izkazal kot sodelavec bilateralne Slovenskoavstrijske komisije zgodovinarjev (2001–2004). Leta 1999 je uspešno organiziral okroglo mizo, ki je obravnavala tematiko Problemi slovenskega zgodovinopisja o 20. stoletju. Posvetovanje je delovno obeležilo štirideseto letnico Inštituta za novejšo zgodovino. Nadalje ga srečamo še kot soorganizatorja ali referenta pri slovenskih znanstvenih posvetih. Ne gre prezreti, da je bil leta 1998 na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Izoli Dolenc pobudnik sklepa o podeljevanju priznanj Zveze zgodovinskih društev Slovenije za dosežke na področju znanstvenega dela. Ervina Dolenca pa so predlagali za predsednika Komisije za podeljevanje nagrad Klio 1999. Lepo priznanje mu je bilo podeljeno, ko so ga 2010 posmrtno imenovali za častnega občana v rojstni občini Divači, na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Kopru istega leta pa so sprejeli sklep o podelitvi nagrade »Priznanje Ervina Dolenca« za najboljši prvenec na področju zgodovinopisja. Dolenc je uvodnim besedam v knjigi dal naslov Namesto predgovora: »Arhivisti« in »Zgodovinarji«. V sestavku kritično ocenjuje obravnavo preteklosti z vidika »(pre)podrobnega povzemanja dokumentov, pomanjkanje analize pridobljenih podatkov«, preveliko zaupanje tem podatkom in pomanjkanje stvarne analize ter vključevanja obravnave v širšo problematiko. Ob upravičeni hibi takšnega dela poudari neupoštevanje obstoječe objavljene literature, kar je posledično opuščanje ali izogibanje medsebojnega dialoga oziroma objektivne kritike pri vrednotenju dela. O delu »zgodovinarjev« Dolenc razmišlja, da so pri uporabi virov – informacij pri raziskavah bolj kritični, predvsem je njihova presoja zaradi selektivnosti in kontekstne analize bolj verodostojna. Tudi ugotavlja, da so starejša obdobja glede na daljše obdobje raziskav predstavljena bolj korektno kot zgodovinopisje 20. stoletja. V tem obdobju ima neupravičeno besedo med drugim zlasti politična aktualnost zgodovinskih raziskav za obdobje pred drugo svetovno vojno in med njo, ki upoštevajo predvsem tiste vire in literaturo, ki jim potrjujejo le njihovo tezo in zgodovinsko videnje, ne pa stvarnosti vseh relevantnih virov in literature, kar privede do onemogočanja korektnega dialoga med nasprotujočimi si interpretacijami. Knjiga Ervina Dolenca je tematsko razdeljena na tri večje sklope: Leto 1918 in potem, Kultura in politika ter Kultura in ideologija. Znotraj teh sklopov so daljša ali krajša podpoglavja. Delo zaključuje Povzetek, sledi obsežen razdelek Viri in literatura, v katerem so nanizani najprej fondi virov, ki so hranjeni v Arhivu Republike Slovenije, Pokrajinskem arhivu v Kopru in v Arhivu župnišča Senožeče – Kronika 1910–1922. Kar številno so nanizani časniki in časopisi, uradni listi, ki so izhajali v obravnavanem času in jih je Dolenc uporabil kot nepogrešljive vire. Zlasti obsežen seznam literature pa nam potrjuje Dolenčevo široko seznanjanje z zgodovinopisnimi deli tako slovenskih kot tujih avtorjev. Prvi tematski sklop obravnava proces deavstrizacije, dr. Karla Verstovška in kulturni mozaik prve Jugoslavije. Nove razmere po razpadu habsburške monarhije oktobra 1918 so hitro prinašale spremembe predvsem v tistih ustanovah, ki so kričeče kazale potrebo po vsesplošni slovenizaciji. Z novo nacionalno državo 29. oktobra in z ustanovitvijo Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani 31. oktobra 1918 so kljub italijanski zasedbi zahodnega slovenskega ozemlja ob demarkacijski črti in spremljajoči negotovosti začeli vpeljevati korenite spremembe v zvezi z nemško-avstrijskim ustanovami in začeli poudarjati slovensko osamosvojitev.
