Giovanni Arrighi: Dolgo dvajseto stoletje

Aleksander Lorenčič:

Giovanni Arrighi, prevod Marjan Sedmak : Dolgo dvajseto stoletje : kapitalizem, denar in moč, Založba Sophia, Ljubljana 2009, 358 strani

Giovanni Arrighi, rojen v Italiji, je na začetku svoje bogate kariere poučeval na univerzah v Zimbabveju in Tanzaniji, leta 1979 se je pridružil Immanuelu Wallersteinu in Terenceu Hopkinsu na Centru Fernarda Braudela Univerze Binghamton v New Yorku, ki je postalo središče svetovnosistemske teorije, svoje zadnje desetletje pred smrtjo (umrl je junija 2009) pa je predaval sociologijo na Univerzi Johns Hopkins v Združenih državah Amerike (dalje ZDA). Arrighi je bil eden največjih strokovnjakov za analizo svetovnega sistema in zgodovinsko sociologijo. V londonski New Left Rewiev so o njem zapisali: »Med raziskovalci, ki so izšli iz mednarodne levice druge polovice dvajsetega stoletja, se po zmožnosti zgodovinske imaginacije, strukturnem dosegu in konceptualni jasnosti le peščica lahko primerja z Giovannijem Arrighijem, katerega dela bodo spodbujala razmislek še celotno enaindvajseto stoletje… Prihodnje generacije bodo nanj gledale kot na teoretika, ki je kar najjasneje razsvetlil obdobje, v katerem je živel.« Arrighijeva najbolj znana dela ob Dolgem dvajsetem stoletju so še Adam Smith in Beijing, The Geometry of Imperialism in Chaos and Governance in the Modern World System, ki je izšlo v soavtorstvu z Beverly Silver.

Trilogija Dolgo dvajseto stoletje je Arrighijevo najbolj znano delo. Prva monografija je izšla leta 1994, druga leta 2002, tretja, dopolnjena različica druge angleške izdaje, pa leta 2009. Slednjo, ki jo je v slovenščino prevedel Marjan Sedmak, je leta 2009 izdala tudi Založba Sophia. Obsega 358 strani in ob predgovoru, sklepni besedi in štirih poglavjih, vsebuje še Post scriptum k drugi izdaji Dolgega dvajsetega stoletja. Gre torej za razširjeno drugo angleško izdajo z dodano spremno besedo avtorja in ravno tej je zaradi aktualnosti v  oceni knjige posvečeno največ pozornosti.

Franjo Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije

Aleksander Lorenčič:

Franjo Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije. Ljubljana:  Založba ZRC SAZU, 2010, 347 strani

 V veliko kvalificiranost in poznavanje finančnega sektorja ter monetarnega sistema Franja Štiblarja, profesorja na ljubljanski Pravni fakulteti in znanstvenega svetnika na Ekonomskem inštitutu Pravne fakultete, ne gre dvomiti. O tem priča že njegov študij ekonomije, od dodiplomskega do doktorskega študija, ki je bil povezan s finančnim sektorjem in monetarnim sistemom. Diplomiral je tako na Pravni kot tudi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, magistriral na IEN v Beogradu in na Univerzi Pennsylvania v Združenih državah Amerike (ZDA), kjer je tudi doktoriral. Vsekakor je pomenljiv podatek, da je doktoriral iz ekonomije pri Nobelovem nagrajencu L. R. Kleinu. Svoje znanje, pridobljeno s študijem, je nadgradil z zaposlitvami v 80. in 90. letih dvajsetega stoletja, ko je opravljal pomembne funkcije na področju bančništva. V letih 1982–1986 je bil svetovalec guvernerja Narodne banke Slovenije, od leta 1992 pa vse do leta 2002 pa glavni ekonomist Ljubljanske oziroma Nove Ljubljanske banke. V letih 2005–2010 je bil tudi član sveta banke Črne Gore. Pomembna je bila oziroma še vedno je njegova vloga kot člana uredniških odborov Zavarovalniških horizontov in Bančnega vestnika. Franjo Štiblar je avtor oziroma soavtor številnih monografij. Njegova najpomembnejša dela (nekatera izmed njih so izšla v soavtorstvu) so Ekonomija, Statistika, The Balkan Conflict, Zavarovalništvo Slovenije v 21. stoletju, Svetovna kriza in Slovenci in The Impact of Global Crisis on Montenegro and the Western Balkans. Poleg monografij je v svoji bogati raziskovalni karieri napisal veliko člankov in študij o bančništvu doma in v tujini, tako da monografija Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije deloma tudi povzema njegove ugotovitve praktičnega in teoretičnega dela na področju bančništva.

Monografija Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije, gre za prvo celovito predstavitev bančništva v Sloveniji, je izšla novembra 2010 pri založbi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in obsega 347 strani. Izdajo knjige je finančno podprlo Združenje bank Slovenije. Poleg predgovora, uvoda in zaključka z literaturo je sestavljena iz štirih delov. V prvem delu avtor predstavi korenine slovenskega bančništva in vlogo Banke Slovenije kot nadzornika bančništva. V drugem delu je opisan razvoj bančništva v samostojni Sloveniji. Avtor kronološko predstavi ključne mejnike normativnega in dejanskega razvoja bančnega sektorja (osamosvojitveni napori, rehabilitacija, vstopanje v Evropsko unijo (EU) in v Evropsko monetarno unijo (EMU), uveljavljanje različnih standardov, vloga v času globalne finančne krize). Tretji del osvetli današnje stanje bančništva v Sloveniji. Avtor predstavi poslovne rezultate bančnega sektorja, primerja delovanje bančništva v okviru celotnega finančnega sektorja in glede na bančništvo tujih držav ter ocenjuje kakovost »corporate governance«[1] bank v Sloveniji. V zaključku tretjega poglavja Štiblar predstavi delovanje oziroma osebno izkaznico  vseh bank (vodstvo, zgodovina, lastniška struktura in empirični podatki), ki delujejo v Sloveniji.[2] V zadnjem delu avtor poda še svoj pogled na prihodnost bančništva v Sloveniji, ki vključuje napoved rasti bančnega sektorja Slovenije do leta 2020, vizijo, strategijo in ukrepe za uresničitev. Monografiji dajejo dodatno težo številni tabelarni in shematični prikazi.

Božo Repe, Jože Prinčič: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča.

Blaž Babič: 

Božo Repe, Jože Prinčič: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča. Modrijan, Ljubljana 2009, 239 strani.

 Knjiga Pred časom - Portret Staneta Kavčiča obravnava življenje in delo enega vodilnih slovenskih politikov 20. stoletja. Politika, ki je med leti 1945 in 1972 zasedal vrsto pomembnih položajev, tako v Komunistični partiji in kasneje Zvezi komunistov kot tudi v tedanji strukturi oblasti, vrh in hkrati konec politične kariere pa je dočakal na mestu predsednika slovenske vlade oziroma Izvršnega sveta Skupščine republike Slovenije. Nastala je na podlagi skupnega dela dveh uveljavljenih in priznanih zgodovinarjev, dr. Boža Repeta in dr. Jožeta Prinčiča. Omenjena avtorja pripadata srednji generaciji slovenskih zgodovinarjev in sodita med najboljše poznavalce zgodovine Slovencev po drugi svetovni vojni. Poleg tega sta se z obdobjem, v katerem je Stane Kavčič opravljal najvišje politične funkcije, oba raziskovalno že ukvarjala. Nekatera njuna dosedanja dela namreč sodijo med »temeljno« literaturo za omenjeno obdobje.

Pri tem imam v mislih predvsem nekoliko predelano doktorsko disertacijo Boža Repeta »Liberalizem« v Sloveniji (1992) in njegovo znanstveno monografijo Obračun s Perspektivami (1990), posredno pa tudi njegova kasnejša dela Slovenci v osemdesetih letih (2001), Jutri je nov dan - Slovenci in razpad Jugoslavije (2002) in Rdeča Slovenija - Tokovi in obrazi socializma (2003). Podobno kot zgoraj našteta dela sodijo med temeljno literaturo za omenjeno obdobje tudi nekatera dela Jožeta Prinčiča. V prvi vrsti serija treh znanstvenih monografij v katerih je predstavil širša gospodarska gibanja, dogodke in osebnosti, ki so v letih 1945 do 1991 odločilno zaznamovali gospodarsko življenje na ravni takratne države in predvsem republike Slovenije. Gre za dela Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu (1945-1956) (1992), V začaranem krogu - slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955-1970 (1999) in Iz reforme v reformo - Slovensko gospodarstvo 1970-1991 (2006). Slednja je nastala v soavtorstvu z ddr. Nevenom Borakom, ekonomistom in zgodovinarjem, ki je v slovenskem prostoru poznan kot avtor številnih znanstvenih, strokovnih in publicističnih del s področja ekonomije in ekonomske zgodovine. Poleg ravnokar omenjene trilogije je Jože Prinčič kot avtor oziroma soavtor pomembno vplival na današnje razumevanje posameznih segmentov gospodarske zgodovine Slovencev še z naslednjimi deli: Povojne nacionalizacije v Sloveniji 1945-1963 (1994), Zgodovina slovenskega bančništva (2000), Bančniki v ogledalu časa – Življenjske poti slovenskih bančnikov v 19. in 20. stoletju (2005), Tovarna vijakov Plamen Kropa – od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945-1997) (2007) ter Biti direktor v času socializma – med idejami in praksami (2008).

Jože Žontar: Kaznovana podjetnost

Dunja Dobaja

Jože Žontar, Kaznovana podjetnost : kranjski trgovec in industrialec Franjo Sirc 

»Kaznovana podjetnost«, avtorja Jožeta Žontarja, je knjiga o kranjskem trgovcu in industrialcu Franju Sircu, katerega rod izhaja iz Primskovega, vasi v neposredni bližini Kranja. Podjetnost mu je bila položena že v zibelko, saj so bili tudi njegovi predniki podjetne narave. Njegov ded Franc se je skupaj z ženo Marjano Rozman, hčerko kajžarja iz Stražišča, preselil v Kranj, kjer je kupil hiši in si pridobil ugledne prijatelje. Njegov oče Franc je nadaljeval s tradicijo.V Kranju je leta 1883 kupil hišo na dnu Roženvenskega klanca in tam čez tri leta začel trgovati z deželnimi pridelki. Pri kranjski železniški postaji pa je zgradil še gostilno, ki se je imenovala »Pri zadnjem grošu« (Gorenja Sava št. 39). Sredi 90. tih let 19. stoletja se je z družino preselil na Gornjo Savo. Gostilno je vodil skupaj s svojo ženo Magdo, hčerko Petra Pavla Franchettija, ki je bil priseljenec iz Vicenze, in Marije, rojene Marn. Zakoncema sta se rodila dva sinova, Franjo (27.11.1891) in Vinko (11.8.1895), ki sta pa kmalu ostala brez očeta, saj je umrl zaradi tuberkuloze. Mati se je drugič poročila s kranjskim trgovcem Albinom Rantom, ki pa je bil slab mož in gospodar, saj se je vdajal pijači. Magda se je zato ločila in se odločila za samostojno podjetniško pot. Leta 1905 je prijavila obrat trgovinske obrti in sicer trgovino z mešanim blagom. Trgovino je odprla v hiši v Savskem predmestju.

Znanje, ki mu je odprlo pot v svet podjetništva, si je Franjo Sirc pridobil na Češko – slovanski trgovski akademiji v Pragi, kjer je končal dva letnika in sicer v češčini. Njegova odločitev, da študira na tej akademiji je povezana s protinemškim razpoloženjem in z dejstvom, da so imeli Slovenci v AO monarhiji dobre stike s Čehi. 

Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov

Aleksander Lorenčič

Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov, Časnik Finance, Ljubljana 2008, 158 strani

Rado Pezdir je ekonomist, ki se ukvarja z ekonomsko filozofijo, ekonomiko tranzicije in zdravstveno ekonomiko. Je kolumnist poslovnega časnika Finance, njegov pogled na svet pa oblikujeta filozofija klasičnega liberalizma in anarho-kapitalizma. Je avtor številnih poljudnih in strokovnih člankov. Samostojno oziroma v soavtorstvu je objavil nekaj razprav v tujih revijah kot so Post-communist economies, Journal of Institute of Economic affairs in Journal of Economics.

»Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov« je prvo monografsko delo Rada Pezdirja, ki je izšlo proti koncu leta 2008 pod okriljem Časnika Finance in obsega 158 strani. Monografija je ob predgovoru h knjigi, ki ga je napisal ekonomist Mićo Mrkaić, prologu, epilogu ter dodatku sestavljena iz dveh glavnih delov. V prvem delu je predstavljena anatomija slovenske tranzicije, v drugem pa njena analiza. Delu dajejo posebno težo številni slikovni dodatki ter tabelarni in grafični prikazi.

      V prvem delu avtor zajame procese, ki spremljajo tranzicijo oziroma menjavo institucionalnega okvira. Predstavljena so gibanja bruto družbenega proizvoda, inflacije, uravnoteženost tekočega računa in trgovinski vzorci, pritoki neposrednih tujih investicij, deviznega tečaja itd. Predstavljen je proces umikanja države iz gospodarstva ter narejena analiza sprememb v poslovnem okolju podjetij na osnovi svobodne iniciative. Avtor analizira tudi pravni okvir, davčni ter pokojninski sistem, trg dela, politiko konkurence, reforme v finančnem sektorju ter se ob zaključku prvega dela sprašuje, kako daleč v tranzicijskem procesu smo prišli. Pozitivno je, da avtor vse naštete procese in gibanja primerja s procesi in gibanji drugih tranzicijskih držav. Avtor ugotovi, da je bila Slovenija po padcu socializma bistveno bolj razvita kot večina tranzicijskih držav. Razlog za to je bil v bolj izvozni usmerjenosti, ki je posredno omogočala hitrejše prestrukturiranje, do katerega je deloma prišlo že v socializmu. Avtor ugotavlja, da ni mogoče enolično določiti posameznega pristopa držav k reformiranju. Izloči dva, kot pravi, robna primera. Estonijo, ki je nabor svojih ekonomskih politik utemeljila bolj na »bigbang« terapiji ter Slovenijo, ki se je odločila za, na gradualizmu temelječo, ekonomsko politiko. Avtor ugotavlja, da Slovenija zaostaja prav za vsemi parametri in sicer v Sloveniji se je država najpočasneje umikala iz gospodarstva, izvajale so se zelo počasne spremembe v svobodnejši trg, Slovenija se je poleg Poljske po kazalnikih, ki opredeljujejo delovanje tržnega mehanizma, izkazala kot daleč najslabša država v regiji. Podobno je bilo tudi na področjih davčnega sistema, trga dela, konkurenčnosti gospodarstva in finančnega sistema. Avtor po vseh teh ugotovitvah sklene prvi del s poglavjem, ki nosi naslov »Očitno je s slovenskim gospodarstvom nekaj zelo narobe« in sklepa, da je struktura slovenskega gospodarstva takšna, da ne omogoča delovanje tržnega sistema in da bi, v kolikor bi bilo drugače, danes videli popolnoma drugačne rezultate.