Ervin Dolenc, Med kulturo in politiko: kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama.

Anka Vidovič Miklavčič:
Ervin Dolenc, Med kulturo in politiko: kulturnopolitična razhajanja v
Sloveniji med svetovnima vojnama. Inštitut za novejšo zgdovino, Ljubljana,
2010, 335 str. (zbirka Razpoznavanja – Recognitiones ; 11).

Inštitut za novejšo zgodovino je v svoji zbirki Razpoznavanja – Recognitiones (št. 11) izdal delo žal prezgodaj preminulega priljubljenega kolega, znanstvenega svetnika dr. Ervina Dolenca. Njegovo znanstvenoraziskovalno področje zajema kulturno zgodovino na Slovenskem z uvodnimi orisi od druge polovice 19. stoletja do prve polovice 20. stoletja. Največ tehtnih raziskav in poglobljenih analiz je posvetil zlasti problematiki v slovenski kulturi prve polovice 20. stoletja. V omenjeni knjigi so prikazani procesi v kontekstu evropskih in posebej slovenskih, jugoslovanskih razmer, tako idejna, politična in kulturna razhajanja, pa tudi zbliževanja slovenskih izobražencev, posebej t. i. kulturnikov. Spremna beseda znanstvenega svetnika dr. Jurija Perovška izčrpno in pregledno predstavi Dolenčev znanstvenoraziskovalni
opus, njegove dosežke in pomembnejše nastope na znanstvenih srečanjih tako doma kot v tujini. Poleg tega oriše tudi njegovo drugo delo, tako npr. vzgojno-pedagoško, skoraj petnajst let v okviru Komisije za delo zgodovinskih krožkov pri Zvezi prija154 Ocene in poročila teljev mladine Slovenije, ki jo je tudi vodil v letih 2001–2003. Navedimo še soavtorstvo pri izdaji sodobnejših zgodovinskih učbenikov Koraki v času za 8. razred (1997), ali Zgodovina 4, učbenik za 4. letnik gimnazije (2002) ter Šolska kronika (2009). Bil je tudi visokošolski učitelj, sprva asistent in zatem docent na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani (1999–2002) in na Filozofski fakulteti v Ljubljani (2007–2008), kjer mu je bil nosilec sklopa predmetov s področja Razvoj
slovenskih kulturnih (znanstvenih) institucij (1850–1941). Sodeloval je tudi pri podiplomskem študijskem programu s področja Kulturna politika v prvi Jugoslaviji. Dolenc je leta 2003 postal tudi član Society for Slovene Studies v ZDA, na mednarodnem področju pa se je zlasti izkazal kot sodelavec bilateralne Slovenskoavstrijske komisije zgodovinarjev (2001–2004). Leta 1999 je uspešno organiziral okroglo mizo, ki je obravnavala tematiko Problemi slovenskega zgodovinopisja o 20. stoletju. Posvetovanje je delovno obeležilo štirideseto letnico Inštituta za novejšo zgodovino. Nadalje ga srečamo še kot soorganizatorja ali referenta pri slovenskih znanstvenih posvetih. Ne gre prezreti, da je bil leta 1998 na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Izoli Dolenc pobudnik sklepa o podeljevanju priznanj Zveze zgodovinskih društev Slovenije za dosežke na področju znanstvenega dela. Ervina Dolenca pa so predlagali za predsednika Komisije za podeljevanje nagrad Klio 1999. Lepo priznanje mu je bilo podeljeno, ko so ga 2010 posmrtno imenovali za častnega občana v rojstni občini Divači, na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Kopru istega leta pa so sprejeli sklep o podelitvi nagrade »Priznanje Ervina Dolenca« za najboljši prvenec na področju zgodovinopisja.  Dolenc je uvodnim besedam v knjigi dal naslov Namesto predgovora: »Arhivisti« in »Zgodovinarji«. V sestavku kritično ocenjuje obravnavo preteklosti z vidika »(pre)podrobnega povzemanja dokumentov, pomanjkanje analize pridobljenih podatkov«, preveliko zaupanje tem podatkom in pomanjkanje stvarne analize ter vključevanja obravnave v širšo problematiko. Ob upravičeni hibi takšnega dela poudari neupoštevanje obstoječe objavljene literature, kar je posledično opuščanje ali izogibanje medsebojnega dialoga oziroma objektivne kritike pri vrednotenju dela. O delu »zgodovinarjev« Dolenc razmišlja, da so pri uporabi virov – informacij pri raziskavah bolj kritični, predvsem je njihova presoja zaradi selektivnosti in kontekstne analize bolj verodostojna. Tudi ugotavlja, da so starejša obdobja glede na daljše obdobje raziskav predstavljena bolj korektno kot zgodovinopisje 20. stoletja. V tem obdobju ima neupravičeno besedo med drugim zlasti politična aktualnost zgodovinskih raziskav za obdobje pred drugo svetovno vojno in med njo, ki upoštevajo predvsem tiste vire in literaturo, ki jim potrjujejo le njihovo tezo in zgodovinsko videnje, ne pa stvarnosti vseh relevantnih virov in literature, kar privede do onemogočanja korektnega dialoga med nasprotujočimi si interpretacijami. Knjiga Ervina Dolenca je tematsko razdeljena na tri večje sklope: Leto 1918 in potem, Kultura in politika ter Kultura in ideologija. Znotraj teh sklopov so daljša ali krajša podpoglavja. Delo zaključuje Povzetek, sledi obsežen razdelek Viri in literatura, v katerem so nanizani najprej fondi virov, ki so hranjeni v Arhivu Republike Slovenije, Pokrajinskem arhivu v Kopru in v Arhivu župnišča Senožeče – Kronika 1910–1922. Kar številno so nanizani časniki in časopisi, uradni listi, ki so izhajali v obravnavanem času in jih je Dolenc uporabil kot nepogrešljive vire. Zlasti obsežen seznam literature pa nam potrjuje Dolenčevo široko seznanjanje z zgodovinopisnimi deli tako slovenskih kot tujih avtorjev. Prvi tematski sklop obravnava proces deavstrizacije, dr. Karla Verstovška in kulturni mozaik prve Jugoslavije. Nove razmere po razpadu habsburške monarhije oktobra 1918 so hitro prinašale spremembe predvsem v tistih ustanovah, ki so kričeče  kazale potrebo po vsesplošni slovenizaciji. Z novo nacionalno državo 29. oktobra in z ustanovitvijo Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani 31. oktobra 1918 so kljub italijanski zasedbi zahodnega slovenskega ozemlja ob demarkacijski črti in spremljajoči negotovosti začeli vpeljevati korenite spremembe v zvezi z nemško-avstrijskim ustanovami in začeli poudarjati slovensko osamosvojitev.

Od Narodnega doma do Narodne galerije

Željko Oset:

Mojca Jenko in Monika Pemič (ur.): Od Narodnega doma do Narodne galerije . Ljubljana: Narodna galerija,  2009, ilustrirano, 92 strani.

Publikacija Od Narodnega doma do Narodne galerije, ki je izšla leta 2009 ob devetdesetletnici ustanovne seje društva Narodne galerije avgusta 1918, je sestavljena iz treh vsebinskih sklopov. V prvem sklopu je predstavljena kronologija izgradnje Narodnega doma v Ljubljani, v drugem je predstavljen arhitekt Narodnega doma v Ljubljani František Škabrout, v tretjem sklopu pa je predstavljeno delovanje in vpetost društva Narodna galerija. Ob tem velja izpostaviti mnenje Karla Dobide, ki je zapisal, da je bila ustanovljena Narodna galerija z odprtjem prve javne stalne razstave »slovenskega umetniškega ustvarjanja od 15. stoletja do naših dni« v prostorih Narodnega doma 23. junija 1933.[1] Vsebinski del publikacije dopolnjuje dobro izbrano slikovno gradivo, ki doseže vizualen učinek stapljanja s preteklostjo. Ob tem velja posebej izpostaviti oblikovanje prve strani (skupaj z zavihkom) in zadnje strani, v katerem je s fasadama v dveh časovnih obdobjih nakazana stabilnost funkcionalne umeščenosti stavbe v meščanski prostor. Stavba Narodni dom je zagotovo stavba meščanske, mestne kulture. Zgrajena je bila v obdobju, ko so bili sodobniki prepričani, da meščanska kultura ne more obstajati brez trdne podlage v znanosti. Zato so mesta vodila koncentrirano in centralizirano izgradnjo infrastrukture za kulturno-znanstvene dejavnosti.[2] Ob tem je Narodni dom v Ljubljani predstavljal prostor, v katerem so sobivala in sodelovala društva, ki so delovala družbeno kohezivno. V tem kontekstu velja izpostaviti tezo Vladimirja Ravniharja, da je bila »družabnost tedaj važen politični faktor. Poedince zdramiti iz latergije ali pa celo iztrgati iz objema narodnih nasprotnikov, temu namenu je v prvi vrsti služila gojitev družabnosti, kajti vsa umetnost je bila v tem, privabiti mlačneža ali strahopetca v slovensko družbo, ga držati s pesmijo, z živo besedo ali pa s samo zabavo ter mu na ta način vdahniti nacijonalno zavest.« Ob tem se je kmalu pojavil problem prostorov. »Ta nedostatek, ki ga je občutila slovenska družba, je takrat v prvi vrsti spočel misel o zgradbi Narodnega doma, misel, ki smo jo povzeli po češkem vzorcu. Nikakor pa ne smemo podcenjevati tega povoda, kajti ponovno poudarjam, bil je eminentno narodnopolitičnega značaja. In Narodni dom je impozantna stavba, je za tiste čase docela izpolnila svojo dolžnost. Tu so v ne ravno akustični dvorani bili koncerti Glasbene Matice in drugih društev, tu se je osredotočalo vse družabno življenje Ljubljančanov, spodnji prostori pa so služili Ljubljanskemu Sokolu in njegovi kulturni misiji. Toda idilične razmere niso trajale dolgo. Nastajale so nova društva, nova kulturna in družabna središča, ki bi jih danes našteli že na stotine in ki si o njih niti misliti ne moramo, kako bi jih v smislu pravil zgostili pod eno streho in dobili smo nove dvorane, Unionsko, Mestni dom, Ljudski dom, po prevratu Filharmonično družbo in kazinsko dvorano, da ne omenjam obeh gledaliških poslopij, ki sta nam za naše kulturne potrebe popolnoma na razpolago.« To stališče je Vladimir Ravnihar podal v razpravi ob reševanja razdelitve bremen (dolga) in upravljanju stavbe Narodnega doma.[3]

Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918

Peter Vodopivec:

Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918, Knjižnica arhiva in muzeja univerze III, Univerza v Ljubljani 2009, 590 str.

V središču pozornosti obsežne knjige Alojza Cindriča o Študentih s Kranjske na dunajski univerzi je vprašanje o tem, kako se je v slovenskih deželah, še posebej pa na Kranjskem, v 19. stoletju oblikovalo meščanstvo in kakšna je bila pri oblikovanju meščanske družbe vloga šolstva, izobraževalnega sistema in avstrijskih univerz. Cindričev odgovor je nedvoumen in prepričljiv: šole in univerze so imele v socialnem spreminjanju na Kranjskem in Slovenskem, kjer je bil proces gospodarske modernizacije razmeroma počasen, gospodarsko in podjetniško meščanstvo pa vse do propada habsburške monarhije maloštevilno in šibko, neprecenljivo,  odločilno vlogo, saj so bile najpomembnejše spodbujevalke in pospeševalke socialne mobilnosti  in oblikovanja izobražensko-meščanskih elit, ki so postale v drugi polovici 19. stoletja nepogrešljiv dinamični dejavnik družbenega, kulturnega in narodnega razvoja. Cindričeva opozorila na nenadomestljiv pomen šolstva in univerz v oblikovanju izobraženstva in meščanstva na Kranjskem in Slovenskem seveda za slovensko zgodovinopisje niso nova, toda tega, kar je v svoji študiji storil Cindrič, ni doslej storil še nihče med slovenskimi in kolikor je meni znano, tudi  ne med avstrijskimi raziskovalci, ki so raziskovali socialno, nacionalno in poklicno strukturo študentov na dunajski in drugih avstrijskih univerzah in njihov poznejši življenjski in ustvarjalni tok. Avtor monografije o kranjskih študentih na dunajski univerzi je namreč pregledal izjemno obsežno gradivo (okoli 180 000 študentskih vpisnic, shranjenih v dunajskem univerzitetnem arhivu), in na njegovi osnovi sestavil spisek v dolgem obdobju šestih desetletij, od leta 1848 do leta 1918, na dunajsko univerzo vpisanih kranjskih študentov, hkrati pa je vse to gradivo – s pomočjo druge dokumentacije, spominskih zapiskov, študentskih poročil in glasil ter literature analiziral s socialnega, nacionalnega, poklicnega, materialnega, starostnega, v nekaterih primerih pa celo sorodstvenega/družinskega vidika. Tako ambiciozno zastavljena analiza mu je omogočila, da je ne le kvantitativno ocenil proces oblikovanja kranjskega in slovenskega izobraženstva, temveč osvetlil tudi njegovo socialno in kulturno osnovo in zaledje, mehanizme, ki so omogočali in pospeševali oblikovanje izobraženskih in meščanskih elit, in dejavnike, ki so vplivali na izbiranje študijskih in poklicnih usmeritev.