Antonio Cazorla Sanchez: Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain, 1939-1975

Žiga Koncilija:
Antonio Cazorla Sanchez: Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain, 1939-1975. - Založba John Wiley & Sons ltd., West Sussex 2010, 279 str.

Španski zgodovinar Antonio Cazorla Sanchez, sicer izredni profesor na Oddelku za zgodovino Univerze v Trentu (Ontario, Kanada), je v neki metodološki razpravi o kulturni zgodovini slikovito zapisal, da je »…preteklost tuja država, zgodovina pa potni list s katerim po tej državi potujemo«. Po tej »državi« se Cazorla »sprehaja« z izročilom treh generacij šol analov, ki poskušajo orisati določeno družbo v nekem časovnem razponu v vsej svoji kompleksnosti in na tak način ujeti »duha časa«. Sanchez dognanja politične ter gospodarske zgodovine spretno kombinira s t.i. pogledom “od spodaj” značilnim za historično antropologijo, socialno zgodovino in kulturno zgodovino. Zanimajo ga družbeni procesi; urbanizacija, migracije, socialne spremembe, evolucija mentalitet, družbenih norm, vedenjskih vzorcev in spremembe vsakdanjega življenja običajnih ljudi. Ob preletu avtorjevega raziskovalnega opusa najdemo raznovrstne teme s področja kulturne in socialne evolucije družb Evrope 20. stoletja. Predvsem pa se posveča rodni Španiji in njeni specifični totalitarni izkušnji. Monografija Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain 1939-1975 (Strah in napredek – Običajna življenja v Frankovi Španiji 1939-1979) pa predstavlja nekakšno sintezo dosedanjih avtorjevih raziskav.

Med letoma 1936 in 1939 je Španijo pretresala agonija državljanske vojne in ko se je prah bojev dokončno polegel, si marsikdo ni predstavljal, da bo zmaga generala Francisca Franca »El Caudilla« nad kratko živečo republikansko vlado vodila v štiri desetletja dolgo diktaturo. Avtor s pričujočo študijo prikazuje pestrost družbenih posledic te pogosto neodgovorne in represivne Frankove diktature. S spretnim prepletanjem uradne oblastne retorike in dejanskim dogajanjem, ki se avtorju razodevajo ob intimnih usodah posameznih ljudi, avtor »lovi« tako izmuzljivo resnico ali če citiram še enega »prvaka« socialne zgodovine Stanleya Paynea: »Antonio Cazorla Sanchez uspe na zelo edinstven način ujeti vso kompleksnost in kontradiktornost življenja prebivalstva Španije pod Frankovo vladavino. Knjiga prodira pod površino politike in vladajoče oblasti zato, da se sooči z življenji običajnih ljudi in s tem pomaga pri odstiranju novih pogledov na Frankovo vladavino.« V uvodnem poglavju z naslovom Običajni Španci v neobičajnih časih, tudi preko orisa lastne zgodbe, jasno opredeli, komu je tokrat ponudil možnost spregovoriti o zgodovini Frankove Španije. Ravno ti »običajni« ljudje, v tradicionalnem zgodovinopisju prezrte anonimne množice, so po njegovem mnenju glavni akterji vsakdanje življenja in soustvarjalci zgodovine.

Študija je razdeljena v pet smiselno koncipiranih sklopov od katerih vsak predstavlja določeno obdobje diktature in zanj značilne fenomene. V prvem poglavju se je avtor posvetil značilnostim povojne politike strahu, t.j. državnega terorja in represije ter njunih vplivov na družbo. Frankova diktatura je, podobno kot druge totalitarno-avtoritarne ideologije, temeljila na represiji, lažeh in manipulacijah. Španci so se bili prisiljeni odpovedati osnovnim človekovim pravicam in svoboščinam v zameno za mir, ki pa ni bil nič več kot le režimska manipulacija strahu množic pred ponovitvijo grozot državljanske vojne. Režimska propaganda tudi ni iskala sprave, temveč je s stalnim opominjanjem na grozote državljanske vojne vzpodbujala nestrpnost in opozarjala, da Španci ne znajo živeti v miru zato jim je potrebno vladati z železno roko. Povojna Frankova Španija je bila družba diktatorja, ki je kolektivno bolečino ljudstva zlorabljal za ohranjanje lastne moči. V procesu manipuliranja s preteklostjo je vztrajno brisal spomine žrtev diktature. S ceremonijami in potvarjanjem zgodovine je režim vztrajno dokazoval, da je El Caudillo tisti, ki je državi prinesel mir in prosperiteto ter državo obvaroval pred vrtincem druge svetovne vojne. Takšno javno mnenje ni bilo težko vsiljevati apolitičnim španskim množicam, ki so morale večino svojega časa posvečati boju z vsakdanjo revščino in lakoto. Z represijo je režim dosegel drugo zmago nad republikanci, politična opozicija je bila zatrta, upanje na ponovno uvedbo demokracije uničeno. Franko je vladal nad razbito in individualizirano družbo. Ljudstvo je popolnoma izključil iz sistema odločanja, niso si več drznili dvomiti v politična in družbena vprašanja. Strah je preprečeval javno debato o usodi lastnine tisočih pobitih ali zaprtih republikancev. Molk ob represiji nad premaganimi je iz kolektivne zavesti izbrisal številne ujetnike, pobite, razlaščene ter 300.000 Špancev (str. 38), ki so po vojni bežali v izgnanstvo (večina v Francijo, drugi v latinsko Ameriko predvsem Mehiko). V ozračju negotovosti in strahu je lahko Franko brez večjih težav vsiljeval željeno politično in družbeno agendo.

Drugo poglavje analizira družbene posledice zgrešenih gospodarskih politik v obdobju izrazite avtarkije (med 1939-1952). Franko je po vzoru drugih fašističnih režimov zavrnil ameriško in britansko gospodarsko pomoč, država se je masovno vpletala v gospodarstvo, regulirala trg, uvoz in izvoz, vse to pa je vodilo v upadanje moči gospodarstva, obubožanje in bedo. Mit, da je bila Španija med drugo svetovno vojno oaza miru in stabilnosti avtor postavi na laž, saj je ta »Frankov mir« dejansko pomenil bedo za milijone običajnih Špancev. Brez vpliva na politiko in ustrahovani so bili izpostavljeni izkoriščanju, lakoti in bedi. Frankova »tiha lakota« v zgodnjih 40-ih letih je najbolj prizadela tiste, ki niso proizvajali hrane, niso imeli svoje lastnine in tiste, ki so bili zaposleni le začasno ali nezaposleni. To pa je bila takrat večina. Študija iz leta 1941 npr. jasno kaže razsežnosti lakote s podatki, da je bil povprečni primanjkljaj v prehrani Špancev 61,5 % maščob, 66,2 % ogljikovih hidratov in 66 % kalorij. Še leta 1955 je bila povprečna potrošnja kalorij 10 % manjša, kot tista iz leta 1935 (str. 58). Lakota in beda sta bili posledici korupcije sistema in frankove gospodarske neučinkovitosti in ne tega, kar je ves čas propagiral režim; državljanske vojne, druge svetovne vojne, pomanjkanja, suše in mednarodnih bojkotov. Hrane in sredstev je bilo dovolj za vse, problem je bil v nepravični razdelitvi. Medtem, ko so milijoni povprečnih Špancev stradali, so mastno služili delodajalci, ki so kovali dobičke na račun vedno številčnejše poceni delovne sile, večji kmetje in veleposestniki, falangisti, uradniki ter banke pa so bogateli na obsežnem črnem trgu. Avtarkija je povzročila izgubo več kot desetletja gospodarske rasti. Španske predvojne proizvodnje stopnje niso bile dosežene vse do zgodnjih 50-ih let. Kljub temu so običajni ljudje živeli in preživeli.

Drugo področje, kjer je diktatura povzročila veliko družbene škode, je bil izobraževalni sistem. Po avtorjevem mnenju s tega vidika (poleg Salazarjeve Portugalske) Španija nima ustrezne vzporednice v Zahodni Evropi. Medtem, ko so drugod po Evropi krepili izobraževalne sisteme kot del »socialnega pakta«, so tu sredstva v veliko večji meri namenjali krepitvi oboroženih sil. Res je sicer, da je Franko podedoval slabo razvit izobraževalni sistem. Leta 1900 naj bi bilo nepismenih kar 64 % Špancev. Stopnja se je do leta 1930 zvišala na 44%, leta 1950 še za dodatnih 15%. Odstotek otrok, ki ni redno obiskoval šole, je bil leta 1940 46,9% in leta 1950 35,7% (str. 89-90). Vendar pa avtor ključ za namerno zapostavljanje izobraževalnega sistema vidi v Frankovi želji po ohranjanju obstoječe socialne in politične neenakosti. Do konca 60-ih je bila dobra izobrazba rezervirana le za premožne sloje, ki so lahko pošiljali otroke v privatne katoliške šole. Odstotek srednješolskih otrok in študentov je bil ves čas med vsemi industrializiranimi državami eden izmed najnižjih. Še leta 1965 je srednje šole obiskovalo samo 18,6% otrok starih med 11 in 16 let. Leta 1970 pa je samo 9,2% mladih med 20-24 let obiskovalo univerze. Poleg zanemarjanja vlaganj v infrastrukturo in izobraževalni kader je režim temeljito pazil na vsebino šolskega kurikuluma, saj je ta predstavljal sredstvo za vpeljevanje konservativnih katoliških vrednot, šovinističnega nacionalizma, seksizma in razrednih predsodkov. Načela Frankovega pristop k izobrazbi so sledila submisivnosti, križarskemu pohodu proti »racionalizmu« in fizičnemu kaznovanju v skladu s sloganom »Letters go down better with blood« (str. 92).

Težkim obdobjem Frankove diktature so se poskušali številni Španci izogniti z migracijami. Migracije so predstavljale še enega izmed davkov, ki so jih zaradi gospodarskih politik in represije režima plačevali najrevnejši in nasprotniki režima. Prvi val povojnih migrantov se je selil v Latinsko Ameriko, predvsem v Argentino in Venezuelo. Drugi in tretji val pa sta bila posledica gospodarskih vzrokov. Ključno obdobje urbanizacije je bilo med letoma 1950 in 1960, ko naj bi se samo v Madrid in Barcelono iz okoliških območij priselilo 2,8 milijona ljudi. Najbolj se je populacija zmanjšala v notranjosti in na jugu. Tako je samo provinca Jaen izgubila 400.000, Granada 334.000 in Cordoba 321.000 ljudi. Rezultat teh notranjih migracij je bil, da je leta 1975 vsak četrti Španec živel v kraju, kjer ni bil rojen (str. 96). Španski kmetje so namesto, da bi obdelovali zemljo, sedaj delali v tovarnah. Leta 1950 je kmetijski sektor predstavljal 46% delovne sile, do 1970 le še 22,2% (str. 96). Migracije so spreminjale demografsko in družbeno podobo, kmečki priseljenci so postajali sosedje meščanov. Revni in anonimni ljudje živeči blizu družbenega dna so poselili hitro rastoča predmestja brez ustrezne infrastrukture in sanitarnih pogojev. Urbanizacija je spreminjala identitete, odnose in družbene vzorce, hkrati pa je pomenila potencial za nove kulturne in politične konflikte. Vzporedno z urbanizacijo je potekal proces migracij v Evropo. Ta tretji val migracij v Nemčijo, Francijo in Švico je bil posledica novih priložnosti na kontinentu ter recesije v Španiji zaradi v 50-ih letih neuspešno izvedene reforme. Migracije v tujino so seznanjale ljudi z novim družbeno-političnimi oblikami in vrednotami ter krepile kritiko Frankove diktature.

Frankizem je bil fundamentalistični režim, ki je javno moralo polagal v roke katoliške Cerkve. Gospodarski, družbeni in demografski procesi pa so prispevali k spreminjanju konservativnih vrednot, mentalitet, odnosov in načina življenja. Konservativna moralna podstat se je začela krhati ob vprašanjih družine, vloge žensk, splava, plesa, javnih kopališč, turizma, itn. Katoliška Cerkev je bila nepripravljena na spopad z novimi družbenimi in moralnimi izzivi in je potrebovala precej časa, da se je začela prilagajati. Dokler se retorika Cerkve ni prilagodila je bil razkorak med zapovedanim ravnanjem in dejanskimi občutji ljudi velik. To prilagajanje pa je Cerkev, prej zvesto privrženko Frankovega režima, pripeljalo do samoizpraševanja in nato v odkrit konflikt z režimom.

Po težkem obdobju avtarkije so se Španci, tako Cazorla, od ostalih zahodnoevropskih družb razlikovali na treh ravneh in sicer po tem »..kar so jedli, posedovali in kupovali…«. Gospodarski razvoj nakazuje delež BDP-ja namenjenega prehrani, ki je z 35 % leta 1954 padel na 24 % leta 1975 (str. 149). Spreminjale so se prehranjevalne navade. O pravi potrošniški družbi lahko začnemo govoriti od zgodnjih 60-ih let, 15 let za preostalo zahodno Evropo. Španci so lahko vedno več denarja namenjali luksuznim dobrinam. Leta 1960 je imelo npr. televizijski sprejemnik le 1% gospodinjstev, 6 let kasneje že 32%. Leta 1960 je imelo hladilnike 19% gospodinjstev, 6 let kasneje 36% gospodinjstev. Povečala se je notranja mobilnost ljudi; lahko so si privoščili priljubljene Vespe in osebne avtomobile. Delež gospodinjstev z avtomobili iz 4 % leta 1960 naraste na 35% leta 1971 (str. 152). Potrošništvo je spreminjalo vsakdanje življenje ljudi. Povečal se je npr. delež kadilcev, zlasti kadilk. Izboljšala se je higiena v skladu z reklamo: »Pepe, I love you, but if you use Colgate I shall love you more«. Spreminjale so se aktivnosti prostega časa. Na začetku diktature je bila večina aktivnosti javnih. Npr. delež Špancev v kinih je bil drugi najvišji, zaostajal je le za ZDA (str. 155). Sčasoma pa so se ljudje iz javnih prostorov umaknili v dnevne sobe. Radio in televizija sta v tem procesu odigrala odločilno vlogo. Po drugi strani pa sta ta medija Špance združevala, pomagala razvijati novo samopodobo in nov koncept dolžnosti ter solidarnosti. TV je usmerjal ljudi v želeno obnašanje, predstavljala je nove možnosti življenjskega standarda, tuje kulture in vrednote. Postal je pravi družbeno-kulturni fenomen. Režim je hitro prepoznal potencial in začel TV uporabljati za neposredno ali subtilno politično propagando. Družbene vrednote in pričakovanja ob koncu diktature so bila zelo različna od tistih iz leta 1940. V 60-ih letih so se temeljne moralne in kulturne vrednote frankizma vedno bolj oddaljevale od vrednot mlajših in višje izobraženih slojev. Režimski avtoritarni diskurz, nespremenjen od nastanka, je trčil ob mnenja Špancev, ki jih je bolj zanimalo kako bi lepše živeli. Tudi na račun političnega bistva sistema, ki je vedno bolj postajal relikt preteklosti. Ljudje so pričakovali več od države, njenih institucij, gospodarstva in od lastnih življenj. V družbenem, kulturnem in političnem pogledu so želeli postati del Evrope. To pa je neizogibno vodilo v spremembo političnega sistema.

V zadnjem poglavju se je Cazorla posvetil raznolikosti družbeno-političnih procesov v zadnjih letih diktature, ko so se nad režim že zgrinjali temni oblaki in ko je Frankov fizični propad odpiral nove poti. Španci so se osvobodili strahov in bremen preteklosti ter zasejali seme za mirno tranzicijo v demokracijo, ki se je nato odvila med letoma 1975 in 1977. Znaki o živahnejši politični mobilizaciji množic so bili sicer opazni že v zgodnjih 60-ih, ko je bila podpora režimu že precej na preizkušnji. Falanga je postajala vedno manj priljubljena. Odsotnost primernih strategij za konstruktiven dialog med ljudmi in režimom je ustvaril razmere rastoče zmede in atmosfero politične in kulturne krize. Pojavljati so se začeli socialni in delavski nemiri. Ljudje so stremeli za demokracijo in gospodarskim napredkom, ki so ga videli drugod po Evropi. Pojav ETE in začetek baskovskega upora od leta 1961 je primer prebujenega političnega duha (str. 205). Režim začne proti koncu diktature izgubljati homogenost na različnih ključnih področjih, v odgovor pa se zateče k takrat že preživelim represivnim metodam. Gibanje od pasivnosti k političnem pluralizmu v 60-ih in 70-ih je imelo namreč korenine ravno v zavračanju nasilja in represije. Politična kultura rastoče manjšine je bila v vedno večjem konfliktu z avtoriteto. Ko je politično erozijo režima še dodatno pospešila izguba podpore katoliške Cerkve je bila pot demokratizaciji odprta.

Cazorla si je z orisom družbe v času Frankove diktature zastavil zahtevno nalogo, ki pa jo je po mojem mnenju izpeljal izjemno uspešno. Z res impresivno bibliografijo, pregledanimi arhivi, gospodarskimi, sociološkimi in drugimi raziskavami uspe avtorju prikazati kompleksne družbene procese in trende v razvoju španske družbe od konca državljanske vojne do demokratične tranzicije. Po drugi strani pa ves čas daje besedo številnim »anonimnežem«, ki preko spominov in zapiskov omogočajo vpogled v intimna občutja in doživljanje Frankove Španije. S takšnim pristopom k analizi družbenih posledic španske različice totalitarnega sistema razgali pravo bistvo režima in uspešno razbije ustaljene poglede na preteklost Španije. Ob prebiranju monografije se stalno vsiljujejo vzporednice s povojno socialistično Slovenijo, zato si tudi v našem zgodovinopisju močno želimo tako kompleksno zastavljene in dobro izpeljane socialno zgodovinske študije slovenske družbe.