Mateja Režek: Med resničnostjo in iluzijo

Dunja Dobaja

Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo, slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem (1948-1958). -Ljubljana : Modrijan, 2005

 Med resničnostjo in iluzijo je knjiga o prelomnem desetletju jugoslovanske zgodovine, ko je, po sporu z Informbirojem, jugoslovanski partijski vrh, stopil na pot iskanja samostojne poti v socializem in jasno povedal, da ne želi biti zgolj eden izmed sovjetskih satelitev, temveč enakopravni partner. Bil je kot »samosvoj otrok«, ki se je, po eni strani, poskušal osamosvojiti od »svojega očeta in matere«, to je Stalina in Sovjetske zveze, po drugi strani pa mu je z različnimi ukrepi še vedno dokazoval svojo zvestobo.

Do prve kritike na račun Sovjetske zveze je prišlo jeseni 1948, ko je v časopisu Borba izšel nepodpisan članek z naslovom »Še enkrat o nepravičnih in neresničnih obtožbah«. Avtor članka je bil takratni sekretar politbiroja CK KPJ Milovan Djilas, ki je nekoliko kasneje padel v nemilost pri jugoslovanskem partijskem vodstvu. Djilas in s tem jugoslovansko partijsko vodstvo je Sovjetski zvezi sicer priznavalo vodilno vlogo v socialističnem gibanju, a hkrati zagovarjalo stališče, da ima vsaka članica znotraj socialističnega gibanja svoje specifične značilnosti in tudi pravico do svoje poti v socializem.

Zanimiva je izjava britanskega veleposlanika v Beogradu Iva Mallet-a v poročilu ob predaji poslov septembra 1954, ki, po mojem mnenju, najbolje označuje jugoslovanske partijske voditelje na poti iskanja svoje poti tako v notranji kot zunanji politiki. Označuje jih »po naravi trmoglave in nagnjene k brezobzirnemu ukrepanju, če sta ogrožena njihov ponos in neodvisnost. Obsedeni so s svojimi lastnimi zadevami in dosežki. Medtem ko so sami občutljivi, posvečajo le malo pozornosti čustvom drugih.« Menil je tudi, da se Jugoslavija »ne bo vrnila v sovjetsko krožnico vse dotlej, dokler jo bodo vodili ljudje, ki jim je neodvisnost dežele najvišja vrednota. Tem ljudem bi bilo všeč, če bi lahko uživali prednosti, ki bi jih nudilo dvorjenje iz obeh taborov.«

Zunanji izraz drugačne poti je bil Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, na kratko »zakon o samoupravljanju«, ki ga je Zvezna skupščina sprejela 27. junija 1950. Zakon je pomenil odmik od sovjetskega sistema in napovedal novo obdobje jugoslovanskega socializma, toda »samoupravljanje ni smelo prekoračiti meje, kaj šele ogroziti sistema oblasti, kakršen se je izoblikoval v revoluciji in kakršen je ustrezal njegovim težnjam«, je zapisal Djilas, ki je bil eden od ideologov delavskega samoupravljanja.

Seveda je to zapisal veliko kasneje, ko je bil že odstavljen iz političnega prizorišča.