Nevarna razmerja : kolaboracija in druga svetovna vojna

Bojan Godeša: 

Peter Davies: Nevarna razmerja : kolaboracija in druga svetovna vojna . Ljubljana : Modrijan, 2010.

»V najosnovnejšem pomenu bi kolaboracijo lahko opredelili za »izdajalsko sodelovanje s sovražnikom«. Toda s takšno definicijo bi podcenili kompleksnost pojava in njegovo večplastno naravo. Za zgodovinarje je kolaboracija bogata, vznemirljiva in dramatična tematika. Le katera druga tema zaobjema  seks (kot pojavno obliko »horizontalne kolaboracije«), vojno (kot ozadje dogajanja med letoma 1939 in 1945) in veleizdajo (katere so bili nazadnje obsojeni številni kolaboranti)?«, je zapisal Peter Davies, avtor pričujoče knjige s pomenljivim naslovom  Nevarna razmerja: kolaboracija in druga svetovna vojna. Britanski zgodovinar mlajše generacije  je s takim pristopom skušal opozoriti, da je kolaboracija sama po sebi še vedno premalo proučena in nekoliko spregledana tematika, ki je bila vse prepogosto obravnavana v enostranski črno-beli podobi, kot »temačna« in »zloglasna« zgodovinska tema. Takšna  Daviesova trditev bo morda mnoge slovenske bralce presenetila, kajti po ideološki sprostitvi na Slovenskem v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja in izbruhu kulturnobojnega obračunavanja, se je včasih zazdelo, da se je  z vprašanjem kolaboracije potrebno ukvarjati le še pri nas.  Prav Daviesova knjiga  opozarja, da je bilo vprašanje kolaboracije in njene spornosti prisotno v večini povojnih družb ter da so se nekatere države  le s težavo spoprijele s svojo preteklostjo. Šlo je za boleč, mučen in neprijeten proces razčiščevanja, ki je bil obenem pokazatelj stanja v družbi in stopnje njene zrelosti se soočiti s takšnimi travmatičnimi problemi.  Nenavadna živost zapuščine kolaboracije je  vplivala na avtorjevo spoznanje, da je treba zgodbo o kolaboraciji posodobiti, na novo oceniti razprave o njej in ji dodati  aktualnost.

 Davies je v knjigi izhajal iz prepričanja, da kolaboracijo kot zgodovinski pojav najbolje razumemo, kadar jo obravnavamo kot univerzalno tematiko in jo je smiselno proučevati tako iz zornega kota posameznih držav kot tudi središča, ki ga je v konkretnem  primeru predstavljal Berlin in nacistični voditelj Adolf Hitler. Avtorjev namen je bil obravnavati kolaboracijo kot širok, večplasten pojav, in ne kot nekaj kar je zamejeno znotraj strogo določenih okvirov.  Morda je Daviesa prav tako dojemanje pojava in razsežnosti kolaboracije vodilo k temu, da je pojem uporabljal v zelo ohlapni obliki ter se je izognil njeni natančni definiciji, kjer bi ga lahko pri obravnavi te kompleksne problematike takšna shematičnost omejevala. Sicer pa se je pri sistematiziranju oblik, zvrsti in intenzivnosti kolaboracije avtor v glavnem naslonil na že obstoječo literaturo o tej problematiki (predvsem Wernerja Ringsa in  Raba Bennetta). Kljub (delnem) upoštevanju obstoječih tipizacij kolaboracije pa Davies vendarle ugotavlja, da je Evropa pod nemško okupacijo v številnih pogledih spominjala na laboratorij, ki ni poznal enotnega »sistema«, temveč se je v njem odvijalo toliko različic kolaboracije koliko je bilo evropskih držav.

 Kolaboracija pa ni bila le stvar političnih elit, saj je izkušnja okupacije zaznamovala družbo in družbene skupnosti na najbolj temeljni ravni v vsakdanjem življenju. V tem pogledu Davies obravnava najrazličnejše oblike  kolaboracije (od ekonomske, kulturne, »horizontalne« kolaboracije, kolaboracije na delovnem mestu itd.)  ter se sprašuje o najrazličnejših dilemah pred katerimi so se posamezniki znašli ter tako odstira manj znane razsežnosti tega kompleksnega pojava.

Zanimivo je Daviesovo časovno uokvirjenje  tematike, kjer se zanj zgodba o kolaboraciji ne začne leta 1939, pa tudi ne konča leta 1945, saj ima ta pojav svojo predzgodovino in zapuščino. Tako  govori o predkolaboraciji (v tem pogledu nekoliko spominja na Noltejevo tezo o vseevropski državljanski vojni), kjer se osredotoča na nepredvidene posledice versajskega miru ter vzpon fašizma v Evropi med obema vojnama in pojav pronacističnih vlad v mnogih deželah.  Posledice kolaboracije po koncu druge svetovne vojne pa so bile po avtorjevem mnenju tako hude in opazne kot njeni učinki med samo vojno. Avtor ugotavlja, da je sicer osvoboditev zadala smrtni udarec kolaboraciji in kmalu prinesla še smrt številnim kolaborantom, »toda spomin na kolaboracijo je kot smrad ostal v zraku«. Postkolaboracija, ki se je začela z osvoboditvijo pa še kar traja tudi na pragu 21. stoletja, kar pisec ilustrira s primerom iz leta 2002, ko so iz zdravstvenih razlogov iz zaporov izpustili Mauricea Papona, enega ključnih Hitlerjevih izvajalcev holokavsta v Franciji in je ta odločitev sprožila val protestov. Tako kolaboracija še danes tvori sporno vprašanje, ki dviga veliko prahu in sproža polemike v Evropi na obeh straneh političnega spektra. Takoj po vojni naj bi po Daviesovem prepričanju  levica, ki se je povezala s silami odpora, imela v rokah vse adute in dodobra izkoristila navezo desnice s kolaboracijo.  Toda po padcu berlinskega zidu se je znašla v krizi levica in v današnjem  času daje ton (tudi) v vprašanjih, ki jih obravnava pričujoča knjiga predvsem desnica, tako da je pri posodobitvi črno-bele podobe kolaboracije prisotna tudi težnja po njeni relativizaciji oziroma  v določenih primerih pa tudi poskusi njene rehabilitacije.  Tovrstne poskuse lahko najbolj izrazito zasledimo predvsem v postkomunističnih družbah, med katere sodi tudi Slovenija. Na ta vidik posredno opozarja tudi Davies, pri čemer izrecno izpostavlja hrvaški primer. 

Nasploh je jugoslovanski problematiki v knjigi namenjenega razmeroma veliko prostora, toda pri tem se pisec omejuje skoraj izključno na hrvaške in srbske razmere. O  dogajanju med okupacijo v Sloveniji ostane bralec nepoučen.  Zato je o (tudi) pri nas še vedno spornem  vprašanju kolaboracije v  spremni besedi pisal dr. Boris Mlakar, zaposlen na Inštitutu  za novejšo zgodovino v Ljubljani, in podal  v strokovni javnosti svoja že znana stališča, najbolj neposredno izražena v monografiji o slovenskem domobranstvu in v drugih znanstvenih razpravah, pri čemer je upravičeno opozoril na izostanek obravnave italijanske problematike ter neupoštevanje  povezanosti vprašanja kolaboracije s problematiko rezistence v pričujočem Daviesovem delu.

V knjigi ugaja sproščen slog  iz katerega veje avtorjeva neobremenjenost v obravnavi tako kompleksne in protislovne problematike. Avtor se z  lahkoto sprehaja med posameznimi primeri in tipi kolaboracije po posameznih državah, jih primerja, ocenjuje, vrednoti, kar seveda vse koristi njegovemu temeljnemu namenu, to  je  posodobitvi zgodbe o kolaboraciji, vendar se mu v tej želji prikradejo tudi kakšne preveč odsekane in posplošene sodbe, sem ter tja pa tudi kakšna napaka. Slednje  se je avtorju primerilo prav ob omembi slovenskih razmer, ki jih sicer obravnava le na dveh mestih. Tako povzema po ameriški zgodovinarki slovenskega rodu Carole Rogel trditev, da v Sloveniji ni bilo na razpolago nikogar, ki bi vodil marionetno državo, zaradi česar so se Nemčija, Italija in Madžarska odločile za razkosanje njenega ozemlja. Dejstvo pa je, da so tudi v Sloveniji obstajali kandidati s takimi ambicijami (konkretno predvojni ban Dravske banovine in predsednik 6. aprila 1941 ustanovljenega Narodnega sveta dr. Marko Natlačen), vendar pa zaradi odločnega nemškega stališča, da gre tu za del nemškega nacionalnega ozemlja in Hitlerjevega prepričanja, izraženega po beograjskem prevratu 27. marca 1941, da Slovenci (in Srbi) niso nikoli bili nemški  prijatelji,  slovenske želje po marionetni državi, kljub tovrstnim prizadevanjem  niso mogle biti uresničene.

 Med prebiranjem Daviesove knjige lahko izluščimo ugotovitev, da je vprašanje kolaboracije izjemno pomembna zgodovinska tematika, ki je na določeni ravni bila in je še vedno zgodovinski koncept, ki ga v vsej kompleksnosti in protislovnosti ni lahko doumeti. V mnogih primerih zelo tanka črta ločnica deli kolaboracijo od nekolaboracije, kar pa seveda sploh ni edino sporno vprašanje. Gledano iz nekega drugega zornega kota pa je bila prav kolaboracija zamisel, ki ni zajela le velike večine Evrope, temveč je tudi prispevala k nastanku enega najtemnejših obdobij v svetovni zgodovini.