Andrej Studen: Pijane zverine!

Borut Batagelj: 

Andrej Studen: Pijane zverine: o moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva. Celje : Zgodovinsko društvo, 2009. 180 strani. (zgodovini.ce ; 9)

(recenzija je bila objavljena v Zgodovini za vse 2010, št. 2, str. 125-127)

Martinovo je, ko se spravljam, da napišem tale zapis. V Sloveniji, posebej v rajonih, kjer se tradicionalno prideluje vinska kapljica, se težko ubeži priložnosti, da na ta dan ne bi nazdravili s kapljico rujnega. Martinovo je pač praznik, poseben praznik, in če kdaj, prav na praznik Slovenci radi trkajo s kozarci. Resnici na ljubo, nekateri k temu početju ne rabijo za izgovor praznika, ampak lahko nazdravljajo s polnimi kozarci tudi z bolj praznimi izgovori. Izgovorov za pitje Slovencem res nikoli ni zmanjkalo. Kot prepeva domači roker, se ga pije na žalost, na srečo, na krst in za svečo, pije se ga zato, da dan prej mine, na laž in na spomine. Toda, Martinovo gor ali dol, vzrok ta ali oni, odločil sem se, da tokrat praznik počastim povsem drugače, ne tako, da pogledam v kozarec, ampak v knjigo, v prav posebno knjigo – knjigo o alkoholu.

Zadnji čas je namreč že, da se ognemo znanega reka bose kovačeve kobile in se v domači reviji lotimo vsaj krajšega poročila o zelo domači knjižni uspešnici. Znanstvena monografija doc. dr. Andreja Studna, Pijane zverine: k moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva, je namreč v založništvu celjskega zgodovinskega društva izšla kot deveta edicija v zbirki zgodovini.ce. Ker gre zagotovo za knjigo, ki je ena izmed zadnje čase najbolj odmevnih izdaj slovenskega izvirnega zgodovinopisja, bi bilo pravzaprav že kar čudno, da bi knjigo spregledali v reviji, ki se lahko razglasi vsaj za »botrčka« omenjene knjižne zbirke.

Avtorja monografije bralci Zgodovine za vse zelo dobro poznajo, povečini pa, verjamem, tudi že njegovo zadnjo monografijo. Pijane zverine so bile namreč v minulih mesecih deležne prav nadpovprečne pozornosti, zato bi kot predstavitev dela – poleg seveda napotila na knjigo samo(!) – rad v opombah pod črto navedel vsaj nekaj povezav do teh obravnav, kakor sem jih le uspel sproti zasledovati. Priporočam. Objavljenih je bilo že kar nekaj ocen, tako v razširjenih dnevnih in tedenskih izdajah,[1] kot tudi v bolj specializirani zgodovinski periodiki,[2] knjigi je bila posvečena posebna oddaja na nacionalni televiziji,[3] bila je povod vsaj eni radijski oddaji,[4] avtor pa je v neposredni povezavi z izdajo knjige dal tudi nekaj daljših intervjujev za priloge slovenskih časopisov.[5] Brez dvoma, knjiga je bila opažena. Deležna je bila pozornosti kot le redke publikacije, ki v manjših nakladah prihajajo iz zakladnic finančno podhranjenih in predvsem na entuziazmu posameznikov delujočih založb.

Franjo Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije

Aleksander Lorenčič:

Franjo Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije. Ljubljana:  Založba ZRC SAZU, 2010, 347 strani

 V veliko kvalificiranost in poznavanje finančnega sektorja ter monetarnega sistema Franja Štiblarja, profesorja na ljubljanski Pravni fakulteti in znanstvenega svetnika na Ekonomskem inštitutu Pravne fakultete, ne gre dvomiti. O tem priča že njegov študij ekonomije, od dodiplomskega do doktorskega študija, ki je bil povezan s finančnim sektorjem in monetarnim sistemom. Diplomiral je tako na Pravni kot tudi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, magistriral na IEN v Beogradu in na Univerzi Pennsylvania v Združenih državah Amerike (ZDA), kjer je tudi doktoriral. Vsekakor je pomenljiv podatek, da je doktoriral iz ekonomije pri Nobelovem nagrajencu L. R. Kleinu. Svoje znanje, pridobljeno s študijem, je nadgradil z zaposlitvami v 80. in 90. letih dvajsetega stoletja, ko je opravljal pomembne funkcije na področju bančništva. V letih 1982–1986 je bil svetovalec guvernerja Narodne banke Slovenije, od leta 1992 pa vse do leta 2002 pa glavni ekonomist Ljubljanske oziroma Nove Ljubljanske banke. V letih 2005–2010 je bil tudi član sveta banke Črne Gore. Pomembna je bila oziroma še vedno je njegova vloga kot člana uredniških odborov Zavarovalniških horizontov in Bančnega vestnika. Franjo Štiblar je avtor oziroma soavtor številnih monografij. Njegova najpomembnejša dela (nekatera izmed njih so izšla v soavtorstvu) so Ekonomija, Statistika, The Balkan Conflict, Zavarovalništvo Slovenije v 21. stoletju, Svetovna kriza in Slovenci in The Impact of Global Crisis on Montenegro and the Western Balkans. Poleg monografij je v svoji bogati raziskovalni karieri napisal veliko člankov in študij o bančništvu doma in v tujini, tako da monografija Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije deloma tudi povzema njegove ugotovitve praktičnega in teoretičnega dela na področju bančništva.

Monografija Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije, gre za prvo celovito predstavitev bančništva v Sloveniji, je izšla novembra 2010 pri založbi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in obsega 347 strani. Izdajo knjige je finančno podprlo Združenje bank Slovenije. Poleg predgovora, uvoda in zaključka z literaturo je sestavljena iz štirih delov. V prvem delu avtor predstavi korenine slovenskega bančništva in vlogo Banke Slovenije kot nadzornika bančništva. V drugem delu je opisan razvoj bančništva v samostojni Sloveniji. Avtor kronološko predstavi ključne mejnike normativnega in dejanskega razvoja bančnega sektorja (osamosvojitveni napori, rehabilitacija, vstopanje v Evropsko unijo (EU) in v Evropsko monetarno unijo (EMU), uveljavljanje različnih standardov, vloga v času globalne finančne krize). Tretji del osvetli današnje stanje bančništva v Sloveniji. Avtor predstavi poslovne rezultate bančnega sektorja, primerja delovanje bančništva v okviru celotnega finančnega sektorja in glede na bančništvo tujih držav ter ocenjuje kakovost »corporate governance«[1] bank v Sloveniji. V zaključku tretjega poglavja Štiblar predstavi delovanje oziroma osebno izkaznico  vseh bank (vodstvo, zgodovina, lastniška struktura in empirični podatki), ki delujejo v Sloveniji.[2] V zadnjem delu avtor poda še svoj pogled na prihodnost bančništva v Sloveniji, ki vključuje napoved rasti bančnega sektorja Slovenije do leta 2020, vizijo, strategijo in ukrepe za uresničitev. Monografiji dajejo dodatno težo številni tabelarni in shematični prikazi.

Božo Repe, Jože Prinčič: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča.

Blaž Babič: 

Božo Repe, Jože Prinčič: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča. Modrijan, Ljubljana 2009, 239 strani.

 Knjiga Pred časom - Portret Staneta Kavčiča obravnava življenje in delo enega vodilnih slovenskih politikov 20. stoletja. Politika, ki je med leti 1945 in 1972 zasedal vrsto pomembnih položajev, tako v Komunistični partiji in kasneje Zvezi komunistov kot tudi v tedanji strukturi oblasti, vrh in hkrati konec politične kariere pa je dočakal na mestu predsednika slovenske vlade oziroma Izvršnega sveta Skupščine republike Slovenije. Nastala je na podlagi skupnega dela dveh uveljavljenih in priznanih zgodovinarjev, dr. Boža Repeta in dr. Jožeta Prinčiča. Omenjena avtorja pripadata srednji generaciji slovenskih zgodovinarjev in sodita med najboljše poznavalce zgodovine Slovencev po drugi svetovni vojni. Poleg tega sta se z obdobjem, v katerem je Stane Kavčič opravljal najvišje politične funkcije, oba raziskovalno že ukvarjala. Nekatera njuna dosedanja dela namreč sodijo med »temeljno« literaturo za omenjeno obdobje.

Pri tem imam v mislih predvsem nekoliko predelano doktorsko disertacijo Boža Repeta »Liberalizem« v Sloveniji (1992) in njegovo znanstveno monografijo Obračun s Perspektivami (1990), posredno pa tudi njegova kasnejša dela Slovenci v osemdesetih letih (2001), Jutri je nov dan - Slovenci in razpad Jugoslavije (2002) in Rdeča Slovenija - Tokovi in obrazi socializma (2003). Podobno kot zgoraj našteta dela sodijo med temeljno literaturo za omenjeno obdobje tudi nekatera dela Jožeta Prinčiča. V prvi vrsti serija treh znanstvenih monografij v katerih je predstavil širša gospodarska gibanja, dogodke in osebnosti, ki so v letih 1945 do 1991 odločilno zaznamovali gospodarsko življenje na ravni takratne države in predvsem republike Slovenije. Gre za dela Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu (1945-1956) (1992), V začaranem krogu - slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955-1970 (1999) in Iz reforme v reformo - Slovensko gospodarstvo 1970-1991 (2006). Slednja je nastala v soavtorstvu z ddr. Nevenom Borakom, ekonomistom in zgodovinarjem, ki je v slovenskem prostoru poznan kot avtor številnih znanstvenih, strokovnih in publicističnih del s področja ekonomije in ekonomske zgodovine. Poleg ravnokar omenjene trilogije je Jože Prinčič kot avtor oziroma soavtor pomembno vplival na današnje razumevanje posameznih segmentov gospodarske zgodovine Slovencev še z naslednjimi deli: Povojne nacionalizacije v Sloveniji 1945-1963 (1994), Zgodovina slovenskega bančništva (2000), Bančniki v ogledalu časa – Življenjske poti slovenskih bančnikov v 19. in 20. stoletju (2005), Tovarna vijakov Plamen Kropa – od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945-1997) (2007) ter Biti direktor v času socializma – med idejami in praksami (2008).

Mateja Režek: Med resničnostjo in iluzijo

Dunja Dobaja

Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo, slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem (1948-1958). -Ljubljana : Modrijan, 2005

 Med resničnostjo in iluzijo je knjiga o prelomnem desetletju jugoslovanske zgodovine, ko je, po sporu z Informbirojem, jugoslovanski partijski vrh, stopil na pot iskanja samostojne poti v socializem in jasno povedal, da ne želi biti zgolj eden izmed sovjetskih satelitev, temveč enakopravni partner. Bil je kot »samosvoj otrok«, ki se je, po eni strani, poskušal osamosvojiti od »svojega očeta in matere«, to je Stalina in Sovjetske zveze, po drugi strani pa mu je z različnimi ukrepi še vedno dokazoval svojo zvestobo.

Do prve kritike na račun Sovjetske zveze je prišlo jeseni 1948, ko je v časopisu Borba izšel nepodpisan članek z naslovom »Še enkrat o nepravičnih in neresničnih obtožbah«. Avtor članka je bil takratni sekretar politbiroja CK KPJ Milovan Djilas, ki je nekoliko kasneje padel v nemilost pri jugoslovanskem partijskem vodstvu. Djilas in s tem jugoslovansko partijsko vodstvo je Sovjetski zvezi sicer priznavalo vodilno vlogo v socialističnem gibanju, a hkrati zagovarjalo stališče, da ima vsaka članica znotraj socialističnega gibanja svoje specifične značilnosti in tudi pravico do svoje poti v socializem.

Zanimiva je izjava britanskega veleposlanika v Beogradu Iva Mallet-a v poročilu ob predaji poslov septembra 1954, ki, po mojem mnenju, najbolje označuje jugoslovanske partijske voditelje na poti iskanja svoje poti tako v notranji kot zunanji politiki. Označuje jih »po naravi trmoglave in nagnjene k brezobzirnemu ukrepanju, če sta ogrožena njihov ponos in neodvisnost. Obsedeni so s svojimi lastnimi zadevami in dosežki. Medtem ko so sami občutljivi, posvečajo le malo pozornosti čustvom drugih.« Menil je tudi, da se Jugoslavija »ne bo vrnila v sovjetsko krožnico vse dotlej, dokler jo bodo vodili ljudje, ki jim je neodvisnost dežele najvišja vrednota. Tem ljudem bi bilo všeč, če bi lahko uživali prednosti, ki bi jih nudilo dvorjenje iz obeh taborov.«

Zunanji izraz drugačne poti je bil Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, na kratko »zakon o samoupravljanju«, ki ga je Zvezna skupščina sprejela 27. junija 1950. Zakon je pomenil odmik od sovjetskega sistema in napovedal novo obdobje jugoslovanskega socializma, toda »samoupravljanje ni smelo prekoračiti meje, kaj šele ogroziti sistema oblasti, kakršen se je izoblikoval v revoluciji in kakršen je ustrezal njegovim težnjam«, je zapisal Djilas, ki je bil eden od ideologov delavskega samoupravljanja.

Seveda je to zapisal veliko kasneje, ko je bil že odstavljen iz političnega prizorišča.

Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov

Aleksander Lorenčič

Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov, Časnik Finance, Ljubljana 2008, 158 strani

Rado Pezdir je ekonomist, ki se ukvarja z ekonomsko filozofijo, ekonomiko tranzicije in zdravstveno ekonomiko. Je kolumnist poslovnega časnika Finance, njegov pogled na svet pa oblikujeta filozofija klasičnega liberalizma in anarho-kapitalizma. Je avtor številnih poljudnih in strokovnih člankov. Samostojno oziroma v soavtorstvu je objavil nekaj razprav v tujih revijah kot so Post-communist economies, Journal of Institute of Economic affairs in Journal of Economics.

»Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov« je prvo monografsko delo Rada Pezdirja, ki je izšlo proti koncu leta 2008 pod okriljem Časnika Finance in obsega 158 strani. Monografija je ob predgovoru h knjigi, ki ga je napisal ekonomist Mićo Mrkaić, prologu, epilogu ter dodatku sestavljena iz dveh glavnih delov. V prvem delu je predstavljena anatomija slovenske tranzicije, v drugem pa njena analiza. Delu dajejo posebno težo številni slikovni dodatki ter tabelarni in grafični prikazi.

      V prvem delu avtor zajame procese, ki spremljajo tranzicijo oziroma menjavo institucionalnega okvira. Predstavljena so gibanja bruto družbenega proizvoda, inflacije, uravnoteženost tekočega računa in trgovinski vzorci, pritoki neposrednih tujih investicij, deviznega tečaja itd. Predstavljen je proces umikanja države iz gospodarstva ter narejena analiza sprememb v poslovnem okolju podjetij na osnovi svobodne iniciative. Avtor analizira tudi pravni okvir, davčni ter pokojninski sistem, trg dela, politiko konkurence, reforme v finančnem sektorju ter se ob zaključku prvega dela sprašuje, kako daleč v tranzicijskem procesu smo prišli. Pozitivno je, da avtor vse naštete procese in gibanja primerja s procesi in gibanji drugih tranzicijskih držav. Avtor ugotovi, da je bila Slovenija po padcu socializma bistveno bolj razvita kot večina tranzicijskih držav. Razlog za to je bil v bolj izvozni usmerjenosti, ki je posredno omogočala hitrejše prestrukturiranje, do katerega je deloma prišlo že v socializmu. Avtor ugotavlja, da ni mogoče enolično določiti posameznega pristopa držav k reformiranju. Izloči dva, kot pravi, robna primera. Estonijo, ki je nabor svojih ekonomskih politik utemeljila bolj na »bigbang« terapiji ter Slovenijo, ki se je odločila za, na gradualizmu temelječo, ekonomsko politiko. Avtor ugotavlja, da Slovenija zaostaja prav za vsemi parametri in sicer v Sloveniji se je država najpočasneje umikala iz gospodarstva, izvajale so se zelo počasne spremembe v svobodnejši trg, Slovenija se je poleg Poljske po kazalnikih, ki opredeljujejo delovanje tržnega mehanizma, izkazala kot daleč najslabša država v regiji. Podobno je bilo tudi na področjih davčnega sistema, trga dela, konkurenčnosti gospodarstva in finančnega sistema. Avtor po vseh teh ugotovitvah sklene prvi del s poglavjem, ki nosi naslov »Očitno je s slovenskim gospodarstvom nekaj zelo narobe« in sklepa, da je struktura slovenskega gospodarstva takšna, da ne omogoča delovanje tržnega sistema in da bi, v kolikor bi bilo drugače, danes videli popolnoma drugačne rezultate.