Željko Oset:
Mojca Jenko in Monika Pemič (ur.): Od Narodnega doma do Narodne galerije . Ljubljana: Narodna galerija, 2009, ilustrirano, 92 strani.
Publikacija Od Narodnega doma do Narodne galerije, ki je izšla leta 2009 ob devetdesetletnici ustanovne seje društva Narodne galerije avgusta 1918, je sestavljena iz treh vsebinskih sklopov. V prvem sklopu je predstavljena kronologija izgradnje Narodnega doma v Ljubljani, v drugem je predstavljen arhitekt Narodnega doma v Ljubljani František Škabrout, v tretjem sklopu pa je predstavljeno delovanje in vpetost društva Narodna galerija. Ob tem velja izpostaviti mnenje Karla Dobide, ki je zapisal, da je bila ustanovljena Narodna galerija z odprtjem prve javne stalne razstave »slovenskega umetniškega ustvarjanja od 15. stoletja do naših dni« v prostorih Narodnega doma 23. junija 1933.[1] Vsebinski del publikacije dopolnjuje dobro izbrano slikovno gradivo, ki doseže vizualen učinek stapljanja s preteklostjo. Ob tem velja posebej izpostaviti oblikovanje prve strani (skupaj z zavihkom) in zadnje strani, v katerem je s fasadama v dveh časovnih obdobjih nakazana stabilnost funkcionalne umeščenosti stavbe v meščanski prostor. Stavba Narodni dom je zagotovo stavba meščanske, mestne kulture. Zgrajena je bila v obdobju, ko so bili sodobniki prepričani, da meščanska kultura ne more obstajati brez trdne podlage v znanosti. Zato so mesta vodila koncentrirano in centralizirano izgradnjo infrastrukture za kulturno-znanstvene dejavnosti.[2] Ob tem je Narodni dom v Ljubljani predstavljal prostor, v katerem so sobivala in sodelovala društva, ki so delovala družbeno kohezivno. V tem kontekstu velja izpostaviti tezo Vladimirja Ravniharja, da je bila »družabnost tedaj važen politični faktor. Poedince zdramiti iz latergije ali pa celo iztrgati iz objema narodnih nasprotnikov, temu namenu je v prvi vrsti služila gojitev družabnosti, kajti vsa umetnost je bila v tem, privabiti mlačneža ali strahopetca v slovensko družbo, ga držati s pesmijo, z živo besedo ali pa s samo zabavo ter mu na ta način vdahniti nacijonalno zavest.« Ob tem se je kmalu pojavil problem prostorov. »Ta nedostatek, ki ga je občutila slovenska družba, je takrat v prvi vrsti spočel misel o zgradbi Narodnega doma, misel, ki smo jo povzeli po češkem vzorcu. Nikakor pa ne smemo podcenjevati tega povoda, kajti ponovno poudarjam, bil je eminentno narodnopolitičnega značaja. In Narodni dom je impozantna stavba, je za tiste čase docela izpolnila svojo dolžnost. Tu so v ne ravno akustični dvorani bili koncerti Glasbene Matice in drugih društev, tu se je osredotočalo vse družabno življenje Ljubljančanov, spodnji prostori pa so služili Ljubljanskemu Sokolu in njegovi kulturni misiji. Toda idilične razmere niso trajale dolgo. Nastajale so nova društva, nova kulturna in družabna središča, ki bi jih danes našteli že na stotine in ki si o njih niti misliti ne moramo, kako bi jih v smislu pravil zgostili pod eno streho in dobili smo nove dvorane, Unionsko, Mestni dom, Ljudski dom, po prevratu Filharmonično družbo in kazinsko dvorano, da ne omenjam obeh gledaliških poslopij, ki sta nam za naše kulturne potrebe popolnoma na razpolago.« To stališče je Vladimir Ravnihar podal v razpravi ob reševanja razdelitve bremen (dolga) in upravljanju stavbe Narodnega doma.[3]
