»Pfuj! To je gerdo!«, K zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva

Željko Oset
Janez Polajnar: »Pfuj! To je gerdo!«, K zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva. Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2008, 180 strani, ilustrirano

V zgodovinopisju pride do novih spoznanj ob postavljanju novih vprašanj, pregledovanju novega gradiva, lahko tudi ob bolj kritični obdelavi že poznanega gradiva. Zaradi tega v zgodovinopisju obstajajo določeni trendi, celo moda, čeprav izraz komaj pritiče resnemu znanstvenoraziskovalnemu delu. Za zadnjo tretjino 20. stoletja je značilna diferenciacija raziskovalnih pristopov in povečana uporaba interdisciplinarnosti, s katero se proučuje družbene fenomene. Uveljavitev polifonije historičnih interpretacij je pomemben dosežek historiografske stroke, saj nakazuje na spoznanje, da zgodovine ni mogoče zaobjeti v vsej njeni popolnosti, ampak zgolj njene delčke, ki tvorijo barvit mozaik preteklega bivanja.
V zgodovinopisju je znatne uspehe dosegla usmeritev, ki poudarja odmik od politične zgodovine k proučevanju zgodovine »običajnih« državljanov. V slovenskem prostoru takšno usmeritev pooseblja Zgodovinsko društvo Celje. Svoje aktivno udejstvovanje predstavlja na znanstvenih sestankih in prireditvah, z izdajanjem revije Zgodovina za vse ter od leta 2003 tudi književne zbirke »Zgodovini.ce«. Do sedaj je v zbirki izšlo 8 znanstvenih monografij, ki so v javnosti naletele na ugoden sprejem. Zadnja v zbirki je monografija magistra Janeza Polajnarja s slikovitim naslovom »Pfuj! To je gerdo! K zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva«. Avtor raziskuje teme s področja zgodovine morale, zlorabe alkohola in evgenike.
S pričujočo znanstveno monografijo je bila zapolnjena siva lisa o zgodovini morale pred prvo svetovno vojno. Kot je poudaril avtor, v slovenskem zgodovinopisju manjka (sedaj bi lahko uporabili preteklik) poglobljen celovit pregled nravstvene zgodovine za obdobje vzpona meščanstva. Kljub temu so bili v okviru te teme že obdelani nekateri problemi, kot so prostitucija, vloga ženske v družbi, seksualni delikti itd.
Avtor v uvodnih poglavjih predstavi razumevanje (meščanske) morale v dobi moderne in njeno umeščenost v prostor ter ustvarjalce moralnih standardov v Evropi, kjer posebno pozornost nameni vplivu vere oziroma Cerkve. Moralo predstavi kot splošen vedenjski vzorec dostojnega obnašanja, prvenstveno vezan na splošno kulturno stanje, ki so mu nato pridane regionalne metamorfoze. Splošni predstavitvi oblikovanja moralnih standardov sledi zoomiranje na slovenske razmere, s čimer je nakazano avtorjevo razumevanje morale, kot »evropske matrice« z regionalnimi poudarki. Na oblikovanje morale imajo vpliv splošne, čezmejne antropomorfolške predstave o primerni obliki bivanja.

Martin Moll: Kein Burgfrieden. Der deutsch-slowenische Nationalitätenkonflikt in der Steiermark 1900-1918

Filip Čuček:

Martin Moll: Kein Burgfrieden. Der deutsch-slowenische Nationalitätenkonflikt in der Steiermark 1900-1918. Studienverlag, Innsbruck 2007, 595 str.

Za doc. dr. Martina Molla iz graške univerze Karla in Franca bi lahko dejali, da je imel dokaj nenavadno pot do visokošolskega učitelja. Rojen leta 1961 je po študiju zgodovine in germanistike na isti univerzi leta 1987 doktoriral iz zgodovine in nato 15 let delal v gospodarstvu, ob delu pa je, v sodelovanju z Inštitutom za zgodovino graške Filozofske fakultete, tudi raziskoval in se strokovno izpopolnjeval. Svoje izsledke je že zgodaj objavljal v raznih strokovnih revijah. V začetku leta 2003 je bil na graški univerzi habilitiran iz novejše in sodobne zgodovine s habilitacijskim delom Studien zum deutsch-slowenischen Nationalkonflikt in der Steiermark vor dem und im Ersten Weltkrieg, kjer se je njegova »poklicna« zgodovinarska pot dejansko pričela.
Njegovo habilitacijsko delo je leta 2007 izšlo pri založbi Studienverlag v Innsbrucku kot znanstvena monografija z naslovom Kein Burgfrieden. Der deutsch-slowenische Nationalitätenkonflikt in der Steiermark 1900-1918. Predelana študija se tako loteva osvetlitve slovensko-nemških nacionalnih odnosov ob koncu dvojne monarhije na Štajerskem, ko je nacionalni konflikt zadobil že neslutene dimenzije.
Mollova obsežna knjiga zajema 595 strani s kar 2373 opombami. Knjigo je strukturno razdelil na 15 poglavij. V prvem poglavju je namenil pozornost sami temi knjige, stanju raziskav in virov. Dosedanje raziskave in obstoječe vire je nanizal na 30 straneh, kar daje slutiti, da njegovo delo temelji na obsežni pregledani literaturi in kopici novih virov. V drugem poglavju je podal zgodovinski oris Štajerske v drugi polovici 19. stoletja. V tretjem poglavju se je posvetil nastanku nemškega nacionalizma na Štajerskem, v četrtem pa na drugi strani primerjal slovenski boj (oziroma slovenski nacionalizem) za enakopravnost. V petem poglavju je iskal vzporednice Štajerske in balkanske krize pred prvo svetovno vojno, v šestem pa sarajevski atentat in njegove posledice, kar je podal v nadaljevanju (sedmo do trinajsto poglavje) v obliki političnega preganjanja Slovencev na Štajerskem. V štirinajstem poglavju je vzel v pretres reakcije na zaostreno politično klimo na Štajerskem, v petnajstem pa stališče Slovencev med prvo svetovno vojno. Na koncu je dodal še obširen povzetek (15 strani), obsežen seznam virov in literature (45 strani), seznam okrajšav (2 strani) in osebno kazalo (5 strani).

Janez Cvirn: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji

Filip Čuček: 

Janez Cvirn: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji : dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918), Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, Ljubljana, 2006, 319. str.

Preoblikovanje Habsburške monarhije v ustavno in parlamentarno večnacionalno tvorbo je bil vsekakor zapleten in večplasten proces. Ideje, ki so za razliko od ostalih konstitucionalnih monarhij v Avstriji ponapoleonskega časa umanjkale, so v monarhijo sicer pricurljale preko nemških držav že relativno zgodaj. Toda vsako javno politično diskusijo je v predmarčnem času dušilo absolutistično Metternichovo obdobje, ki je onemogočalo kakršnokoli kritiko tedanje oblasti. Preoblikovanje klasične stanovske ureditve v Avstriji tako predstavlja leto 1848, ko je bil umsko zaostali Ferdinand I. (in njegov krog) prisiljen spremeniti temelje državne ureditve in jih približati »modernim« evropskim konstitucionalnim državam.

Avtor knjige, red. prof. dr. Janez Cvirn, je v svojem delu predstavil glavne prelomnice v ustavni in parlamentarni zgodovini Habsburške monarhije (kasneje Cislitvanije), hkrati pa podrobno prikazal slovensko državnozborsko politiko. Cvirn je temeljnemu obdobju avstrijskega parlamentarizma v obdobju marčne revolucije namenil precej prostora in ga podrobno predstavil ter razgradil. Po uvodnem poglavju, kjer nas popelje po poti uvajanja konstitucionalizma (predvsem) v Srednji Evropi, je čas do ponovne uvedbe absolutizma razdelil v več poglavij, ki si sledijo v jasnem in razumljivem redosledu. Revolucionarno leto 1848 je v iskanju ustreznih rešitev zaznamovala aprilska ustava notranjega ministra Franza von Pillersdorfa, ki jo je cesar obljubil že dva dni po izbruhu revolucije na Dunaju. Dojemanje obljubljenih ustavnih oblik je bilo tedaj na Slovenskem večinoma napačno, še najbolj pa se mu je približal Janez Bleiweis, ki je v cesarjevem sklicu videl prvi korak h konstitucionalizmu in uveljavitvi temeljnih pravic človeka in državljana. Vendar pa je, kot avtor več kot prepričljivo pokaže, ustava sledila konstitucionalizmu zgolj v toliko, da je jasno uveljavila delitev oblasti (sodna, izvršna in zakonodajna), toda cesarju je še vedno dodeljevala veliko pristojnosti (preprečil je lahko sprejem vsakega zakona). Kljub temu pa so bile reakcije na prvo avstrijsko ustavo na splošno pozitivne.

Andrej Studen: Rabljev zamah

Mateja Tominšek Perovšek: 

Andrej Studen, Rabljev zamah: K zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana, 2004

(recenzija je bila objavljena v Studia Historica Slovenica 2005, št. 1/3, str. 821-832)

 

 

V pričujoči knjigi, ki je v slovenskem prostoru izšla pred kratkim, se lahko po zaslugi Andreja Studna soočimo z zanimivo in sorazmerno še dokaj neznano tematiko v slovenskem zgodovinopisju. Avtor namreč na izviren način predstavi zgodovino smrtne kazni, ki je povezana s problematiko obravnavanja in opredeljevanja kaznivih dejanj in posledično kaznovanja delinkventov od novega veka do današnje kaznovalne politike in prakse.

Naslov knjige Rabljev zamah ima več pomenov in se na simbolični ravni zelo dobro pokriva s samo vsebino knjige. Avtor poudari fenomen vloge rablja v človeški družbi, ki mu je bila »v imenu resnice« pridržana pravica do mučenja in odvzema življenja: »Ne samo, da je bila njegova mojstrska, brezhibna izvedba podvržena budni presoji predstavnikov oblasti in radovedne množice. Rabljev zamah je bil na simbolni ravni končno tudi zamah vladajočih. Vedno je bil zamah države, zamah od Boga postavljenega suverena ali kakršnekoli drugačne, denimo, revolucionarne oblasti, zamah vsemogočnosti, ki si pridržuje pravico do odvzema človeškega življenja.« (4)
Knjiga tako na eni strani odkriva nov pogled na razumevanje slovenske zgodovine, na drugi strani pa se dotakne občutljivih tem razvoja človeške družbe, ki se v svoji značilni razslojenosti vedno spreminja in se kot taka sooča s temeljnimi vprašanji razumevanja  posameznika v odnosu do samega sebe, drugih in nenazadnje tudi do transcendence. Ob tem nujno trešči ob samo človeško naravo, ki je podvržena nasilnim dejanjem in je kot taka nespremenljiva. Vzgojni in restriktivni procesi v neki družbi se tako kažejo tudi skozi prizmo sistemov kaznovalne politike, ki so na neprikrit ali prikrit način odraz napredka in zrelosti človeške civilizacije.

Kregar Tone: Med Tatrami in Triglavom

Jurij Perovšek:

Kregar Tone: Med Tatrami in Triglavom : primerjave narodnega razvoja Slovencev in Slovakov in njihovi kulturno-politični stiki 1848–1938. Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2007, 352 strani, ilustrirano.

Dr. Tone Kregar, muzejski svetovalec v Muzeju novejše zgodovine Celje, se je v svojem dosedanjem raziskovalnem delu uveljavil kot opazen poznavalec upravnopolitičnega razvoja na Slovenskem od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne ter dogajanja med drugo svetovno vojno na celjskem območju, vsestransko pa se je poglobil tudi v primerjalno razčlenitev slovenskega in slovaškega zgodovinskega razvoja od leta 1848 dalje. Slednje na poseben način izstopa iz njegovega raziskovalnega dela, saj se omenjena problematika navezuje na širši srednjeevropski prostor, v katerega je bil organsko vpet slovenski zgodovinski razvoj. Ker je v slovenskem zgodovinopisju še kako potrebnih celostnih primerjav narodnopolitičnega, idejnega, kulturnega in gospodarskega razvoja slovenskega in drugih srednjeevropskih narodov ali celo širše, zelo malo, je raziskovalna pozornost na tem področju še toliko bolj zaželena. S tega področja namreč obstoji le nekaj parcialnih oziroma krajših obravnav (k njim so pristopili dr. Boris Mlakar, dr. Božo Repe, dr. Peter Vodopivec), opozorimo pa lahko še na zbornika Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956 (Koper 2000) in Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju = Slowenisch-österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert (Ljubljana 2004) ter delo aktualne Meddržavne Slovensko-hrvaške zgodovinske komisije. Pa tudi omenjena zbornika in zgodovinska komisija imajo specifični značaj, saj se osredinjajo le na neposredno razvojno prepletanje sosednjih narodov in njihove dostikrat delikatne medsebojne odnose, in niso zastavljeni kot celostne primerjalne študije novejšega zgodovinskega razvoja Slovencev, Italijanov, Avstrijskih Nemcev in Hrvatov. Kregarjeva študija Med Tatrami in Triglavom zato pomembno razpira dosedanjo spoznavno razsežnost slovenskega zgodovinopisja.

            Izredno zanimivi primerjavi slovenskega in slovaškega razvoja v novejši zgodovini –  konkretno v času med svetovnima vojnama – sta se doslej poleg dr. Toneta Kregarja posvetila še slovenska zgodovinarja dr. Jure Gašparič in dr. Bojan Godeša; prvi je obravnaval vprašanje ločitve Slovencev in Slovakov od Avstro-Ogrske monarhije leta 1918 in njihovo vključevanje v Kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov (Kraljevina SHS) oziroma Češkoslovaško republiko (ČSR), drugi pa je primerjal narodnopolitični položaj Slovencev in Slovakov konec tridesetih let. Široko in zaokroženo primerjavo zgodovinskega razvoja Slovencev in Slovakov v celotnem obdobju med svetovnima vojnama oziroma v letih 1918–1938, dejansko pa vse od srede 19. stoletja do leta 1941, pa je v svoji študiji opravil dr. Tone Kregar.

          

Od Narodnega doma do Narodne galerije

Željko Oset:

Mojca Jenko in Monika Pemič (ur.): Od Narodnega doma do Narodne galerije . Ljubljana: Narodna galerija,  2009, ilustrirano, 92 strani.

Publikacija Od Narodnega doma do Narodne galerije, ki je izšla leta 2009 ob devetdesetletnici ustanovne seje društva Narodne galerije avgusta 1918, je sestavljena iz treh vsebinskih sklopov. V prvem sklopu je predstavljena kronologija izgradnje Narodnega doma v Ljubljani, v drugem je predstavljen arhitekt Narodnega doma v Ljubljani František Škabrout, v tretjem sklopu pa je predstavljeno delovanje in vpetost društva Narodna galerija. Ob tem velja izpostaviti mnenje Karla Dobide, ki je zapisal, da je bila ustanovljena Narodna galerija z odprtjem prve javne stalne razstave »slovenskega umetniškega ustvarjanja od 15. stoletja do naših dni« v prostorih Narodnega doma 23. junija 1933.[1] Vsebinski del publikacije dopolnjuje dobro izbrano slikovno gradivo, ki doseže vizualen učinek stapljanja s preteklostjo. Ob tem velja posebej izpostaviti oblikovanje prve strani (skupaj z zavihkom) in zadnje strani, v katerem je s fasadama v dveh časovnih obdobjih nakazana stabilnost funkcionalne umeščenosti stavbe v meščanski prostor. Stavba Narodni dom je zagotovo stavba meščanske, mestne kulture. Zgrajena je bila v obdobju, ko so bili sodobniki prepričani, da meščanska kultura ne more obstajati brez trdne podlage v znanosti. Zato so mesta vodila koncentrirano in centralizirano izgradnjo infrastrukture za kulturno-znanstvene dejavnosti.[2] Ob tem je Narodni dom v Ljubljani predstavljal prostor, v katerem so sobivala in sodelovala društva, ki so delovala družbeno kohezivno. V tem kontekstu velja izpostaviti tezo Vladimirja Ravniharja, da je bila »družabnost tedaj važen politični faktor. Poedince zdramiti iz latergije ali pa celo iztrgati iz objema narodnih nasprotnikov, temu namenu je v prvi vrsti služila gojitev družabnosti, kajti vsa umetnost je bila v tem, privabiti mlačneža ali strahopetca v slovensko družbo, ga držati s pesmijo, z živo besedo ali pa s samo zabavo ter mu na ta način vdahniti nacijonalno zavest.« Ob tem se je kmalu pojavil problem prostorov. »Ta nedostatek, ki ga je občutila slovenska družba, je takrat v prvi vrsti spočel misel o zgradbi Narodnega doma, misel, ki smo jo povzeli po češkem vzorcu. Nikakor pa ne smemo podcenjevati tega povoda, kajti ponovno poudarjam, bil je eminentno narodnopolitičnega značaja. In Narodni dom je impozantna stavba, je za tiste čase docela izpolnila svojo dolžnost. Tu so v ne ravno akustični dvorani bili koncerti Glasbene Matice in drugih društev, tu se je osredotočalo vse družabno življenje Ljubljančanov, spodnji prostori pa so služili Ljubljanskemu Sokolu in njegovi kulturni misiji. Toda idilične razmere niso trajale dolgo. Nastajale so nova društva, nova kulturna in družabna središča, ki bi jih danes našteli že na stotine in ki si o njih niti misliti ne moramo, kako bi jih v smislu pravil zgostili pod eno streho in dobili smo nove dvorane, Unionsko, Mestni dom, Ljudski dom, po prevratu Filharmonično družbo in kazinsko dvorano, da ne omenjam obeh gledaliških poslopij, ki sta nam za naše kulturne potrebe popolnoma na razpolago.« To stališče je Vladimir Ravnihar podal v razpravi ob reševanja razdelitve bremen (dolga) in upravljanju stavbe Narodnega doma.[3]

Andrej Pančur: V pričakovanju stabilnega denarnega sistema

Jure Gašparič:

Andrej Pančur: V pričakovanju stabilnega denarnega sistema (Denarne razmere v 19. stoletju na Slovenskem). Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2003 (zgodovini.ce; 1), 315 str.

Predstavljajmo si razigrano druščino zgodovinarjev, ki se po trudapolnem delu napoti v priljubljeni lokal na zasluženi brizganec. Prijazna točajka jih postreže in izstavi račun za 1350 slovenskih tolarjev. Družba ji plača z bankovcem za 1000 SIT in štirimi bankovci za 100 SIT. Točajka jih lepo zložene pospravi v denarnico in hkrati mrzlično išče bankovec za 50 SIT, da bi ga namenila gostom in tako do tolarja natančno poračunala zapitek (zaradi lažje predstave napitnina točajki ni upoštevana). Toda iskanega bankovca ne najde. Ker bankovcev nižjih anuitet v njeni denarnici tako ali tako ni, ji naposled ne preostane drugega, kot da vzame bankovec za 100 SIT, ga pretrga na polovico ter slednjo ponudi gostom. Po preprosti logiki je namreč vrednost polovice bankovca za 100 SIT enaka 50 SIT. Gostje polovico brez težav sprejmejo in jo že naslednji prav tako brez težav zapravijo.

Zgodba je seveda izmišljena, toda še pred 150 leti bi lahko bila povsem resnična. V revolucijskem letu 1848 so si ljudje vsled očitnega izginjanja kovanega denarja iz obtoka in pomanjkanja drobiža namreč pomagali prav na opisan način. Bankovec za 1 goldinar so pretrgali na pol in dobili dve polovici, vredni 30 krajcarjev, po potrebi pa tudi na četrtine in tako dobili dele bankovca, vredne 15 krajcarjev. Opisana zanimivost in očitna anomalija avstrijskega denarnega sistema pa je le ena v dolgi vrsti raznovrstnih denarnih peripetij, s katerimi se je srečevala avstrijska - torej tudi slovenska - družba v dolgem devetnajstem stoletju.

Po takšnih in drugačnih sledeh, ki so jih za sabo puščale denarne zagate, se je podal znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino Andrej Pančur. Rezultat njegovega dela je sveža knjiga, ki bralcu nazorno prikaže denarne razmere na Slovenskem tistega časa, ob tem pa še zlasti pozorno analizira odnos prebivalstva do različnih vrst denarja. Avtor prične svojo zgodbo o denarju v letu 1848, a jo preudarno nasloni na oris avstrijskega denarstva pred tem. Tedaj so v cesarstvu krožili kovanci t. i. srebrne konvencijske valute, po letu 1816, ko je bila ustanovljena Privilegirana avstrijska narodna banka, pa so se kot zakonito plačilno sredstvo v obtoku pojavili tudi papirnati bankovci (Banknote). Te je bilo v začetku mogoče kadar koli zamenjati za srebrne kovance, kar pomeni, da je bila valuta zamenljiva oz. konvertibilna. Kritje za izdane bankovce so v veliki meri predstavljali državni dolgovi pri emisijski banki. Lastnik bankovca je bil posredni upnik velike in močne države. Prav stabilno zamišljen denarni sistem torej, ki bi mogel brez težav delovati, če se enemu členu ne bi nekaj zataknilo. In zataknilo se je državi.