Dr. Jože Prinčič, Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945 – 1997). Muzeji radovljiške občine. Kropa 2007, 208 strani, ilustrirano.
Dr. Jožeta Prinčiča iz Inštituta za novejšo zgodovino poznamo kot vodilnega gospodarskega zgodovinarja za obdobje po drugi svetovni vojni v Sloveniji. Zadnjih 20 let se je posvečal predvsem preučevanju širših gospodarskih gibanj, prelomnic, dogodkov ter osebnosti, ki so v letih od 1945 do 1991 odločilno zaznamovali naše gospodarsko življenje. Po končani knjigi Iz reforme v reformo (Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991), se je posvetil raziskovanju socialističnega gospodarstva na lokalni ravni. Posamično podjetje, osnovna enota socialistične družbeno-ekonomske ureditve, predstavlja idealen raziskovalni predmet za ugotavljanje v kolikšni meri so se gospodarski načrti in politične zapovedi udejanjale v konkretnem gospodarskem življenju. Cilj dr. Prinčičeve nove raziskave je torej bil rekonstruirati, kako se je posamezno slovensko podjetje prilagajalo spremembam v gospodarski ureditvi in razvojni politiki. Dr. Jože Prinčič je tako s svojo novo knjigo zajadral na področje zgodovine podjetij tj. »business history« veje gospodarske zgodovine, ki ima v zahodnem zgodovinopisju že dolgo tradicijo, pri nas pa se je v preteklosti prakticirala le sporadično, danes pa je precej zapostavljena. Dosedanje študije posameznih podjetij so se omejevale le na obdobje do konca druge svetovne vojne, zato prinaša obravnava socialističnega podjetja zanimivo novost. Raziskava o Plamenu si je za glavni cilj zadala ugotoviti in prikazati mehanizme poslovanja državne oz. družbene enote ekonomske organizacije na mikrozgodovinski ravni.
Osrednji predmet raziskovanja dr. Prinčiča predstavlja podjetje kovinarske stroke Plamen iz Krope. Avtor si ga je izbral iz več razlogov: tovarna vijakov je bila med redkimi slovenskimi podjetji z dolgo in bogato, več kot stoletno zgodovino, ki se lahko pohvalijo, da so uspešno prestala težak prehod iz obrtniške v industrijsko proizvodnjo, preživelo preobrazbo iz zasebnega v državno podjetje socialističnega tipa in se nato uveljavilo kot relativno uspešna in izvozno usmerjena delovna organizacija združenega dela, ohranil pa se je tudi velik del gradiva nastalega v letih 1945–1998, ki ga je že prevzela pristojna arhivska ustanova, enota Zgodovinskega arhiva Ljubljane v Kranju.
Raziskava v prvi vrsti temelji na virih, tako pisnih predvsem bogatem arhivu podjetja kot tudi ustnih. Arhivsko gradivo se večinoma nahaja v kranjski izpostavi Zgodovinskega arhiva Ljubljana, njegov del, predvsem za prva povojna leta, pa tudi v kovaškem muzeju v Kropi. Slednji je avtorju omogočil tudi razgovore z različnimi akterji, ki so nekoč v Plamenu zasedali pomembne položaje in odločali o njegovi usodi, kot npr. bivši direktorji, člani delavskega sveta ipd. Razen arhivskih virov je avtor preučil tudi časopise in revije, od osrednjih slovenskih do tovarniškega glasila Plamen, objavljene vire ter statistična poročila in preglede. Izredno razvejana uporaba virov daje delu pečat temeljitosti in izčrpnosti.
Zgodbo o Plamenu sestavlja 13 poglavij. Vsebinsko lahko knjigo razdelimo na dva dela. Prvi je zasnovan kronološko in obravnava temeljne razvojne smernice podjetja od konca druge svetovne vojne do stečaja v drugi polovici 90. let. Vsako poglavje predstavlja zaokroženo celoto in zajema določeno obdobje v razvoju podjetja, v čigar okviru obravnava avtor nekaj tematskih sklopov: vpliv političnih smernic na poslovanje podjetja, tehnološki razvoj, uvajanje sprememb in posodobitev, večanje oz. upadanje produkcije, plasiranje izdelkov na domačem in tujem trgu, vprašanje delavstva, zlasti njegova fluktuacija, nedisciplina, premajhna kvalificiranost itd.
Kroparski Plamen se je moral prilagajati družbeno – ekonomskim ciljem, zahtevam in vrednotam, ki so se v letih 1945 do 1997 večkrat spremenile. Zadruga, ki je pred drugo svetovno vojno izvedla preobrazbo podjetja iz obrtnega v industrijsko, je med vojno doživela hude izgube, po njej pa se je znašla v razmerah sovražnih zasebnemu kapitalu. Zato so morali zadružniki pristati na lastninsko preobrazbo in se vključiti v centralni planski sistem. Vendar pa so se gospodarske smernice spremenile že v začetku 50. let, ko se je začelo odstopanje od togega planskega modela. Večjo vlogo sta dobila trg in konkurenčni boj med podjetji. Te okoliščine so Plamen prisilile v posodobitev zastarele tehnologije in zamenjavo dotrajanih delovnih prostorov. Rekonstrukcija pa ni potekala po načrtih in leta 1963 je bila v podjetju uvedena prisilna uprava.
Po letu 1963 so za Plamen nastopili svetlejši časi. V naslednjem desetletju se je uspel uvrstiti med najboljša podjetja vijačne industrije v Jugoslaviji. Izvoz je postal njegova temeljna usmeritev. Podjetje je uspešno gospodarilo vse do leta 1977, v osemdesetih pa se je moral, kot druga slovenska podjetja, soočiti z nelikvidnostjo, omejeno in neredno oskrbo s surovinami, naraščanjem stroškov in drugimi posledicami splošne gospodarske krize.
Politične in gospodarske spremembe na začetku 90. let so bile še ena ločnica v razvoju Plamena, saj se je moral prilagoditi novi podjetniški organiziranosti. Kratek čas je deloval kot družbeno podjetje, potem pa je njegov lastnik postala slovenska država. Ta je med podjetji, ki so sestavljali koncern Slovenske železarne, hotela ohraniti le tehnološko in tržno perspektivna podjetja, t.j. železarne, preostalih podjetij, med katerimi je bil tudi Plamen, pa se je hotela čim prej odkrižati.
V tranzicijskem obdobju je poslovna politika Plamena zasledovala le en cilj: preživetje. Za ta čas je značilna hitra menjava direktorjev, ki niso bili kos številnim težavam, od zastarele tehnologije, prevelikega števila zaposlenih, napačnih podjetniških odločitev, do sindikata, ki je sabotiral njihove ukrepe. Po zadnjem brezupnem poskusu sanacije, kateremu je odrekla podporo glavna upnica podjetja, Gorenjska banka, je moral Plamen leta 1997 v stečaj. Stečajni upravitelj je del premičnega in nepremičnega premoženja prodal uspešni nemški družbi Möhling, ki se je izkazala za najboljšega kupca. Kmalu je ustanovila družbo Novi Plamen, ki je zaposlila nekaj več kot 50 delavcev, kar se zdi smešno malo napram 560 delavcem zaposlenim v tovarni v letih vzpona.
Prvi del zavzema večino knjige, drugi del pa je posvečen Plamenu kot t.i. univerzalnemu socialističnemu podjetju, ki prebivalcem Krope in okoliških krajev ni zagotavljal le rednega dela in plačila zanj, temveč je del svojega dohodka namesto za svoj nadaljnji razvoj namenil za izboljšanje njihove življenjske ravni, hitrejši razvoj kraja in okolice ter ohranjanje tradicij revolucije in narodnoosvobodilne vojne. Za to, da se je Plamen prilagajal družbenim potrebam in zahtevam, ki jih je predpisovala komunistična partija, so v podjetju skrbele osnovne organizacije Komunistične partije Slovenije oz. Zveze komunistov Slovenije, Zveze slovenskih sindikatov in Zveze socialistične mladine Slovenije.
Življenjsko raven zaposlenih je Plamen izboljšal z investicijami v zdravstveno zaščito, stanovanjsko gradnjo, gradnjo šolskih in drugih infrastrukturnih objektov, s skrbjo za kvalitetno preživljanje prostega časa (nakup počitniškega doma na morju, podpora športnemu društvu Plamen), in z zadovoljevanjem kulturnih potreb delavstva.
Na koncu opozorimo še na slikovno prilogo, ki jo je moč najti na sredini knjige. Priloga je obsežna in vsebuje fotografije tovarniških prostorov, strojev, proslav ob obletnicah podjetja in praznikih, bralec pa si lahko ogleda tudi izdelke, ki so jih v Plamenu skozi leta proizvajali. Obilica fotografij je rezultat avtorjeve želje s pomočjo interdisciplinarnosti preseči okvir klasičnega zgodovinskega dela. Zato knjiga nudi tudi muzealsko interpretacijo Plamenove zgodovine. Njena avtorica je Saša Florjančič, ki nam v kombinaciji s tekstovnim delom s skrbno izbranimi in tematsko razvrščenimi fotografijami pred očmi obudi pestro zgodovino tovarne, njenih zaposlenih in celotne povojne Krope.
Monografija ''Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945 – 1997)'' je izšla leta 2007 v okviru sedme številke Vigenjca, glasila Kovaškega muzeja v Kropi, ki ga od leta 2001 izdajajo Muzeji radovljiške občine, pri izdaji knjige pa je sodeloval tudi Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane. Knjigo na pot pospremi uvod izpod peresa dr. Jožeta Mencingerja.
Za konec povejmo, da je novo delo dr. Jožeta Prinčiča kvalitetna, temeljita in poglobljena zgodovina socialističnega podjetja, opirajoča se v prvi vrsti na do sedaj še neraziskane arhivske vire in opremljena z izčrpnim znanstvenim aparatom. V okolju kjer nam manjkajo zgodovine podjetij, še zlasti za povojno obdobje, je zato monografija o kroparskem Plamenu dragoceno, dobrodošlo in inovativno delo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar