Mitja Sunčič*
Zvonka Zupanič Slavec:
Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec.
Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2011,
Če je bila prva monografija posvečena gorenjskemu podjetniku Josipu Slavcu Stavbenik Josip Slavec: ob stoletnici rojstva, izpod peresa zgodovinarjev Jožeta in Majde Žontar, ki je pri založbi Nove revije izšla leta 2001, dobrodošel prispevek k razmeroma slabo raziskani zgodovini slovenskega podjetništva, temelječ na biografski naraciji, se deset let pozneje izšla druga monografija Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec osredotoča na njegovo gradbeno dejavnost in na sledi, ki jo je le-ta zapustila v slovenski kulturni krajini.
Avtorici monografije Zvonki Zupanič Slavec, od leta 1992 predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter soprogi gradbenega inženirja Aleša Slavca, vnuka Josipa Slavca in nadaljevalca družinske podjetniške tradicije, je k projektu uspelo pritegniti številne sodelavce, ki svoje prispevke predstavijo v poljudnem uvodnem delu (za katerega so kratke tekste prispevali predstavniki naslednjih ustanov: Evropskega sveta gradbenih inženirjev, Inženirske zbornice Slovenije, kranjske občine, Območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj, Zavoda za turizem Kranj ter Gimnazije Kranj; seveda nekaj uvodnih misli objavi tudi avtorica knjige) ter v drugem osrednjem – znanstvenem delu monografije v katerem je najti tudi jedrnato, a informativno rekapitulacijo življenjske poti Josipa Slavca, ki ponuja pregled njegove podjetniške kariere od vzpona v medvojnem obdobju do – od komunističnih oblasti povzročenega – padca ter ponižanja v času po drugi svetovni vojni; v njem sta podrobneje predstavljena tudi dva potomca Josipa Slavca: sin Saša in vnuk Aleš. Avtorici prispevka sta Ksenija Slavec in Zvonka Zupanič Slavec.
