Andrej Studen: Rabljev zamah

Mateja Tominšek Perovšek: 

Andrej Studen, Rabljev zamah: K zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana, 2004

(recenzija je bila objavljena v Studia Historica Slovenica 2005, št. 1/3, str. 821-832)

 

 

V pričujoči knjigi, ki je v slovenskem prostoru izšla pred kratkim, se lahko po zaslugi Andreja Studna soočimo z zanimivo in sorazmerno še dokaj neznano tematiko v slovenskem zgodovinopisju. Avtor namreč na izviren način predstavi zgodovino smrtne kazni, ki je povezana s problematiko obravnavanja in opredeljevanja kaznivih dejanj in posledično kaznovanja delinkventov od novega veka do današnje kaznovalne politike in prakse.

Naslov knjige Rabljev zamah ima več pomenov in se na simbolični ravni zelo dobro pokriva s samo vsebino knjige. Avtor poudari fenomen vloge rablja v človeški družbi, ki mu je bila »v imenu resnice« pridržana pravica do mučenja in odvzema življenja: »Ne samo, da je bila njegova mojstrska, brezhibna izvedba podvržena budni presoji predstavnikov oblasti in radovedne množice. Rabljev zamah je bil na simbolni ravni končno tudi zamah vladajočih. Vedno je bil zamah države, zamah od Boga postavljenega suverena ali kakršnekoli drugačne, denimo, revolucionarne oblasti, zamah vsemogočnosti, ki si pridržuje pravico do odvzema človeškega življenja.« (4)
Knjiga tako na eni strani odkriva nov pogled na razumevanje slovenske zgodovine, na drugi strani pa se dotakne občutljivih tem razvoja človeške družbe, ki se v svoji značilni razslojenosti vedno spreminja in se kot taka sooča s temeljnimi vprašanji razumevanja  posameznika v odnosu do samega sebe, drugih in nenazadnje tudi do transcendence. Ob tem nujno trešči ob samo človeško naravo, ki je podvržena nasilnim dejanjem in je kot taka nespremenljiva. Vzgojni in restriktivni procesi v neki družbi se tako kažejo tudi skozi prizmo sistemov kaznovalne politike, ki so na neprikrit ali prikrit način odraz napredka in zrelosti človeške civilizacije.

Robert Schuman: Za Evropo

Jurij Perovšek:

Robert Schuman: Za Evropo. Celje: Mohorjeva družba,  2003, 138 strani

Z vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo je bil zaokrožen zgodovinski prehod, ki je opredelil družbeno, gospodarsko in politično pot Slovencev iz nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije od konca osemdesetih let 20. stoletja do 1. maja 2004. Ta prehod je zajel čas od pojava t. i. (političnih) zvez kot pojavnih oblik večstrankarskega sistema na Slovenskem leta 1989, večstrankarske volitve aprila in plebiscit za samostojno slovensko državo aprila in decembra 1990, slovensko osamosvojitev in osamosvojitveno vojno junija in julija 1991, mednarodno priznanje R Slovenije januarja 1992 in njen vstop v OZN maja istega leta, in nato kompleksen, prek vrste pridružitvenih projektov (t. i. poglavij) izvajan sistemski proces, skozi katerega se je R Slovenija vključila v EU. Slovenci so s tem dosegli enakopraven položaj med evropskimi narodi in državami, povezanimi v EU, in odpravili zgodovinski zaostanek, ki jih je doslej ločeval od njih. »Sedaj ste eden od nas,« mi je ob tej priložnosti nekoliko zviška dejal znanec v tujini. »In obratno«, je bil odgovor s katerim sem mu lahko postregel nazaj.

Slabega pol leta pred tem zgodovinskim trenutkom je v slovenskem prevodu izšla knjiga Roberta Schumana, enega najpomembnejših duhovnih in političnih očetov sedanje združene Evrope – Za Evropo. Robert Schuman (1886–1963), francoski politik krščanskodemokratske usmeritve  je knjigo Za Evropo napisal po sklenitvi svoje bogate politične poti leta 1962.[1] Kot je zapisal v Predgovoru (str. 9–12), je v njej iz številnih konferenčnih zapiskov, časopisnih člankov, nastopov v parlamentu zbral bistvene ideje, ki so ves čas njegovega političnega življenja usmerjale njegovo delovanje v korist Združene Evrope. Schumanov ideal je bil zgraditi »Evropo, osvobojeno vseh bratomornih jalovih bojev, ki je odločno stopila na pot skupnosti, poroštva blaginje, varnosti in miru«. – »Ta ideja, ,Evropa’, bo vsem razodela skupne temelje naše civilizacije in bo postopoma ustvarila vez, podobno tisti, s katero so si nedavno posamezni narodi ustvarili (svoje) domovine. To bo sila, ob kateri se bodo zlomile vse ovire.« (str. 11, 12)

Knjiga Za Evropo, ki se dotika tudi nekaterih izjemno aktualnih vprašanj prihodnjega razvoja Evropske unije, ki jih je Schuman daljnosežno prepoznal že pred desetletji, je zelo pomembna z zgodovinskega vidika. To v Uvodu (str. 5–8) posebej poudarja dr. Janez Potočnik, v času izida Schumanove Evrope v slovenskem jeziku minister za evropske zadeve R Slovenije. V času, ko smo čakali na skorajšnji vstop v EU in danes, ko smo v njej, je (bilo) namreč še kako pomembno, da »globlje spoznamo vzvode nastanka evropske integracije in razumemo njen raison d’être – zagotavljanje miru na evropski celini«. (str. 8) Schumanova knjiga nam to pronicljivo razkriva.

Janko Prunk, Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama

Jurij Perovšek:

O RAZSODNI MÔČI RAZUMA : Janko Prunk, Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama, Društvo 2000, Ljubljana, 2004

            Za slovensko zgodovinopisje, za katero je v zadnjem desetletju in pol značilen nov in v spoznavnem pogledu svež razvojni cikel, je kljub omenjeni spremembi še vedno moč ugotoviti, da je usmerjeno predvsem k slovenski problematiki, medtem ko širšo redko obravnava. Vprašanje, zakaj je tako vsekakor zasluži obravnavo, vendar to ni namen našega pisanja. K njemu nas je namreč vzpodbudila knjiga prof. dr. Janka Prunka Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama, ki po svoji vsebini v določeni meri predstavlja izjemo v slovenski zgodovinopisni literaturi. Avtorja namreč že več kot trideset let, ob obravnavanju tem iz nacionalne zgodovine, raziskovalno vznemirja tudi širša, zlasti evropska idejnopolitična zgodovinska problematika. Pri tem se je Janko Prunk – tako kot tudi pri preučevanju slovenske in jugoslovanske zgodovine – osredotočil  na obdobje med svetovnima vojnama, ki sta z idejnopolitičnimi prelomi, katere sta pogojili, usodno označili v trdo zgodovinsko dinamiko zgoščeno, a vsebinsko izjemno polno prejšnje stoletje.

            Avtorja Zgodovine ideoloških spopadov med vojnama ni treba posebej predstavljati, spomniti pa velja na bistvene problemsko-zgodovinske sklope, ki se jim je doslej v svojem delu posvetil. V mislih imamo razčlenjevanje idejnopolitičnega razvoja v slovenskem katoliškem taboru od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne in v tem okviru posebej preučevanje mesta in vloge krščanskih socialistov v slovenskem idejnem, političnem in družbenem razvoju v prvi Jugoslaviji in v času druge vojne, preučevanje slovenskega komunističnega gibanja v letih 1920-1990, obravnavanje problematike jugoslovanske združitve leta 1918, političnih koncepcij slovenskega meščanstva v prvi jugoslovanski državi in slovensko-hrvaških odnosov v prvi polovici 20. stoletja ter sintetično razčlenitev razvojnih stopenj slovenske narodne politike od konca 18. do konca 20. stoletja. Pozabiti ne smemo tudi na njegova druga, za zgodovinopisje pomembna dejanja. V tej zvezi bi posebej opozorili na zbornik intervjujev z vodilnimi ideologi in politiki starih in novih slovenskih političnih strank Nova slovenska samozavest : pogovori s slovenskimi političnimi prvaki (Ljubljana 1990), ki ga je vsekakor treba imeti v zgodovinopisni zavesti.

            Ob očrtu raziskovalnega zanimanja avtorja Zgodovine ideoloških spopadov med vojnama pa se samodejno izriše še ena značilnost njegovega dela. To je Prunkov venomer prisotni razmislek o idejni razsežnosti političnega človeka – njegovega bivanja in dejanj. Bralcu njegovih del namreč ne more uiti, da je prav ta razsežnost tisti dejavnik, ki ga vodi v vrednostnem ocenjevanju zgodovine in posameznih procesov v njej. To je še posebej izrazito v besedilih, v katerih posega v evropski kontekst.      

Marko Zajc: "Kje se slovensko neha in hrvaško začne"

Marta Rendla:

Marko Zajc: "Kje se slovensko neha in hrvaško začne": slovensko hrvaška meja v 19 . in na začetku 20. stoletja, Ljubljana:Modrijan, 2006

Izid knjige mladega zgodovinarja Marka Zajca z naslovom "Kje se slovensko neha in hrvaško začne" in s podnaslovom"Slovensko hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja" bi lahko pospremili z besedami "ravno ob pravem času". Ob za danes zelo pomenljivem naslovu, ko je vprašanje slovensko-hrvaške meje še kako aktualno; razmejitev oziroma določitev meje med narodoma pa navkljub prizadevanjem slovenskih kot tudi hrvaških politikov še naprej ostaja nedorečena; nerešena meja-gre za mejo na morju oziroma v  Piranskem zalivu, sproža obmejne konflikte, slabo voljo ljudi na obeh straneh meje in občasno zaostrene medsosedske odnose, bi marsikdo utegnil pomisliti, da omenjeno delo prinaša odgovor na leta trajajoč problem v slovensko-hrvaških odnosih. Toda ne ponuja magične formule kje zgodovinsko gledano potegniti najbolj pravo mejo, temveč bralcu omogoča, da na bolj jasen način dojame aktualne dogodke in mu razkriva vzroke za današnje kot tudi pretekle"razmejitvene" konflikte.

Knjiga predstavlja nekoliko razširjeno in poglobljeno doktorsko nalogo z naslovom "Slovensko-hrvaški odnosi s posebnim ozirom na hrvaško mejo 1830-1918." Slednje in pa podnaslov knjige povesta, da je časovno težišče dela postavljeno v zadnje stoletje habsburške monarhije, obravnava pa vprašanje slovensko-hrvaške razmejitve v času izoblikovanja modernih nacionalizmov od skorajšnjega programa Zedinjene Slovenije do oblikovanja nove samostojne južnoslovanske države-Kraljevine SHS.

Avtor se je s tem vprašanjem ukvarjal vse od leta 2001, ko je na Inštitutu za narodnostna vprašanja nastopil delo mladega raziskovalca. Pričujoče delo razkriva zanimivo predzgodovino tvorbe ideoloških meja med Slovenci in Hrvati v času oblikovanja obeh modernih narodov. Pravzaprav sta hkrati potekala dva vzporedna procesa-oblikovanje hrvaškega in slovenskega naroda in  nastajanje narodnostno-etnične meje med Hrvati in Slovenci.

Kregar Tone: Med Tatrami in Triglavom

Jurij Perovšek:

Kregar Tone: Med Tatrami in Triglavom : primerjave narodnega razvoja Slovencev in Slovakov in njihovi kulturno-politični stiki 1848–1938. Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2007, 352 strani, ilustrirano.

Dr. Tone Kregar, muzejski svetovalec v Muzeju novejše zgodovine Celje, se je v svojem dosedanjem raziskovalnem delu uveljavil kot opazen poznavalec upravnopolitičnega razvoja na Slovenskem od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne ter dogajanja med drugo svetovno vojno na celjskem območju, vsestransko pa se je poglobil tudi v primerjalno razčlenitev slovenskega in slovaškega zgodovinskega razvoja od leta 1848 dalje. Slednje na poseben način izstopa iz njegovega raziskovalnega dela, saj se omenjena problematika navezuje na širši srednjeevropski prostor, v katerega je bil organsko vpet slovenski zgodovinski razvoj. Ker je v slovenskem zgodovinopisju še kako potrebnih celostnih primerjav narodnopolitičnega, idejnega, kulturnega in gospodarskega razvoja slovenskega in drugih srednjeevropskih narodov ali celo širše, zelo malo, je raziskovalna pozornost na tem področju še toliko bolj zaželena. S tega področja namreč obstoji le nekaj parcialnih oziroma krajših obravnav (k njim so pristopili dr. Boris Mlakar, dr. Božo Repe, dr. Peter Vodopivec), opozorimo pa lahko še na zbornika Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956 (Koper 2000) in Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju = Slowenisch-österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert (Ljubljana 2004) ter delo aktualne Meddržavne Slovensko-hrvaške zgodovinske komisije. Pa tudi omenjena zbornika in zgodovinska komisija imajo specifični značaj, saj se osredinjajo le na neposredno razvojno prepletanje sosednjih narodov in njihove dostikrat delikatne medsebojne odnose, in niso zastavljeni kot celostne primerjalne študije novejšega zgodovinskega razvoja Slovencev, Italijanov, Avstrijskih Nemcev in Hrvatov. Kregarjeva študija Med Tatrami in Triglavom zato pomembno razpira dosedanjo spoznavno razsežnost slovenskega zgodovinopisja.

            Izredno zanimivi primerjavi slovenskega in slovaškega razvoja v novejši zgodovini –  konkretno v času med svetovnima vojnama – sta se doslej poleg dr. Toneta Kregarja posvetila še slovenska zgodovinarja dr. Jure Gašparič in dr. Bojan Godeša; prvi je obravnaval vprašanje ločitve Slovencev in Slovakov od Avstro-Ogrske monarhije leta 1918 in njihovo vključevanje v Kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov (Kraljevina SHS) oziroma Češkoslovaško republiko (ČSR), drugi pa je primerjal narodnopolitični položaj Slovencev in Slovakov konec tridesetih let. Široko in zaokroženo primerjavo zgodovinskega razvoja Slovencev in Slovakov v celotnem obdobju med svetovnima vojnama oziroma v letih 1918–1938, dejansko pa vse od srede 19. stoletja do leta 1941, pa je v svoji študiji opravil dr. Tone Kregar.

          

Še en razmislek o recenziji

Marjan F. Kranjc je na svoji spletni strani Vojaštvo =Military objavil pripombe na našo recenzijo knjige Malgajevih spominov. Željko Oset je odgovor objavil leta 2010 v treji številki Prispevkov za novejšo zgodovino, kjer je bila njegova prva recenzija tudi objavljena, zdaj pa ga priobčujemo tudi na naši spletni strani.

Željko Oset

Razmislek o recenziji

»Bobu bob, popu pop«.[1] Ne, to ni krilatica časnika Večer oziroma priznanje za lucidne misli, temveč je Jagićev poziv Ramovšu k sodelovanju v razpravi o jezikovnih vprašanjih in ravni socialnega, ekonomskega, javnega in zasebnega bivanja. Razmislek je v svojem bistvu temeljna dolžnost vsakega, da sam pri sebi v dialogu s pričakovanji in analitično oceno razmer določi smernice nadaljevanja svoje poti. To je aktivno vodenje življenja, ki ob zadovoljevanju svojih potreb in občutku za samoomejevanje v razmerju do drugih poveča verjetnost občutka umirjenosti in sreče. V aktivnost nas kot posameznike sili spreminjajoč se model osnovnega gradnika družbe in vse bolj izobilje impulzov polno okolje. V takšnih razmerah se nam morajo kot čustveno občutljivim posameznikom porajati vprašanja o obstoju, trdnosti itd. V odvisnosti od usmerjenosti k cilju in premagovanju ovir pripravljamo vsakodnevne majhne spremembe, ki nam olajšujejo življenje. To lahko v evolucijskem žargonu označimo za adaptacijo na spremembe. Kljub preživetvenemu nastavku nas zgostitev spremembic iznenadi in sproži ireverzibilen proces dinamičnih sprememb. Nekaj podobnega se je meni zgodilo ob koncu poletja. Prisiljen sem bil k temeljitem premisleku o življenju. V tako čustveno intenzivnem obdobju sem opazil, da sta »Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju« in »Janko Štampfl, soavtor knjige in pranečak Franja Malgaja«,[2] na blogu Inštituta za novejšo zgodovino objavila del odgovora in pridala povezavo na celoten tekst odgovora na mojo recenzijo knjige »Franjo Malgaj: Vojni spomini 1914-1919«. Recenzija je bila objavljena v Prispevkih za novejšo zgodovino,[3] nato pa še na blogu[4] knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.

Sčasoma je dozorela odločitev, da oblikujem misli. Na začetku moram priznati, da sem bil presenečen nad odzivnostjo in predvsem odzivom na recenzijo. Predvsem zato, ker sem podal tehtne pripombe. Pisanje recenzije sem se lotil, ker sem po srcu lokalpatriot. Poleg tega sem nekaj let nazaj pričel šolanje na Osnovni šoli Franje Malgaja. Ko sem opazil knjigo Vojni spomini med novostmi, sem bil prav vesel in ponosen, da je izšla knjiga o markantni zgodovinski osebnosti iz naših krajev, ki je s svojimi dejanji vplivala na dinamične procese v prevratni dobi.

Andrej Studen: Pijane zverine!

Borut Batagelj: 

Andrej Studen: Pijane zverine: o moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva. Celje : Zgodovinsko društvo, 2009. 180 strani. (zgodovini.ce ; 9)

(recenzija je bila objavljena v Zgodovini za vse 2010, št. 2, str. 125-127)

Martinovo je, ko se spravljam, da napišem tale zapis. V Sloveniji, posebej v rajonih, kjer se tradicionalno prideluje vinska kapljica, se težko ubeži priložnosti, da na ta dan ne bi nazdravili s kapljico rujnega. Martinovo je pač praznik, poseben praznik, in če kdaj, prav na praznik Slovenci radi trkajo s kozarci. Resnici na ljubo, nekateri k temu početju ne rabijo za izgovor praznika, ampak lahko nazdravljajo s polnimi kozarci tudi z bolj praznimi izgovori. Izgovorov za pitje Slovencem res nikoli ni zmanjkalo. Kot prepeva domači roker, se ga pije na žalost, na srečo, na krst in za svečo, pije se ga zato, da dan prej mine, na laž in na spomine. Toda, Martinovo gor ali dol, vzrok ta ali oni, odločil sem se, da tokrat praznik počastim povsem drugače, ne tako, da pogledam v kozarec, ampak v knjigo, v prav posebno knjigo – knjigo o alkoholu.

Zadnji čas je namreč že, da se ognemo znanega reka bose kovačeve kobile in se v domači reviji lotimo vsaj krajšega poročila o zelo domači knjižni uspešnici. Znanstvena monografija doc. dr. Andreja Studna, Pijane zverine: k moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva, je namreč v založništvu celjskega zgodovinskega društva izšla kot deveta edicija v zbirki zgodovini.ce. Ker gre zagotovo za knjigo, ki je ena izmed zadnje čase najbolj odmevnih izdaj slovenskega izvirnega zgodovinopisja, bi bilo pravzaprav že kar čudno, da bi knjigo spregledali v reviji, ki se lahko razglasi vsaj za »botrčka« omenjene knjižne zbirke.

Avtorja monografije bralci Zgodovine za vse zelo dobro poznajo, povečini pa, verjamem, tudi že njegovo zadnjo monografijo. Pijane zverine so bile namreč v minulih mesecih deležne prav nadpovprečne pozornosti, zato bi kot predstavitev dela – poleg seveda napotila na knjigo samo(!) – rad v opombah pod črto navedel vsaj nekaj povezav do teh obravnav, kakor sem jih le uspel sproti zasledovati. Priporočam. Objavljenih je bilo že kar nekaj ocen, tako v razširjenih dnevnih in tedenskih izdajah,[1] kot tudi v bolj specializirani zgodovinski periodiki,[2] knjigi je bila posvečena posebna oddaja na nacionalni televiziji,[3] bila je povod vsaj eni radijski oddaji,[4] avtor pa je v neposredni povezavi z izdajo knjige dal tudi nekaj daljših intervjujev za priloge slovenskih časopisov.[5] Brez dvoma, knjiga je bila opažena. Deležna je bila pozornosti kot le redke publikacije, ki v manjših nakladah prihajajo iz zakladnic finančno podhranjenih in predvsem na entuziazmu posameznikov delujočih založb.

Prvi seznam novosti v letu 2011

Seznam novosti knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino

januar-februar 2011

1. BADOVINAC, Tatjana
        Celjani so jih poznali / [avtorji besedil Tatjana Badovinac, Janko Germadnik, Branko Goropevšek ; fotografije Gabrijela Kovačič, Tomaž Lauko]. - Celje : Pokrajinski muzej, 2010 ([Trnovlje] : Dikplast). - 28 str. : ilustr. ; 28 cm

Avtorji navedeni v kolofonu. - 150 izv.
ISBN 978-961-6411-18-9

K II 2089
COBISS.SI-ID 252557568
2. BAJAGIĆ, Dušan
        Upravljanje Ministarstvom prosvete Kraljevine SHS / Dušan R. Bajagić. - Beograd : Institut za noviju istoriju Srbije, 2009 (Beograd : Beoknjiga). - 539 str. ; 24 cm : ilustr. - (Biblioteka Studije i monografije / Institut za noviju istoriju Srbije = Institute for Recent History of Serbia ; knj. br. 52)

Tiraž 300. - Dušan Ratimira Bajagić: str. [541]. - Opombe z bibliografijo. - Rezjume: Upravlenie Ministerstvom prosvešćenija Korolevstva SHS; Summary: Management of the Ministry of Education of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. - Bibliografija: str. 501-533.
ISBN 978-86-7005-075-4 (broš.)

K 18899
COBISS.SI-ID 172351756
3. BATAGELJ, Borut, 10.7.1976-
        Zima : od strahu k veselju / Borut Batagelj. - Celje : Zgodovinski arhiv, 2010 ([Žabnica] : Prografika). - 39 str. : ilustr. ; 32 cm

300 izv.
ISBN 978-961-6448-24-6

K II 2081
COBISS.SI-ID 253849088
4. BERTHON, Simon
        Warlords : an extraordinary re-creation of World War II through the eyes and minds of Hitler, Churchill, Roosevelt, and Stalin / Simon Berthon and Joanna Potts. - 1st Da Capo Press pbk. ed. - New York : Da Capo, 2007. - 358 str. : ilustr. ; 22 cm

Bibliografija: str. 337-342. - Kazalo
ISBN 0-306-81538-9 ISBN 978-0-306-81538-6

K 18900
COBISS.SI-ID 2857588
5. BIBÓ, István, 1911-1979
        Beda malih istočnoevropskih država / Ištvan Bibo ; preveo s mađarskog Arpad Vicko. - Sremski Karlovci ; Novi Sad : Izdavačka knjižarnica Zorana Stojanovića, 1996 (Novi Sad : Budućnost). - 119 str. ; 20 cm. - (Biblioteka Istok-istok)

Prevod dela: A kelet-európai kissállamok nyomorúsága / Bibó István. - O srednje-istočno-evropskoj histeriji / Laslo Vegel: str. 5-9.
(Broš.)

K 18913
COBISS.SI-ID 105871879
6. BRENČIČ, Polona
        Brežice : stoletje na razglednicah / Polona Brenčič, Silvo Mavsar. - Krško : Neviodunum, 2010. - 270 str. : ilustr. ; 30 cm. - (Zbirka Stoletje na razglednicah)

ISBN 978-961-6784-11-5

K II 2084
COBISS.SI-ID 252790528
7.         CENZURIRANO : zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes / uredila Mateja Režek. - Ljubljana : Nova revija, 2010. - 348 str. ; 24 cm. - (Zbirka Razprave / Nova revija ; 2)

ISBN 978-961-6580-80-9

K 18920 K II 2082
COBISS.SI-ID 253332736
8.         CHINA'S Tibet / compiled by Information Office of the State Council People's Republic of China. - 1st ed. - Beijing : China Intercontinental Press, 2001. - 255 str. : ilustr. ; 30 cm

Prevod dela: Zhongguo Xizang
ISBN 7-80113-655-1

K II 2080
COBISS.SI-ID 777606
9. ČAVOŠKI, Jovan
        Jugoslavija i kinesko-indijski konflikt : 1959-1962 / Jovan Čavoški. - Beograd : Institut za noviju istoriju Srbije = The Institute for Recent History of Serbia, 2009 (Beograd : Beoknjiga). - 287 str. ; 24 cm. - (Biblioteka Studije i monografije / [Institut za noviju istoriju Srbije] ; knj., br. 46)

Založnik naveden v CIP-u. - Opombe z bibliografijo. - Bibliografija: str. 269-279. - Kazalo
ISBN 978-86-7005-069-3 (broš.)

K 10784/46
COBISS.SI-ID 168958476
10. ČOH, Mateja
        "Za svobodo, kralja in domovino" : ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945-1952 / Mateja Čoh ; [prevajanje Založba Sentenca]. - Ljubljana : Študijski center za narodno spravo, 2010. - 319 str. : ilustr. ; 29 cm

Bibliografija: str. 299-305. - Kazalo
ISBN 978-961-92574-5-6

Od Narodnega doma do Narodne galerije

Željko Oset:

Mojca Jenko in Monika Pemič (ur.): Od Narodnega doma do Narodne galerije . Ljubljana: Narodna galerija,  2009, ilustrirano, 92 strani.

Publikacija Od Narodnega doma do Narodne galerije, ki je izšla leta 2009 ob devetdesetletnici ustanovne seje društva Narodne galerije avgusta 1918, je sestavljena iz treh vsebinskih sklopov. V prvem sklopu je predstavljena kronologija izgradnje Narodnega doma v Ljubljani, v drugem je predstavljen arhitekt Narodnega doma v Ljubljani František Škabrout, v tretjem sklopu pa je predstavljeno delovanje in vpetost društva Narodna galerija. Ob tem velja izpostaviti mnenje Karla Dobide, ki je zapisal, da je bila ustanovljena Narodna galerija z odprtjem prve javne stalne razstave »slovenskega umetniškega ustvarjanja od 15. stoletja do naših dni« v prostorih Narodnega doma 23. junija 1933.[1] Vsebinski del publikacije dopolnjuje dobro izbrano slikovno gradivo, ki doseže vizualen učinek stapljanja s preteklostjo. Ob tem velja posebej izpostaviti oblikovanje prve strani (skupaj z zavihkom) in zadnje strani, v katerem je s fasadama v dveh časovnih obdobjih nakazana stabilnost funkcionalne umeščenosti stavbe v meščanski prostor. Stavba Narodni dom je zagotovo stavba meščanske, mestne kulture. Zgrajena je bila v obdobju, ko so bili sodobniki prepričani, da meščanska kultura ne more obstajati brez trdne podlage v znanosti. Zato so mesta vodila koncentrirano in centralizirano izgradnjo infrastrukture za kulturno-znanstvene dejavnosti.[2] Ob tem je Narodni dom v Ljubljani predstavljal prostor, v katerem so sobivala in sodelovala društva, ki so delovala družbeno kohezivno. V tem kontekstu velja izpostaviti tezo Vladimirja Ravniharja, da je bila »družabnost tedaj važen politični faktor. Poedince zdramiti iz latergije ali pa celo iztrgati iz objema narodnih nasprotnikov, temu namenu je v prvi vrsti služila gojitev družabnosti, kajti vsa umetnost je bila v tem, privabiti mlačneža ali strahopetca v slovensko družbo, ga držati s pesmijo, z živo besedo ali pa s samo zabavo ter mu na ta način vdahniti nacijonalno zavest.« Ob tem se je kmalu pojavil problem prostorov. »Ta nedostatek, ki ga je občutila slovenska družba, je takrat v prvi vrsti spočel misel o zgradbi Narodnega doma, misel, ki smo jo povzeli po češkem vzorcu. Nikakor pa ne smemo podcenjevati tega povoda, kajti ponovno poudarjam, bil je eminentno narodnopolitičnega značaja. In Narodni dom je impozantna stavba, je za tiste čase docela izpolnila svojo dolžnost. Tu so v ne ravno akustični dvorani bili koncerti Glasbene Matice in drugih društev, tu se je osredotočalo vse družabno življenje Ljubljančanov, spodnji prostori pa so služili Ljubljanskemu Sokolu in njegovi kulturni misiji. Toda idilične razmere niso trajale dolgo. Nastajale so nova društva, nova kulturna in družabna središča, ki bi jih danes našteli že na stotine in ki si o njih niti misliti ne moramo, kako bi jih v smislu pravil zgostili pod eno streho in dobili smo nove dvorane, Unionsko, Mestni dom, Ljudski dom, po prevratu Filharmonično družbo in kazinsko dvorano, da ne omenjam obeh gledaliških poslopij, ki sta nam za naše kulturne potrebe popolnoma na razpolago.« To stališče je Vladimir Ravnihar podal v razpravi ob reševanja razdelitve bremen (dolga) in upravljanju stavbe Narodnega doma.[3]

Franjo Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije

Aleksander Lorenčič:

Franjo Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije. Ljubljana:  Založba ZRC SAZU, 2010, 347 strani

 V veliko kvalificiranost in poznavanje finančnega sektorja ter monetarnega sistema Franja Štiblarja, profesorja na ljubljanski Pravni fakulteti in znanstvenega svetnika na Ekonomskem inštitutu Pravne fakultete, ne gre dvomiti. O tem priča že njegov študij ekonomije, od dodiplomskega do doktorskega študija, ki je bil povezan s finančnim sektorjem in monetarnim sistemom. Diplomiral je tako na Pravni kot tudi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, magistriral na IEN v Beogradu in na Univerzi Pennsylvania v Združenih državah Amerike (ZDA), kjer je tudi doktoriral. Vsekakor je pomenljiv podatek, da je doktoriral iz ekonomije pri Nobelovem nagrajencu L. R. Kleinu. Svoje znanje, pridobljeno s študijem, je nadgradil z zaposlitvami v 80. in 90. letih dvajsetega stoletja, ko je opravljal pomembne funkcije na področju bančništva. V letih 1982–1986 je bil svetovalec guvernerja Narodne banke Slovenije, od leta 1992 pa vse do leta 2002 pa glavni ekonomist Ljubljanske oziroma Nove Ljubljanske banke. V letih 2005–2010 je bil tudi član sveta banke Črne Gore. Pomembna je bila oziroma še vedno je njegova vloga kot člana uredniških odborov Zavarovalniških horizontov in Bančnega vestnika. Franjo Štiblar je avtor oziroma soavtor številnih monografij. Njegova najpomembnejša dela (nekatera izmed njih so izšla v soavtorstvu) so Ekonomija, Statistika, The Balkan Conflict, Zavarovalništvo Slovenije v 21. stoletju, Svetovna kriza in Slovenci in The Impact of Global Crisis on Montenegro and the Western Balkans. Poleg monografij je v svoji bogati raziskovalni karieri napisal veliko člankov in študij o bančništvu doma in v tujini, tako da monografija Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije deloma tudi povzema njegove ugotovitve praktičnega in teoretičnega dela na področju bančništva.

Monografija Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije, gre za prvo celovito predstavitev bančništva v Sloveniji, je izšla novembra 2010 pri založbi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in obsega 347 strani. Izdajo knjige je finančno podprlo Združenje bank Slovenije. Poleg predgovora, uvoda in zaključka z literaturo je sestavljena iz štirih delov. V prvem delu avtor predstavi korenine slovenskega bančništva in vlogo Banke Slovenije kot nadzornika bančništva. V drugem delu je opisan razvoj bančništva v samostojni Sloveniji. Avtor kronološko predstavi ključne mejnike normativnega in dejanskega razvoja bančnega sektorja (osamosvojitveni napori, rehabilitacija, vstopanje v Evropsko unijo (EU) in v Evropsko monetarno unijo (EMU), uveljavljanje različnih standardov, vloga v času globalne finančne krize). Tretji del osvetli današnje stanje bančništva v Sloveniji. Avtor predstavi poslovne rezultate bančnega sektorja, primerja delovanje bančništva v okviru celotnega finančnega sektorja in glede na bančništvo tujih držav ter ocenjuje kakovost »corporate governance«[1] bank v Sloveniji. V zaključku tretjega poglavja Štiblar predstavi delovanje oziroma osebno izkaznico  vseh bank (vodstvo, zgodovina, lastniška struktura in empirični podatki), ki delujejo v Sloveniji.[2] V zadnjem delu avtor poda še svoj pogled na prihodnost bančništva v Sloveniji, ki vključuje napoved rasti bančnega sektorja Slovenije do leta 2020, vizijo, strategijo in ukrepe za uresničitev. Monografiji dajejo dodatno težo številni tabelarni in shematični prikazi.

Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918

Peter Vodopivec:

Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918, Knjižnica arhiva in muzeja univerze III, Univerza v Ljubljani 2009, 590 str.

V središču pozornosti obsežne knjige Alojza Cindriča o Študentih s Kranjske na dunajski univerzi je vprašanje o tem, kako se je v slovenskih deželah, še posebej pa na Kranjskem, v 19. stoletju oblikovalo meščanstvo in kakšna je bila pri oblikovanju meščanske družbe vloga šolstva, izobraževalnega sistema in avstrijskih univerz. Cindričev odgovor je nedvoumen in prepričljiv: šole in univerze so imele v socialnem spreminjanju na Kranjskem in Slovenskem, kjer je bil proces gospodarske modernizacije razmeroma počasen, gospodarsko in podjetniško meščanstvo pa vse do propada habsburške monarhije maloštevilno in šibko, neprecenljivo,  odločilno vlogo, saj so bile najpomembnejše spodbujevalke in pospeševalke socialne mobilnosti  in oblikovanja izobražensko-meščanskih elit, ki so postale v drugi polovici 19. stoletja nepogrešljiv dinamični dejavnik družbenega, kulturnega in narodnega razvoja. Cindričeva opozorila na nenadomestljiv pomen šolstva in univerz v oblikovanju izobraženstva in meščanstva na Kranjskem in Slovenskem seveda za slovensko zgodovinopisje niso nova, toda tega, kar je v svoji študiji storil Cindrič, ni doslej storil še nihče med slovenskimi in kolikor je meni znano, tudi  ne med avstrijskimi raziskovalci, ki so raziskovali socialno, nacionalno in poklicno strukturo študentov na dunajski in drugih avstrijskih univerzah in njihov poznejši življenjski in ustvarjalni tok. Avtor monografije o kranjskih študentih na dunajski univerzi je namreč pregledal izjemno obsežno gradivo (okoli 180 000 študentskih vpisnic, shranjenih v dunajskem univerzitetnem arhivu), in na njegovi osnovi sestavil spisek v dolgem obdobju šestih desetletij, od leta 1848 do leta 1918, na dunajsko univerzo vpisanih kranjskih študentov, hkrati pa je vse to gradivo – s pomočjo druge dokumentacije, spominskih zapiskov, študentskih poročil in glasil ter literature analiziral s socialnega, nacionalnega, poklicnega, materialnega, starostnega, v nekaterih primerih pa celo sorodstvenega/družinskega vidika. Tako ambiciozno zastavljena analiza mu je omogočila, da je ne le kvantitativno ocenil proces oblikovanja kranjskega in slovenskega izobraženstva, temveč osvetlil tudi njegovo socialno in kulturno osnovo in zaledje, mehanizme, ki so omogočali in pospeševali oblikovanje izobraženskih in meščanskih elit, in dejavnike, ki so vplivali na izbiranje študijskih in poklicnih usmeritev.

Borut Batagelj: Izum smučarske tradicije

Jure Gašparič:

Borut Batagelj, Izum smučarske tradicije : Kulturna zgodovina smučanja na Slovenskem do leta 1941. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2009, 512 str., ilustr. (Zbirka Zgodovinskega časopisa: zv. 38)

Jahorina, zima 1936. Utrujeni smučarji na znanem sarajevskem hribu si privoščijo počitek v koči. Postreže jim oskrbnik, ki je Slovenec. Eden od smučarjev ima poškodovane smuči, zato poiščejo lokalnega mojstra. Tudi ta je Slovenec. Nato si za naslednji dan omislijo smučarskega učitelja in spet najdejo Slovenca. Sami Slovenci… tudi tamkajšnji prvak v tekmah, »vsi so naši ljudje iz Vrhnike, Gorice in Ljubljane. Smučarstvo je pač slovenski šport,« je tiste zime poročal znani smučarski delavec Drago Ulaga. Kakopak »slovenski šport«; in to (že) tedaj, pravzaprav že od prej, že od časa Valvasorja in njegove Slave vojvodine Kranjske, celo že iz časov pred Slavo, pred poznim 17. stoletjem. Slovenci smo od nekdaj bili smučarji, morda sodimo celo med prve smučarje v Srednji Evropi. In zato nam uspehi tistih, ki smučajo »od včeraj«, seveda nikakor ne morejo do živega. Skozi zgodovino in v daljno prihodnost smo in bomo boljši, hitrejši in močnejši – povsem v skladu z zlato coubertinovsko olimpistično logiko. Z bloške planote preko Bloudkove planiške »naprave« in preko Bojana Križaja do Tine Maze in velikega kristalnega globusa, ko bo za Slovence-smučarje najbrž sledil začasni fukuyamovski The End of History. To smo mi, športni smučarski narod (pravzaprav nacija). Ob tem ni nikakor presenetljivo, da sta po raziskavi Slovensko javno mnenje iz leta 2000 bili »področji«, na kateri je bilo največ vprašanih osebno »zelo ponosnih«, »slovenski uspehi v športu« in »osamosvojitev Slovenije«.

Takšen je pač kolektivni zgodovinski spomin prepletenosti slovenskega človeka in vijuganja po zasneženih strminah. Precej jasen, »domač«, razumljiv in preprost ter zato tudi široko sprejet. Le čemu torej Borut Batagelj, eden vodilnih slovenskih kulturnih in socialnih zgodovinarjev mlajše generacije, ki velja v širšem evropskem okviru za izjemnega poznavalca večplastnega fenomena smučanja, naslovi svojo obsežno študijo o slovenski smučarski zgodovini Izum smučarske tradicije? Tista besedica izum se zdi nekako odveč… Batageljev odgovor na to vprašanje ni tako preprost kot zgornji mit, dolg je kar pet sto strani, toda, temu navkljub (in prav zato), prepričljiv, berljiv in veliko bolj vznemirljiv kot mantra o »nacionalnem športu«.