Janko Prunk, Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama

Jurij Perovšek:

O RAZSODNI MÔČI RAZUMA : Janko Prunk, Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama, Društvo 2000, Ljubljana, 2004

            Za slovensko zgodovinopisje, za katero je v zadnjem desetletju in pol značilen nov in v spoznavnem pogledu svež razvojni cikel, je kljub omenjeni spremembi še vedno moč ugotoviti, da je usmerjeno predvsem k slovenski problematiki, medtem ko širšo redko obravnava. Vprašanje, zakaj je tako vsekakor zasluži obravnavo, vendar to ni namen našega pisanja. K njemu nas je namreč vzpodbudila knjiga prof. dr. Janka Prunka Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama, ki po svoji vsebini v določeni meri predstavlja izjemo v slovenski zgodovinopisni literaturi. Avtorja namreč že več kot trideset let, ob obravnavanju tem iz nacionalne zgodovine, raziskovalno vznemirja tudi širša, zlasti evropska idejnopolitična zgodovinska problematika. Pri tem se je Janko Prunk – tako kot tudi pri preučevanju slovenske in jugoslovanske zgodovine – osredotočil  na obdobje med svetovnima vojnama, ki sta z idejnopolitičnimi prelomi, katere sta pogojili, usodno označili v trdo zgodovinsko dinamiko zgoščeno, a vsebinsko izjemno polno prejšnje stoletje.

            Avtorja Zgodovine ideoloških spopadov med vojnama ni treba posebej predstavljati, spomniti pa velja na bistvene problemsko-zgodovinske sklope, ki se jim je doslej v svojem delu posvetil. V mislih imamo razčlenjevanje idejnopolitičnega razvoja v slovenskem katoliškem taboru od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne in v tem okviru posebej preučevanje mesta in vloge krščanskih socialistov v slovenskem idejnem, političnem in družbenem razvoju v prvi Jugoslaviji in v času druge vojne, preučevanje slovenskega komunističnega gibanja v letih 1920-1990, obravnavanje problematike jugoslovanske združitve leta 1918, političnih koncepcij slovenskega meščanstva v prvi jugoslovanski državi in slovensko-hrvaških odnosov v prvi polovici 20. stoletja ter sintetično razčlenitev razvojnih stopenj slovenske narodne politike od konca 18. do konca 20. stoletja. Pozabiti ne smemo tudi na njegova druga, za zgodovinopisje pomembna dejanja. V tej zvezi bi posebej opozorili na zbornik intervjujev z vodilnimi ideologi in politiki starih in novih slovenskih političnih strank Nova slovenska samozavest : pogovori s slovenskimi političnimi prvaki (Ljubljana 1990), ki ga je vsekakor treba imeti v zgodovinopisni zavesti.

            Ob očrtu raziskovalnega zanimanja avtorja Zgodovine ideoloških spopadov med vojnama pa se samodejno izriše še ena značilnost njegovega dela. To je Prunkov venomer prisotni razmislek o idejni razsežnosti političnega človeka – njegovega bivanja in dejanj. Bralcu njegovih del namreč ne more uiti, da je prav ta razsežnost tisti dejavnik, ki ga vodi v vrednostnem ocenjevanju zgodovine in posameznih procesov v njej. To je še posebej izrazito v besedilih, v katerih posega v evropski kontekst.      
     Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama lepo razkriva pravkar povedano; obenem je tudi prerez avtorjevega vztrajnega poglabljanja v evropsko in širšo zgodovinsko problematiko, s katerim širi slovensko zgodovinopisno misel. V knjigi so ponatisnjena štiri daljša besedila, ki jih je avtor ob tej priložnosti izbral za objavo: Svet med obema vojnama; Duhovno politični položaj liberalnih in katoliških političnih sil pred drugo svetovno vojno; Krščanski socializem v Zahodni in Srednji Evropi med dvema vojnama in Racionalistična civilizacija med dvema vojnama. Prvo besedilo (str. 8–90) je avtor pripravil kot posebni poglavji Svetovne zgodovine, ki jo je izdala Cankarjeva založba v Ljubljani leta 1976. V njem najprej predstavlja ključna koncepta ureditve sveta po prvi svetovni vojni – socialističnega in meščanskega. Prikaže koncept revolucije v Srednji Evropi (predstavi ga skozi novembrsko revolucijo v Nemčiji leta 1918, ustanovitev Komunistične internacionale marca 1919 ter fenomena Madžarske sovjetske republike februarja in Republike svetov v Münchnu aprila 1919) in meščanski koncept, utemeljen v sistemu mirovnih pogodb, ki so jih sklenile Antanta in premagane države na mirovni konferenci v Parizu v letih 1919-1920. Nato po ključnih značilnostih (pri tem upošteva tudi razvoj znanosti in tehnologije) prikaže različne tipe političnih prizorišč v svetu med leti 1919–1939, to je od pariške mirovne konference do druge svetovne vojne. Obravnava meščanski parlamentarno–demokratični tip držav (tako so se razvijale Združene države Amerike, Velika Britanija in Commonwealth, Francija, Weimarska republika in Češkoslovaška republika), socialistični sovjetski tip, fašistični tip (Italija, Japonska, nacistična Nemčija) ter vmesni tip držav med parlamentarno demokracijo in totalitarizmom. Kot pravi, je v zadnji okvir mogoče uvrstiti  vrsto držav od azijske Kitajske prek Srednjevzhodne in Jugovzhodne Evrope ter Španije do Latinske Amerike; ustavi se pri Kitajski, Poljski, Jugoslaviji in Španiji ter njeni državljanski vojni. Prvo besedilo, Svet med obema vojnama, je lepo izrisan prikaz omenjene dobe skozi tedanji politični, gospodarski, socialni, zanstveni in kulturni razvoj.     

 Drugo besedilo, Duhovno politični položaj liberalnih in katoliških političnih sil pred drugo svetovno vojno (str. 91–104), je nastalo kot eden od uvodnih referatov na znanstvenem simpoziju Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem, ki je bil aprila 2001 v Ljubljani (doslej objavljeno v Prispevki za novejšo zgodovino, 2001/2). Avtor v njem opozarja na zadnje desetletje pred drugo svetovno vojno, to je na »čas izrazite ideološke in politične nestrpnosti, čas pekočih novosti, vzpona totalitarnih režimov in korakanja v katastrofo«. (str. 91) Ta čas je bil posledica socialne, politične in duhovne krize po prvi svetovni vojni, ko so se najbolje znašle stranke in politična gibanja, ki so se zavzemala za radikalne družbene in politične spremembe, za nasilno odpravo liberalne demokratične ureditve. »To so bili na levi strani boljševiki s svojo razredno revolucionarno predstavo o voluntaristični odpravi privatnega kapitala in na desni razni fašizmi s svojim malikovanjem nacionalizma, nacionalne države in političnega voditelja – diktatorja.« (str. 92) Avtor opozarja, da se evropske liberalne politične stranke, ki so odklanjale konservativne idejnopolitične in kulturne predstave fašistov in socialno ideološke ter politične predstave revolucionarne levice, po razpadu ljudskih front, v katerih so nekatere sodelovale (Francija, Španija, Češkoslovaška), niso znale učinkovito soočiti s fašizmom in nacizmom. V nekaterih so se uveljavili bolj desni, izrazito protisocialistični pogledi, ki so vodili k politiki »prilagajanja« nacifašizmu v mednarodni politiki. Liberalne stranke so med drugo svetovno vojno »svojo liberalno dušo našle počasi, ko so se pridruževale pluralističnemu in protinacističnemu oboroženemu odporu v svojih državah (Češka, Poljska, Norveška, Danska, Francija, Italija)«. (str. 97)

            Tako kot liberalne so tudi katoliške politične sile zavračale komunizem in nacizem, medtem ko so se s fašizmom soočale v rokavicah, včasih celo s simpatijo. Tako so Katoliška cerkev in pod njenim vplivom stoječe krščanske socialne stranke občasno celo pohvalile korporativistično socialno organizacijo fašizma. Znana papeška okrožnica Quadragesimo anno (1931) je nato povzročila idejno in politično diferenciacijo med katoličani – kot vemo je bila ta zgodnja, hitra in radikalna v taboru slovenskega političnega katolicizma z nastopom slovenskih krščanskih socialistov –, na osnovi katere se je del političnih katoličanov postavil na protifašistično in demokratično stališče. To je, kot opozarja avtor, omogočilo krščansko demokratskim strankam po drugi svetovni vojni, da so bile poleg liberalnih in socialnodemokratskih strank med nosilci obnove demokracije v svetu. (str. 103)

            Vsebinsko zelo izzivno je tudi tretje besedilo, Krščanski socializem v Zahodni in Srednji Evropi med dvema vojnama (str. 105–153), ki ga je avtor pripravil v okviru svojega doktorandskega študija na uglednem Institut für euroäische Geschichte v Mainzu. Objavljeno je bilo kot uvod k njegovi znani knjigi Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (Ljubljana 1977). V tem besedilu avtor znova pokaže veliko poznavanje evropskega idejnopolitičnega dogajanja med svetovnima vojnama, in sicer po eni strani socialnoetičnih, političnih in teoloških nazorov levih kristjanov, po drugi pa sistema socialnih doktrin znotraj krščanskih cerkva. Avtor je besedilo razdelil na dvoje sklopov. V prvem obravnava pojem krščanskega socializma in ga pojasni kot »prizadevanje, ki poskuša socializem pomiriti s krščanstvom oziroma socializem utemeljiti na religioznih temeljih«. Za čas med svetovnima vojnama je to pomenilo pot, ki ni sledila niti politično revolucionarnemu socializmu niti konservativnim cerkvenim doktrinam, pač pa je utirala prostor ideji, da je treba določene socialne zahteve v določenem položaju postavljati in reševati s stališča večnostnih vrednot. Privržencem krščanskega socializma sta skupna krščansko etično religiozni ideal in prepričanje, da je kapitalistični gospodarski sistem nezdružljiv z nauki krščanstva. (str. 105–106) Avtor v tem sklopu podrobno predstavi teoretične utemeljitelje krščanskega socializma sredi 19. stoletja v Angliji (F. Maurice, J. M. Ludlov, C. Kingsley) in utemeljitelje moderne evropske krščanskosocialne doktrine v začetku 20. stoletja (P. Tillich, H. Kutter, L. Ragaz, W. Hohoff). V drugem sklopu pa podaja natančen pregled razvoja krščanskega socializma med obema vojnama v Evropi – v Nemčiji, kjer se je najbolj razvil, nato v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Švici in Avstriji. Ugotavlja, da so bili krščanski socialisti razpeti med konservativna socialna in ideološka stališča Katoliške cerkve in krščanskih strank in levičarsko utopijo socialističnega gibanja, kateremu so se najbolj radikalni krščanski socialisti priklonili, ob tem pa ohranili svoje krščansko versko in kulturno prepričanje.

            Vprašanje razuma in njegove razsodne moči, to je ključnega problema, ki je odločujoče zaznamoval čas od konca prvega do konca drugega svetovnega spopada, razčlenjuje avtor v četrtem besedilu – Racionalistična civilizacija med dvema vojnama. (str. 154–174) Besedilo je vzeto iz njegove krajše študije Die rationalistische Zivilisation (Bonn 2003). Čas med vojnama oziroma do leta 1945 je bilo obdobje, ki je »v resnici pomenilo permanentno in napredujočo krizo liberalne parlamentarne demokracije kot politične oblike in tudi kot liberalnega gospodarstva, ki naj bi predstavljala racionalistično razsvetljensko pozitivistični pogled in način človekovega razvoja«. (str. 156) Glavna sovražnika tedanje liberalne demokracije sta bila – ob močnem razmahu iracionalizma na mišljenjskem področju (fenomenologija in eksistencializem v filozofiji) – boljševizem in fašizem (oziroma nacionalsocializem), ki sta se v svojih ideoloških utemeljitvah in politični mobilizaciji širokih množic posluževala elementov iracionalne ideologije. Avtor navaja ocene moderne evropske historiografije, kateri od obeh totalitarizmov je bolj resno in eksistenčno ogrozil liberalno demokracijo. Starejši marksistični zgodovinar E. Hobsbawm meni, da je bil to komunizem, medtem ko mlajša zgodovinarja liberalne usmeritve H. Schulze, zlasti pa M. Mazower, menita, da je bil to fašizem oziroma nacionalsocializem, ki se je podal za svojo uveljavitev v veliko agresivno vojno in imel strašne učinke. (str. 161) Kot pravi avtor, je tako bila druga svetovna vojna čas, ko se je najbolj razkril dvojni značaj evropske racionalistične civilizacije: po eni strani se je pokazala zloraba pridobitev racionalizma (razvoja na znanstvenem, tehnološkem in gospodarskem področju), po drugi strani pa njegova plemenita razsežnost – to je neizmerno prizadevanje in žrtvovanje za odstranitev iracionalnih fašistično–nacističnih režimov kot najpomembnejši nalogi svojega časa. V teh prizadevanjih je sodelovalo veliko število ljudi iz različnih narodov in držav, družbenih slojev in poklicev ter različnih idejnih in političnih prepričanj. »Mnogi od teh posameznikov in kolektivov so se prav v tem boju zavedli pomena pravih humanističnih vrednot, kritične racionalnosti, vključujoče tudi transcendentalno in moralno dimenzijo, človekove svobode in demokracije in socialnih pravic.« (str. 171–172) Izkušnja druge svetovne vojne je torej jasno pokazala protislovje med optimističnim in pesimističnim ocenjevanjem (z)možnosti razuma. Avtor se skupaj z enim od ključnih ideologov religioznega socializma med vojnama, nemškim protestantskim teologom dr. Paulom Tillichom, nagiba k optimističnemu pogledu, »saj je razum ustvarjen tako, da zmore kritično presojati samega sebe in mu gre zaupati«. Kljub temu pa na koncu knjige opozarja, da lahko razum napravi s svojimi dosežki tudi strahotna rušenja in katastrofe. Tako je bilo 6. avgusta 1945 v Hirošimi, ko je bil zlorabljen največji racionalistični dosežek 20. stoletja – razbitje atoma v rušilne namene. (str. 174)

            Knjiga prof. dr. Janka Prunka Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama je zelo dobrodošla v slovenskem zgodovinopisnem prostoru. Na osnovi idejnih, političnih in vojaških preizkušenj, s katerimi se je soočal človek 20. stoletja, opozarja na izvirne vrednote evropskega racionalizma in humanističnega izročila in dokazuje, da se njihov zgodovinski čas še zdaleč ni končal. V tem smislu nas navaja k še bolj pretehtanemu premisleku današnjega sveta in različnih civilizacijskih možnosti, ki se spočenjajo v njem.