Od Narodnega doma do Narodne galerije

Željko Oset:

Mojca Jenko in Monika Pemič (ur.): Od Narodnega doma do Narodne galerije . Ljubljana: Narodna galerija,  2009, ilustrirano, 92 strani.

Publikacija Od Narodnega doma do Narodne galerije, ki je izšla leta 2009 ob devetdesetletnici ustanovne seje društva Narodne galerije avgusta 1918, je sestavljena iz treh vsebinskih sklopov. V prvem sklopu je predstavljena kronologija izgradnje Narodnega doma v Ljubljani, v drugem je predstavljen arhitekt Narodnega doma v Ljubljani František Škabrout, v tretjem sklopu pa je predstavljeno delovanje in vpetost društva Narodna galerija. Ob tem velja izpostaviti mnenje Karla Dobide, ki je zapisal, da je bila ustanovljena Narodna galerija z odprtjem prve javne stalne razstave »slovenskega umetniškega ustvarjanja od 15. stoletja do naših dni« v prostorih Narodnega doma 23. junija 1933.[1] Vsebinski del publikacije dopolnjuje dobro izbrano slikovno gradivo, ki doseže vizualen učinek stapljanja s preteklostjo. Ob tem velja posebej izpostaviti oblikovanje prve strani (skupaj z zavihkom) in zadnje strani, v katerem je s fasadama v dveh časovnih obdobjih nakazana stabilnost funkcionalne umeščenosti stavbe v meščanski prostor. Stavba Narodni dom je zagotovo stavba meščanske, mestne kulture. Zgrajena je bila v obdobju, ko so bili sodobniki prepričani, da meščanska kultura ne more obstajati brez trdne podlage v znanosti. Zato so mesta vodila koncentrirano in centralizirano izgradnjo infrastrukture za kulturno-znanstvene dejavnosti.[2] Ob tem je Narodni dom v Ljubljani predstavljal prostor, v katerem so sobivala in sodelovala društva, ki so delovala družbeno kohezivno. V tem kontekstu velja izpostaviti tezo Vladimirja Ravniharja, da je bila »družabnost tedaj važen politični faktor. Poedince zdramiti iz latergije ali pa celo iztrgati iz objema narodnih nasprotnikov, temu namenu je v prvi vrsti služila gojitev družabnosti, kajti vsa umetnost je bila v tem, privabiti mlačneža ali strahopetca v slovensko družbo, ga držati s pesmijo, z živo besedo ali pa s samo zabavo ter mu na ta način vdahniti nacijonalno zavest.« Ob tem se je kmalu pojavil problem prostorov. »Ta nedostatek, ki ga je občutila slovenska družba, je takrat v prvi vrsti spočel misel o zgradbi Narodnega doma, misel, ki smo jo povzeli po češkem vzorcu. Nikakor pa ne smemo podcenjevati tega povoda, kajti ponovno poudarjam, bil je eminentno narodnopolitičnega značaja. In Narodni dom je impozantna stavba, je za tiste čase docela izpolnila svojo dolžnost. Tu so v ne ravno akustični dvorani bili koncerti Glasbene Matice in drugih društev, tu se je osredotočalo vse družabno življenje Ljubljančanov, spodnji prostori pa so služili Ljubljanskemu Sokolu in njegovi kulturni misiji. Toda idilične razmere niso trajale dolgo. Nastajale so nova društva, nova kulturna in družabna središča, ki bi jih danes našteli že na stotine in ki si o njih niti misliti ne moramo, kako bi jih v smislu pravil zgostili pod eno streho in dobili smo nove dvorane, Unionsko, Mestni dom, Ljudski dom, po prevratu Filharmonično družbo in kazinsko dvorano, da ne omenjam obeh gledaliških poslopij, ki sta nam za naše kulturne potrebe popolnoma na razpolago.« To stališče je Vladimir Ravnihar podal v razpravi ob reševanja razdelitve bremen (dolga) in upravljanju stavbe Narodnega doma.[3]

V uvodnem delu v poglavju Dom za narodno galerijo je Monika Pemič umestila pobudo za izgradnjo Narodnega doma v slovensko narodno gibanje v drugi polovici 19. stoletja. Namen poglavja je ponovno ovrednotenje teze o češkem vplivu in analizirati motive za gradnjo Narodnega doma v Ljubljani v luči gradbenega tekmovanja oziroma tako imenovani Gegenbau ter predstavitev okoliščine izbora arhitekta. Pemičeva izpostavi poudarjanja nacionalnega zornega kota v dosedanjih raziskavah postavitve Narodnega doma. Zato tudi dotedanje raziskave niso uspele zajeti kompleksnosti strukturirane družbe, kar pomeni premajhno upoštevanje pomena modernizacije oziroma njenih nastavkov, ki so temeljno preoblikovale posameznika, družbo in bivanjski habitat. V prepletu teh silnic in podobnega vedenjskega stila (Hochkultur) je prihajalo do mreženja in prepletanja ter materializacije idej in pobud.

Kot izpostavlja Pemičeva je za projekt izgradnje Narodnega doma značilna anacionalost, oziroma prednost ima uveljavljena praksa. Tako je bila natečajna komisija sestavljena anacionalno, torej sestavljena iz uveljavljenih arhitektov in urbanistov. Nacionalni projekt izgradnje Narodnega doma je bil realiziran ob upoštevanju vedenjskega stila in tržnih principov (ugotovitev med vrsticami). Pri Narodnem domu je bil nacionalni element zgolj napis Narodni dom (ki pa ni bil vedno prisoten v zmagovalnem načrtu).

Na podlagi pregledanega gradiva nadalje ugotavlja, da pri Narodnem dom, ki je bil zgrajen na ulici meščanski vil, ne gre za »Gegenbau«, saj so bile trdnjave nemške kulture umeščene bolj v mestnem jedru. Spodbuda za gradnjo impozantne stavbe je po mnenju Pemičeve verjetno prišla s Češke. K temu dodaja, da so »potrebo po takšnem vidnem dokazu svoje navzočnosti v družbi čutili tisti narodi, ki se glede na število svojih pripadnikov niso čutili ustrezno politično zastopani, kot so bili Čehi, Slovenci ali Srbi.«

Društva v šestdesetih letih 19. stoletja je Pemičeva označila za »kriptopolitična«. Pri društvih, vsaj za društvo Slovenska matica, je bolj primerno poudariti njihovo (njeno) vlogo pri druženju oziroma ustvarjanju temeljev za narodovo stavbo ter presekanje gordijskega vozla začaranega kroga uveljavitve enakopravnosti v šolstvu, upravi in sodstvu ter kasneje uveljavitvi 19. člena decembrske ustave. Z besedami Etbina Henrika Costa, ki jih je izrekel v državnozborski razpravi ob uporabi proračunske postavke za slovenska pravoznanska predavanja na Pravni fakulteti Karel in Francove univerze v Gradcu, presekati circulus vitiosus.[4] Slovenska matica je odločilno posegla v kulturni razvoj, ko je presekala gordijski vozel izdajanja slovenskih (znanstvenih) knjig. Slovenska matica se je kot organizacija celo želela distancirati od politike, kar je najbolj izrazito vidno ob zavrnitvi finančne podpore pri tiskanju Kozlerjevega zemljevida za Slovensko politično društvo v Mariboru. Odbor je sprejel to odločitev, kljub dejstvu, da je to povzročilo napetosti med protagonisti ljubljanskega in mariborskega kroga članov društva Slovenska matica. Josip Vošnjak je tako v pismu odboru Slovenske matice 22. novembra 1868 zapisal, da »odbor prezira vse želje in nasvete«.[5] Sicer je tudi drugače silno oteženo razumevanje sosledja dogodkov in procesov brez poznavanja delovanja Slovenske matice v slovenskem kulturnem razvoju do prve svetovne vojne. V tem kontekstu lahko izpostavim problem najemanja prostorov v Ljubljani in idejno-politične razpršenosti »slovenske kulturne družbe«. Proces oblikovanja intelektualne prtljage in krogov somišljenikov je nikoli končana zgodba, kar po metodološki sorodnosti velja tudi za narod. Vzroki so v zagotavljanju kritične mase posameznikov in sredstev. Pemičeva tako opozarja na težave pri zbiranju sredstev in kasneje tudi racionalno porabo sredstev (kot je večkrat poudaril tudi arhitekt izbranega načrta, František Škabrout). Nabiralne akcije naj bi skrbele za narodno integracijo.

Slovenska strokovna literatura kot vzor za ljubljanski Narodni dom navaja češko narodno gledališče »Narodni divadlo« v Pragi. S to oceno se Pemičeva strinja, ki opozori na vpliv dunajske Opere pri gradnji češkega narodnega gledališča. Pripravo načrta je otežila zahteva po izgradnji velike telovadnice. Okras pročelja v primeru Narodnega doma v Ljubljani »zadržano namiguje na kulturno in družabno funkcijo stavbe«. Na podlagi anacionalnega okrasja v notranjosti Narodnega doma Pemičeva ugotavlja, da ni bil vzor praško gledališče, kjer se bohoti nacionalno okrasje.

V drugem sklopu sledi preveden članek Fr. Škabrouta o Narodnem domu iz revije Tehnicky obzor. Škabrout je imel navado objavljati načrte svojih velikih del. V članku je poudaril potrebo po varčevanju. Arhitektov članek v publikaciji analizira Pavel Vlček. V analizi je predstavil arhitektov milje, njegovo željo po medijski promociji lastnega dela ter predstavil njegov opus.

V tretjem sklopu je s prispevkom Mojce Jenko predstavljeno delovanje društva Narodne galerije v od avgusta 1918 do izdaje odprtja razstave v prenovljenih prostorih Narodnega doma decembra 1928. Delovanje društva je v prvem desetletju oteževala prostorska in finančna stiska. Najprej je bila Narodna galerija nastanjena v Kresiji, nato v Jakopičevem paviljonu, šele 1925 se je začela s selitvijo v prostore Narodnega doma, ko so se končali dve leti trajajoča »pogajanja in borba« za prostore v Narodnem domu. V tem kontekstu je Jenkova izpostavila problem reševanja lastništva nad stavbo in akcijo za ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti. Za obe instituciji nacionalnega pomena, Narodno galerijo in Akademijo, je bila organizirana skupna nabiralna akcija. Ob tem je Jenkova posebej izpostavila mecenstvo Ivana Hribarja, ki je del svoje dotacije pogojeval s pridobitvijo soglasja vseh političnih strank.

Posebej izpostavljeno je tudi kresanje mnenj in porast napetosti v odboru društva Narodna galerija. Idejno-nazorska trenja so vrelišča dosegla leta 1928. Povod je bila počasnost arhitekta Šubica pri pripravi načrtov za obnovo oziroma preureditev Narodnega doma. Odbornik Izidor Cankar je zato predlagal angažiranje Plečnikovega inženirja Suhadolca. Temu je odločno nasprotoval predsednik društva Narodna galerija Ivan Zorman. Zaradi napetosti odbornik niso bili pripravljeni več na sodelovanje. Prvi je odbor zapustil Cankar. Dokončni prelom v delovanju Narodne galerije je bil novi odbor, izvoljen 2. junija 1928. V novoizvoljenem odboru je bilo malo odbornikov iz preteklih let. Avtorica svoj prispevek zaključi s podatkom o izdaji gradbenega dovoljenja in sklepa ljubljanskega magistrata o razdelitvi prostorov v Narodnem domu med Narodno galerijo in Sokolom (avgusta 1928). V novih prostorih Narodnega doma je imela Narodna galerija boljše pogoje za delo, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za profesionalizacijo in centralizacijo umetnostnih zbirk.

---

[1] Karel Dobida: Slovenski kulturni problemi. V: Ljubljanski zvon, 51, 1931, št. 3, str. 241-249.

[2] Monika Stromberger: Stadt - Kultur und Wissenschaft: urbane Identität, Universität und (geschichts)wissenschaftliche Institutionen in Graz und Ljubljana um 1900. Köln: 2004, str. 60.

[3] 'Narodni dom' dom umetnosti in znanosti. V: Slovenec, 53, 22. 11. 1925, št. 266, str. 4.

[4] Costa je svojem nastopu predlagal ustanovitev pravne in filozofske fakultete s slovenskim predavalnim jezikom v Ljubljani. ÖNB, ALEX, Haus der Abgeordneten, VI. Session, 51. Sitzung, 13. Juni 1871, str. 992-997, http://alex.onb.ac.at/cgi-content/anno plus?apm=0&aid=spa&datum=00060003&zoom=2&seite=00000992&x=11&y=2, pridobljeno 5. maja 2010.

[5] Arhiv Republike Slovenije, fond Slovenska matica (AS 621), škatla 4.