Prežihov Voranc – Lovro Kuhar : pisatelj, politik, patriot

Jurij Perovšek:

Prežihov Voranc – Lovro Kuhar : pisatelj, politik, patriot. (Uredil Aleš Gabrič). Inštitut za novejšo zgodovino, Slovenski znanstveni inštitut (Slowenisches Wissenschaftsinstitut). Ljubljana, Dunaj (Wien), 2010, 185 strani

Ena od pomembnih značilnosti preučevanja slovenske novejše zgodovine je gotovo tudi obravnavanje življenja in dela posameznih vidnih osebnosti, ki so bodisi oblikovale bodisi opazno zaznamovale njen razvoj. Začetek teh obravnav, ki se jim posvečajo tako v zgodovinopisju kot v drugih, zlasti humanističnih znanostih, sega še v čas med obema svetovnima vojnama in bi zaradi svoje obsežnosti zaslužile posebno predstavitev. Naj zato ob tej priložnosti spomnimo le na lansko leto, ko so udeleženci dveh znanstvenih srečanj – Pomembne slovenske osebnosti 20. stoletja (Maribor, 23. – 25. november 2010) ter Osebnost in delovanje dr. Marka Natlačena (1886–1942) (Ljubljana, 15. december 2010) – predstavili 44 vidnih predstavnikov slovenskega političnega, kulturnega, znanstvenega in cerkvenega življenja v prejšnjem stoletju. Ob tem sta lani izšli še obravnavi povojne usode Edvarda Kocbeka (Igor Omerza: Edvard Kocbek : osebni dosje št. 584. Ljubljana: Karantanija, 2010) ter življenja in dela Ivana Hribarja (Igor Grdina: Ivan Hribar : »jedini resnični radikalec slovenski«. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010), ki mu je bil posvečen tudi posebni zbornik znanstvenih obravnav (Hribarjev zbornik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010).

Zgoraj navedenim obravnavam, ki so zajele predstavnike vseh idejnopolitičnih taborov, se je konec leta 2010 pridružila še monografska publikacija Prežihov Voranc – Lovro Kuhar : pisatelj, politik, patriot. V njej so objavljeni za tisk prirejeni referati z mednarodne znanstvene konference, ki je pod istim naslovom potekala 19. in 20. aprila 2007 na Dunaju. Slovenska humanistika se je tako oddolžila še eni markantni osebnosti, ki je pomembno zaznamovala slovensko 20. stoletje. V omenjeni monografski publikaciji so namreč filologi, slavisti, bibliotekarji in zgodovinarji na podlagi novih raziskovalnih spoznanj nadgradili dosedanje poznavanje osebnosti in dela Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca na vseh področjih njegovega bogatega življenjskega delovanja.

Janko Prunk, Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama

Jurij Perovšek:

O RAZSODNI MÔČI RAZUMA : Janko Prunk, Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama, Društvo 2000, Ljubljana, 2004

            Za slovensko zgodovinopisje, za katero je v zadnjem desetletju in pol značilen nov in v spoznavnem pogledu svež razvojni cikel, je kljub omenjeni spremembi še vedno moč ugotoviti, da je usmerjeno predvsem k slovenski problematiki, medtem ko širšo redko obravnava. Vprašanje, zakaj je tako vsekakor zasluži obravnavo, vendar to ni namen našega pisanja. K njemu nas je namreč vzpodbudila knjiga prof. dr. Janka Prunka Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama, ki po svoji vsebini v določeni meri predstavlja izjemo v slovenski zgodovinopisni literaturi. Avtorja namreč že več kot trideset let, ob obravnavanju tem iz nacionalne zgodovine, raziskovalno vznemirja tudi širša, zlasti evropska idejnopolitična zgodovinska problematika. Pri tem se je Janko Prunk – tako kot tudi pri preučevanju slovenske in jugoslovanske zgodovine – osredotočil  na obdobje med svetovnima vojnama, ki sta z idejnopolitičnimi prelomi, katere sta pogojili, usodno označili v trdo zgodovinsko dinamiko zgoščeno, a vsebinsko izjemno polno prejšnje stoletje.

            Avtorja Zgodovine ideoloških spopadov med vojnama ni treba posebej predstavljati, spomniti pa velja na bistvene problemsko-zgodovinske sklope, ki se jim je doslej v svojem delu posvetil. V mislih imamo razčlenjevanje idejnopolitičnega razvoja v slovenskem katoliškem taboru od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne in v tem okviru posebej preučevanje mesta in vloge krščanskih socialistov v slovenskem idejnem, političnem in družbenem razvoju v prvi Jugoslaviji in v času druge vojne, preučevanje slovenskega komunističnega gibanja v letih 1920-1990, obravnavanje problematike jugoslovanske združitve leta 1918, političnih koncepcij slovenskega meščanstva v prvi jugoslovanski državi in slovensko-hrvaških odnosov v prvi polovici 20. stoletja ter sintetično razčlenitev razvojnih stopenj slovenske narodne politike od konca 18. do konca 20. stoletja. Pozabiti ne smemo tudi na njegova druga, za zgodovinopisje pomembna dejanja. V tej zvezi bi posebej opozorili na zbornik intervjujev z vodilnimi ideologi in politiki starih in novih slovenskih političnih strank Nova slovenska samozavest : pogovori s slovenskimi političnimi prvaki (Ljubljana 1990), ki ga je vsekakor treba imeti v zgodovinopisni zavesti.

            Ob očrtu raziskovalnega zanimanja avtorja Zgodovine ideoloških spopadov med vojnama pa se samodejno izriše še ena značilnost njegovega dela. To je Prunkov venomer prisotni razmislek o idejni razsežnosti političnega človeka – njegovega bivanja in dejanj. Bralcu njegovih del namreč ne more uiti, da je prav ta razsežnost tisti dejavnik, ki ga vodi v vrednostnem ocenjevanju zgodovine in posameznih procesov v njej. To je še posebej izrazito v besedilih, v katerih posega v evropski kontekst.      

Zvonko Bergant: Kranjska med dvema Ivanoma

Jurij Perovšek: 

Zvonko  Bergant:  Kranjska med dvema Ivanoma : idejno–politično soočenje slovenskega političnega katolicizma in liberalizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ljubljana, Inštitut za globalne politične študije 2004, 509 strani

           V razvoju idejnih in političnih tokov na Slovenskem v času do druge svetovne vojne je imel nedvomno osrednje mesto katoliško–liberalni spor, začet z znano »delitvijo duhov« konec osemdesetih let 19. stoletja. Kot vemo je odločilno zaznamoval nadaljnji slovenski idejnopolitični razvoj in obremenil Slovence z nestrpnostjo, večkrat tudi z zlim sovraštvom med t. i. klerikalci in liberalci. Posledice tega lahko še danes živo občutimo. Zato je razkrivanje vzrokov, ki so utemeljevali in vzpodbujali trdo nasprotje med političnim katolicizmom in liberalizmom izredno pomembno za trezno presojanje katoliško–liberalnih nasprotij. Le tako namreč lahko presežemo večkrat le enostransko izoblikovani zgodovinski spomin, ki ne dovoljuje celostnega in ideološko neobremenjenega pogleda na ta del slovenske novejše zgodovine. To pa je nujno, če želimo poznati vse bistvene značilnosti narodove zgodovinske politične izkušnje.

Eno od temeljnih del, ki nam pomaga razumeti vzroke in stalnost nasprotovanja med političnim katolicizmom in liberalizmom na Slovenskem, je monografija dr. Zvonka Berganta Kranjska med dvema Ivanoma : idejno–politično soočenje slovenskega političnega katolicizma in liberalizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Avtor je svojo razčlembo osredotočil na dogajanje v osrednji slovenski deželi – na Kranjskem – kjer je bil slovenski  katoliško–liberalni spopad najbolj izrazit in je v političnem življenju in zgodovinopisju dobil tudi svoje značilno ime: »kranjski prepir«. Nikjer drugje na Slovenskem namreč strasti, ki jih je sprostil ta prepir niso bile tako silovite in niso prežele skorajda vsake pore družbenega, političnega, kulturnega in gospodarskega življenja. V tem smislu je avtor zelo dobro izbral zgodovinski prostor, v katerega je umestil svojo raziskovalno pozornost. Pri tem se je časovno osredotočil na obdobje od nastanka modernih političnih strank na Kranjskem (Slovenskem) v začetku devetdesetih let 19. stoletja do konca avstrijske dobe leta 1918, ko se je z razpadom Avstro–Ogrske monarhije končalo prvo obdobje v razvoju modernega slovenskega večstrankarskega življenja.