Jurij Perovšek: V zaželjeni deželi

Marko Zajc:

Jurij Perovšek: V zaželjeni deželi«: slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009.

 

Kaj je izkušnja? Slovar slovenskega knjižnega jezika odkriva, da ima beseda tri pomene: kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi; skupek takih spoznanj, ugotovitev in znanje, vedenje, pridobljeno s študijem, z delom. Nekaj je gotovo: knjiga Jurija Perovška »V zaželjeni deželi« temelji na vedenju, pridobljenemu z natančnim študijem in trdim delom. Delo je posledica marljivega raziskovanja »starojugoslovanskega obdobja«, ki ga Perovšek že dolga leta tiho opravlja na Inštitutu za novejšo zgodovino.[1] V knjigi so predstavljeni rezultati raziskovalnih projektov in programov, pri katerih je Perovšek sodeloval (in še sodeluje), mnoge je tudi vodil (in jih še vodi). V razmerah, ko mora raziskovalec opravljati delo na več projektih, obstaja verjetnost, da se lahko rezultati dela razdrobijo in pozabijo. Zato je obravnavana knjiga še toliko bolj pomembna in zaželena. Še zlasti, če avtor poveže svoje izsledke v logično in pregledno celoto, kar je Perovšku tudi uspelo. S pretanjenim občutkom za ideološko-politične nianse in že skoraj prislovičnim eruditstvom nas Perovšek vodi po zavitih poteh politike, političnosti in politikantstva v tedanji jugoslovanski Sloveniji. Na vseh koncih in krajih knjige  se opira na ogromen korpus prežvečenega gradiva, ki ga skrbno citira v zgledno urejenih opombah. 

Perovška zanima zgodovina slovenskega naroda, predvsem družbeno-politični razvoj in zgodovina slovenske emancipacije: kako se je razvijala ideja slovenske samobitnosti? Kakšno razmerje je imela z dobro znanim jugoslovanskim unitarizmom? In ne nazadnje, kaj je to obdobje prispevalo k razvoju slovenstva v daljšem časovnem kontinuumu – predvsem k razvoju v drugi Jugoslaviji in v samostojni Sloveniji. Bralci, ki vidijo nacionalizme skozi modernistična, (post)strukturalistična ali postkolonialna očala, bi utegnili imeti Perovškovo govorjenje o slovenski samobitnosti za ustvarjanje mita. Naj ga ne sodijo prehitro. Perovška res zanima nacionalnopolitična emancipacija Slovencev v daljšem obdobju in etape razvoja, ki so pripeljale do samostojne države. Vendar nikjer ne trdi, da je tako moralo biti. Perovšek je zgolj radoveden, kako je do tega prišlo. Pri interpretaciji izhaja iz ideoloških dilem tistega časa, ki jih tudi obrazloži z jezikom, ki so ga takrat uporabljali. Slovensko-patriotski bralci, ki imajo vsako omembo jugoslovanstva za nacionalno izdajo, pa ne utegnejo razumeti težko dojemljive ambivalence (in včasih tudi benevolence) slovenske politike do jugoslovanstva in državnega centra. Naj le natančno prisluhnejo zanimivim citatom, ki jih je avtor izbral za ponazoritev zapletenih idejnopolitičnih dilem, pa se jim bo vsaj malo razjasnilo. Tako prva kot druga Jugoslavija sta bili tudi slovenski državi in državi Slovencev. 

Knjigo je avtor razdelil na dva večja sklopa. V prvem obravnava Slovence in nastanek Kraljevine SHS, v drugem pa življenje Slovencev v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. Prvo poglavje obravnava državnopravni in upravnopolitični razvoj Slovenije v letih 1918-1921. V tem delu knjige Perovšek nadgradi svojo znano tezo od »državnopravni in politični samostojnosti Slovenije v Državi SHS«[2] z utemeljeno in poglobljeno analizo pravnih in upravnih razmer v tej »prevratni dobi«. Za pravnozgodovinske sladokusce je še zlasti zanimivo podpoglavje o odnosih med Narodno vlado in Narodnim svetom. Čas prehoda v novo državo je bil v veliki meri čas vojaške aktivnosti, zato ni nenavadno, da je Perovšek v drugem poglavju vzel pod drobnogled politične in idejne poglede slovenskih strank in državnoupravne oblasti na oborožene sile v letih 1918/19. Tako liberalni kot katoliški in socialdemokratski  tabor so delili prepričanje, da je za ugodno rešitev mejnih vprašanj (za kar je bila vojaška sila sploh potrebna) odločilna srbska vojaška pomoč.[3] Nad »srbskimi junaki« so bili seveda najbolj navdušeni unitaristični liberalci. VSL in JSDS pa sta razmišljali tudi o negativnem vplivu srbske politiki na oborožene sile v novi državi. Slednji so bili tudi najbolj pacifistično usmerjeni. Boj za meje ni bil zgolj oborožen boj, ampak predvsem borba na političnem in tudi intelektualnem polju. V tretjem poglavju nam avtor razkrije več kot zanimiva poglavja iz političnega in diplomatskega boja za meje 1919-1920. Avtor prikaže delovanje slovenskih članov delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu skozi vlogo dr. Lamberta Ehrlicha, ki je v delegaciji deloval kot izvedenec za Koroško.[4] Prav tako boj za meje ni bil samo boj za Koroško in Primorsko. V četrtem poglavju avtor obravnava odnos slovenske politike do vprašanja priključitve Prekmurja h Kraljevini SHS 1918-1919. Priključitev Prekmurja so podpirale vse slovenske stranke, povsem razumljivo pa je, da so največjo pozornost temu vprašanju namenili prekmurski sosedje na Štajerskem.[5]

Drugi vsebinski sklop se začenja s kratkim, a izčrpnim poglavjem o centralističnem in unitarističnem značaju Vidovdanske ustave iz leta 1921.[6] To poglavje je pomembno tudi zato, ker omogoča razumevanje poglavja o slovenski politiki in narodnem vprašanju v času veljavnosti Vidovdanske ustave. Ker je iz današnjega gledišča težko razumeti zavzemanje glavne slovenske liberalne struje za jugoslovanski unitarizem, je zelo dobrodošla Perovškova pojasnitev, da so liberalci avtonomiji Slovenije nasprotovali tudi iz strahu pred največjo politično silo – SLS. V njeni avtonomistični usmeritvi so namreč videli le prizadevanje, da bi »klerikalizem dobil v svoje roke vso Slovenijo.«[7] Pomenljivo je tudi, da so, razen te politične grupacije, v obravnavanem obdobju vse ostale politične stranke zagovarjale določeno avtonomijo jugoslovanske Slovenije. Poglavje o Slovencih in Jugoslaviji v tridesetih letih, ki so se začela s kraljevo diktaturo, nadaljevala pa z ne preveč demokratičnim sistemom, je naravno nadaljevanje zgodovinarjeve pripovedi iz prejšnjega poglavja. Liberalna politika je v tem času ostajala na preverjeni, unitaristični liniji, politika katoliškega tabora pa je imela bolj razgibane nazore: V času znamenitih Ljubljanskih punktacij se je (bivša) SLS odločno borila za slovensko avtonomijo, med letoma 1935 in 1937 pa je zaradi provladne politike in zavezanosti režimu JRZ povsem opustila avtonomistična prizadevanja.[8]

V Poglavju o idejnopolitičnih in socialnogospodarskih nazorih slovenskega meščanstva med svetovnima vojnama je Perovšek prikazal da je slovenska meščanska politika družno zavračala komunizem, fašizem in nacizem. »V tridesetih letih sta katoliška in liberalna politika podpirali koncept stanovsko-korporativne države in s tem povezano načelo avtoritarne oziroma po državi disciplinirane demokracije.«[9] Seveda so bile med taboroma kljub temu razlike, na obeh straneh se je občasno izpostavljalo tudi »pozitivne« plati fašistične ureditve.[10] V poglavju Mit in resničnost prve jugoslovanske države opozarja avtor na tiste značilnosti slovenskega razvoja v prvi Jugoslaviji, ki dopolnjujejo doslej uveljavljene poglede: predvsem »tiho avtonomijo« slovenskega dela države, napredek na kulturnem področju, napredek v gospodarstvu ter dejstvo, da so Slovenci v prvi Jugoslaviji pomembno sooblikovali državno politiko. »Slovenci so bili v prvi jugoslovanski državi upoštevanja vreden politični dejavnik. Od 41 oblikovanih jugoslovanskih vlad v letih 1918-1941 so sodelovali v 33 vladah, /…/.«[11] O vladah in vladanju je v tem času zagotovo veliko vedel prvak SLS Anton Korošec, ki mu je Perovšek namenil častno, zadnje mesto v svoji knjigi. Koroščevi pogledi na nacionalno in socialno vprašanje, ter na ostala bistvena vprašanja skupne države, so imela velik vpliv na slovensko in jugoslovansko družbo. »Njegovo reševanje teh vprašanje je pustilo močan pečat tako v njegovem času, kot v zgodovinskem spominu na prvo Jugoslavijo in življenje Slovencev v njej.«[12]

Kakorkoli že, kdor se ukvarja z zgodovino Slovencev v stari Jugoslavije, nima izbire.  Perovškovo delo preprosto mora vzeti v roko. Knjiga ima odliko, ki je redka pri zgodovinskih monografijah. Pogosto se zgodi, da jih berejo le ljudje, ki mislijo isto ali podobno. Pri Perovškovi knjigi pa ni tako, berejo jo lahko tudi ljudje, ki imajo drugačne poglede, pa kljub temu odnesejo veliko. Knjiga »V Zaželjeni deželi« je ena izmed tistih knjig, ki ne zastarajo, ampak zorijo. Zato bi morala biti še toliko bolj zaželena.  

---

[1] Perovškovih prispevkov na omenjeno temo je preveč, da bi jih na tem mestu vse navedli. Omejili se bomo zgolj na znanstvene monografije: Jurij Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva: nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918-1929. Modrijan, Ljubljana 1996; Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918: študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Modrijan, Ljubljana 1998; Jurij Perovšek, Na poti v moderno: poglavja iz zgodovine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2005.

[2] Jurij Perovšek, »V zaželjeni deželi«: Slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Inštitut za novejšo zgodovino, str. 24.

[3] Prav tam, str. 78.

[4] Prav tam, str. 84.

[5] Prav tam, str. 127.

[6] Prav tam, str. 137.

[7] Prav tam, str. 148.

[8] Prav tam, str. 137.

[9] Prav tam, str. 13.

[10] Prav tam, str. 191, 205.

[11] Prav tam, str. 237.

[12] Prav tam, str. 258.