Mateja Režek: Med resničnostjo in iluzijo

Dunja Dobaja

Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo, slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem (1948-1958). -Ljubljana : Modrijan, 2005

 Med resničnostjo in iluzijo je knjiga o prelomnem desetletju jugoslovanske zgodovine, ko je, po sporu z Informbirojem, jugoslovanski partijski vrh, stopil na pot iskanja samostojne poti v socializem in jasno povedal, da ne želi biti zgolj eden izmed sovjetskih satelitev, temveč enakopravni partner. Bil je kot »samosvoj otrok«, ki se je, po eni strani, poskušal osamosvojiti od »svojega očeta in matere«, to je Stalina in Sovjetske zveze, po drugi strani pa mu je z različnimi ukrepi še vedno dokazoval svojo zvestobo.

Do prve kritike na račun Sovjetske zveze je prišlo jeseni 1948, ko je v časopisu Borba izšel nepodpisan članek z naslovom »Še enkrat o nepravičnih in neresničnih obtožbah«. Avtor članka je bil takratni sekretar politbiroja CK KPJ Milovan Djilas, ki je nekoliko kasneje padel v nemilost pri jugoslovanskem partijskem vodstvu. Djilas in s tem jugoslovansko partijsko vodstvo je Sovjetski zvezi sicer priznavalo vodilno vlogo v socialističnem gibanju, a hkrati zagovarjalo stališče, da ima vsaka članica znotraj socialističnega gibanja svoje specifične značilnosti in tudi pravico do svoje poti v socializem.

Zanimiva je izjava britanskega veleposlanika v Beogradu Iva Mallet-a v poročilu ob predaji poslov septembra 1954, ki, po mojem mnenju, najbolje označuje jugoslovanske partijske voditelje na poti iskanja svoje poti tako v notranji kot zunanji politiki. Označuje jih »po naravi trmoglave in nagnjene k brezobzirnemu ukrepanju, če sta ogrožena njihov ponos in neodvisnost. Obsedeni so s svojimi lastnimi zadevami in dosežki. Medtem ko so sami občutljivi, posvečajo le malo pozornosti čustvom drugih.« Menil je tudi, da se Jugoslavija »ne bo vrnila v sovjetsko krožnico vse dotlej, dokler jo bodo vodili ljudje, ki jim je neodvisnost dežele najvišja vrednota. Tem ljudem bi bilo všeč, če bi lahko uživali prednosti, ki bi jih nudilo dvorjenje iz obeh taborov.«

Zunanji izraz drugačne poti je bil Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, na kratko »zakon o samoupravljanju«, ki ga je Zvezna skupščina sprejela 27. junija 1950. Zakon je pomenil odmik od sovjetskega sistema in napovedal novo obdobje jugoslovanskega socializma, toda »samoupravljanje ni smelo prekoračiti meje, kaj šele ogroziti sistema oblasti, kakršen se je izoblikoval v revoluciji in kakršen je ustrezal njegovim težnjam«, je zapisal Djilas, ki je bil eden od ideologov delavskega samoupravljanja.

Seveda je to zapisal veliko kasneje, ko je bil že odstavljen iz političnega prizorišča.

Jože Žontar: Kaznovana podjetnost

Dunja Dobaja

Jože Žontar, Kaznovana podjetnost : kranjski trgovec in industrialec Franjo Sirc 

»Kaznovana podjetnost«, avtorja Jožeta Žontarja, je knjiga o kranjskem trgovcu in industrialcu Franju Sircu, katerega rod izhaja iz Primskovega, vasi v neposredni bližini Kranja. Podjetnost mu je bila položena že v zibelko, saj so bili tudi njegovi predniki podjetne narave. Njegov ded Franc se je skupaj z ženo Marjano Rozman, hčerko kajžarja iz Stražišča, preselil v Kranj, kjer je kupil hiši in si pridobil ugledne prijatelje. Njegov oče Franc je nadaljeval s tradicijo.V Kranju je leta 1883 kupil hišo na dnu Roženvenskega klanca in tam čez tri leta začel trgovati z deželnimi pridelki. Pri kranjski železniški postaji pa je zgradil še gostilno, ki se je imenovala »Pri zadnjem grošu« (Gorenja Sava št. 39). Sredi 90. tih let 19. stoletja se je z družino preselil na Gornjo Savo. Gostilno je vodil skupaj s svojo ženo Magdo, hčerko Petra Pavla Franchettija, ki je bil priseljenec iz Vicenze, in Marije, rojene Marn. Zakoncema sta se rodila dva sinova, Franjo (27.11.1891) in Vinko (11.8.1895), ki sta pa kmalu ostala brez očeta, saj je umrl zaradi tuberkuloze. Mati se je drugič poročila s kranjskim trgovcem Albinom Rantom, ki pa je bil slab mož in gospodar, saj se je vdajal pijači. Magda se je zato ločila in se odločila za samostojno podjetniško pot. Leta 1905 je prijavila obrat trgovinske obrti in sicer trgovino z mešanim blagom. Trgovino je odprla v hiši v Savskem predmestju.

Znanje, ki mu je odprlo pot v svet podjetništva, si je Franjo Sirc pridobil na Češko – slovanski trgovski akademiji v Pragi, kjer je končal dva letnika in sicer v češčini. Njegova odločitev, da študira na tej akademiji je povezana s protinemškim razpoloženjem in z dejstvom, da so imeli Slovenci v AO monarhiji dobre stike s Čehi. 

Jure Gašparič: Anton Korošec v primežu kralja Aleksandra

Filip Čuček

Jure Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935; Ljubljana: Modrijan, 2007. 304 strani.

    Začnimo na koncu. Pet arhivov (šestnajst fondov), osemnajst časopisov, dvanajst strani literature in pet strani imenskega kazala. To so podatki, ki jih najdemo v zadnjem delu zgoraj navedenega dela dr. Jureta Gašpariča (znanstvenega sodelavca Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in docenta na Filozofski fakulteti v Mariboru) Viri in literatura, ki obsega dvajset strani. Ob suverenem poznavanju arhivskega in časopisnega gradiva ter relevantne literature je Gašparič subtilno osvetlil »življenje« Slovenske ljudske stranke v Kraljevini SHS (in Kraljevnini Jugoslaviji) med šestojanuarsko diktaturo in prevzemom Dravske banovine leta 1935.

   Gašparič se je pred obdobjem diktature kralja Aleksandra v prvem poglavju posvetil orisu razvoja slovenskega katoliškega političnega tabora do uvedbe šestojanuarske diktature. Začetek pripovedi je postavil v Taaffejevo dobo (konec 80-tih let 19. stoletja), ko je kranjska sloga dokončno razpadla. V strnjeni in pregledni zgodbi je bralcu razgrnil politično delovanje obeh taborov (katoliškega in liberalnega) na Slovenskem in poteze, ki so Slovensko ljudsko stranko v začetku 20. stoletja pripeljale do prvenstvene vloge v slovenskem političnem prostoru. Ob političnem razvoju na Kranjskem je spretno nizal tudi razvoj v ostalih slovenskih deželah, ki so slogaško »vztrajale« še nekaj let (Goriška do konca stoletja, Štajerska do 1906), medtem ko v drugih ni prišlo do političnega razcepa (Koroška, Istra, Trst). Prvo poglavje je zaključil z orisom političnega življenja v 20-tih letih 20. stoletja, ko je SLS igrala ključno vlogo slovenske politike in s svojimi programi in politiko dejansko poosebljala politično voljo slovenskega naroda. Katoliški politični tabor, ki ga je »zastopala« Slovenska ljudska stranka (SLS), je bil v času demokratično-parlamentarnih 20-tih let 20. stoletja politično najmočnejši.

Kranjc Marijan F. in Štampfl Janko: Malgaj Franjo, Vojni spomini 1914-1919

Željko Oset

Kranjc Marijan F. in Štampfl Janko: Malgaj Franjo, Vojni spomini 1914-1919. Maribor 2009, 272 str.

    V obravnavani objavi Malgajevih spominov je Marijan F. Kranjc v uvodni študiji na kratko predstavil Malgajevo življenje, prostor in čas. Pri pripravi spominov je kot tehnični urednik sodeloval Malgajev pranečak Janko Štampfl. Objava vira je sestavljena iz štirih sklopov: uvodne študije, prepisa dnevnika, objave »Malgajevih drobnarij« in sklopa, v katerem so priloge s slikam in navedbo uporabljene literature in virov. Z objavo Malgajevih spominov sta Kranjc in Štampfl želela vzpodbuditi raziskave o prvi svetovni vojni in predvsem po njej pri »boju« za meje, tako za zeleno mizo, kot na terenu v obliki izvršenih dejstev. Pri slednjem ni mogoče prezreti pomena in vloge, ki jo je imel Franjo Malgaj. Problematika meje na Koroškem je imela neverjeten pomen, saj bežno listanje po avstrijskih časopisih leta 1919 kaže, da je bilo dogajanje na Koroškem stalna rubrika z obsežnimi poročili, mnenji in pričakovanji. V uvodni študiji je bežno predstavljen metodološki pristop za objavo gradiva ter očrtan pristop sledenja avtentičnosti zapisa, ki odražajo Malgajevo intelektualno prtljago.

Iz reforme v reformo : slovensko gospodarstvo 1970 – 1991

Aleksander Lorenčič

Dr. Jože Prinčič, Ddr. Nevena Borak: Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006, 677 strani

Knjiga »Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991« je rezultat skupnega dela dveh uveljavljenih in priznanih raziskovalcev, dr. Jožeta Prinčiča in Ddr. Nevena Boraka. Dr. Jože Prinčič je plodovit slovenski zgodovinar srednje generacije. Raziskuje gospodarsko zgodovino v obdobju od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije. Doslej je proučeval industrializacijo, podržavljenje, modernizacijske procese, medrepubliške gospodarske odnose, gospodarsko sodelovanje s sosednjimi državami, bančno zgodovino, regionalni razvoj in razvoj posameznih podjetij. V zadnjem obdobju je posebej veliko pozornosti namenjal proučevanju uspešnih slovenskih podjetnikov v letih 1960 – 1990 ter Tovarni vijakov v Kropi, ki je odličen primer razvoja lokalnega gospodarstva. Dr. Jože Prinčič je avtor oziroma soavtor številnih znanstvenih in strokovnih monografij, virov, razprav in člankov. Zadnji odmevnejši deli pred knjigo »Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991«, katerih avtor oziroma soavtor je, sta bili »Zgodovina slovenskega bančništva (2000)« in »Bančniki v ogledalu časa: Življenjske poti slovenskih bančnikov v 19. in 20. Stoletju (2005)«. Ddr. Neven Borak ima doktorat znanosti tako s področja ekonomije, kot tudi iz zgodovine. Je priznani slovenski ekonomist in poznan kot avtor, soavtor ter urednik številnih znanstvenih, strokovnih in publicističnih del iz področja ekonomije in ekonomske zgodovine. Njegovi večji deli pred nastankom dela v sodelovanju z dr. Prinčičem sta bili »Denarne reforme (1998)« ter »Ekonomski vidike delovanja in razpada Jugoslavije (2002)«. Dr. Jože Prinčič in Ddr. Neven Borak sta ena redkih raziskovalcev, ki se že vrsto let sistematično ukvarjata z gospodarsko zgodovino Slovencev po drugi svetovni vojni. Potrebno je poudariti, da sta v pričujoči knjigi vključila tako zgodovinski, kot tudi ekonomski pristop in vidik na obravnavano obdobje.

Knjigo »Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991« je izdala Fakulteta za družbene vede z letnico 2006 in je izšla v nakladi 200 izvodov.

Delo je ob predgovoru in zaključku razdeljeno na petnajst poglavij in obsega 677 strani. Vsako poglavje zase je zaključena celota in obravnava določen problem.

Prvo poglavje predstavi evropsko in svetovno gospodarstvo po drugi svetovni vojni. Obdobje 1950 – 1973 je označeno kot »zlata doba« kapitalizma oziroma obdobje prosperitete. To obdobje, za katerega je bil značilen hiter gospodarski razvoj je temeljito spremenilo podobo zahodnega kapitalističnega in vzhodnega socialističnega sveta. Za konec zlate dobe se šteje leto 1973 – leto tako imenovanega prvega naftnega šoka. Po tem letu je tako zahodni kot vzhodni svet zajela kriza. Zahodni svet je prešel iz stagflacije v evrosklerozo, vzhodni pa iz reform v zlom. Socialistična gospodarstva se niso bila sposobna tako dobro prilagoditi travmatičnim in kriznim razmeram, kot je to zmogel njihov kapitalistični tekmec.

Antonio Cazorla Sanchez: Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain, 1939-1975

Žiga Koncilija:
Antonio Cazorla Sanchez: Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain, 1939-1975. - Založba John Wiley & Sons ltd., West Sussex 2010, 279 str.

Španski zgodovinar Antonio Cazorla Sanchez, sicer izredni profesor na Oddelku za zgodovino Univerze v Trentu (Ontario, Kanada), je v neki metodološki razpravi o kulturni zgodovini slikovito zapisal, da je »…preteklost tuja država, zgodovina pa potni list s katerim po tej državi potujemo«. Po tej »državi« se Cazorla »sprehaja« z izročilom treh generacij šol analov, ki poskušajo orisati določeno družbo v nekem časovnem razponu v vsej svoji kompleksnosti in na tak način ujeti »duha časa«. Sanchez dognanja politične ter gospodarske zgodovine spretno kombinira s t.i. pogledom “od spodaj” značilnim za historično antropologijo, socialno zgodovino in kulturno zgodovino. Zanimajo ga družbeni procesi; urbanizacija, migracije, socialne spremembe, evolucija mentalitet, družbenih norm, vedenjskih vzorcev in spremembe vsakdanjega življenja običajnih ljudi. Ob preletu avtorjevega raziskovalnega opusa najdemo raznovrstne teme s področja kulturne in socialne evolucije družb Evrope 20. stoletja. Predvsem pa se posveča rodni Španiji in njeni specifični totalitarni izkušnji. Monografija Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain 1939-1975 (Strah in napredek – Običajna življenja v Frankovi Španiji 1939-1979) pa predstavlja nekakšno sintezo dosedanjih avtorjevih raziskav.

Med letoma 1936 in 1939 je Španijo pretresala agonija državljanske vojne in ko se je prah bojev dokončno polegel, si marsikdo ni predstavljal, da bo zmaga generala Francisca Franca »El Caudilla« nad kratko živečo republikansko vlado vodila v štiri desetletja dolgo diktaturo. Avtor s pričujočo študijo prikazuje pestrost družbenih posledic te pogosto neodgovorne in represivne Frankove diktature. S spretnim prepletanjem uradne oblastne retorike in dejanskim dogajanjem, ki se avtorju razodevajo ob intimnih usodah posameznih ljudi, avtor »lovi« tako izmuzljivo resnico ali če citiram še enega »prvaka« socialne zgodovine Stanleya Paynea: »Antonio Cazorla Sanchez uspe na zelo edinstven način ujeti vso kompleksnost in kontradiktornost življenja prebivalstva Španije pod Frankovo vladavino. Knjiga prodira pod površino politike in vladajoče oblasti zato, da se sooči z življenji običajnih ljudi in s tem pomaga pri odstiranju novih pogledov na Frankovo vladavino.« V uvodnem poglavju z naslovom Običajni Španci v neobičajnih časih, tudi preko orisa lastne zgodbe, jasno opredeli, komu je tokrat ponudil možnost spregovoriti o zgodovini Frankove Španije. Ravno ti »običajni« ljudje, v tradicionalnem zgodovinopisju prezrte anonimne množice, so po njegovem mnenju glavni akterji vsakdanje življenja in soustvarjalci zgodovine.

Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov

Aleksander Lorenčič

Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov, Časnik Finance, Ljubljana 2008, 158 strani

Rado Pezdir je ekonomist, ki se ukvarja z ekonomsko filozofijo, ekonomiko tranzicije in zdravstveno ekonomiko. Je kolumnist poslovnega časnika Finance, njegov pogled na svet pa oblikujeta filozofija klasičnega liberalizma in anarho-kapitalizma. Je avtor številnih poljudnih in strokovnih člankov. Samostojno oziroma v soavtorstvu je objavil nekaj razprav v tujih revijah kot so Post-communist economies, Journal of Institute of Economic affairs in Journal of Economics.

»Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov« je prvo monografsko delo Rada Pezdirja, ki je izšlo proti koncu leta 2008 pod okriljem Časnika Finance in obsega 158 strani. Monografija je ob predgovoru h knjigi, ki ga je napisal ekonomist Mićo Mrkaić, prologu, epilogu ter dodatku sestavljena iz dveh glavnih delov. V prvem delu je predstavljena anatomija slovenske tranzicije, v drugem pa njena analiza. Delu dajejo posebno težo številni slikovni dodatki ter tabelarni in grafični prikazi.

      V prvem delu avtor zajame procese, ki spremljajo tranzicijo oziroma menjavo institucionalnega okvira. Predstavljena so gibanja bruto družbenega proizvoda, inflacije, uravnoteženost tekočega računa in trgovinski vzorci, pritoki neposrednih tujih investicij, deviznega tečaja itd. Predstavljen je proces umikanja države iz gospodarstva ter narejena analiza sprememb v poslovnem okolju podjetij na osnovi svobodne iniciative. Avtor analizira tudi pravni okvir, davčni ter pokojninski sistem, trg dela, politiko konkurence, reforme v finančnem sektorju ter se ob zaključku prvega dela sprašuje, kako daleč v tranzicijskem procesu smo prišli. Pozitivno je, da avtor vse naštete procese in gibanja primerja s procesi in gibanji drugih tranzicijskih držav. Avtor ugotovi, da je bila Slovenija po padcu socializma bistveno bolj razvita kot večina tranzicijskih držav. Razlog za to je bil v bolj izvozni usmerjenosti, ki je posredno omogočala hitrejše prestrukturiranje, do katerega je deloma prišlo že v socializmu. Avtor ugotavlja, da ni mogoče enolično določiti posameznega pristopa držav k reformiranju. Izloči dva, kot pravi, robna primera. Estonijo, ki je nabor svojih ekonomskih politik utemeljila bolj na »bigbang« terapiji ter Slovenijo, ki se je odločila za, na gradualizmu temelječo, ekonomsko politiko. Avtor ugotavlja, da Slovenija zaostaja prav za vsemi parametri in sicer v Sloveniji se je država najpočasneje umikala iz gospodarstva, izvajale so se zelo počasne spremembe v svobodnejši trg, Slovenija se je poleg Poljske po kazalnikih, ki opredeljujejo delovanje tržnega mehanizma, izkazala kot daleč najslabša država v regiji. Podobno je bilo tudi na področjih davčnega sistema, trga dela, konkurenčnosti gospodarstva in finančnega sistema. Avtor po vseh teh ugotovitvah sklene prvi del s poglavjem, ki nosi naslov »Očitno je s slovenskim gospodarstvom nekaj zelo narobe« in sklepa, da je struktura slovenskega gospodarstva takšna, da ne omogoča delovanje tržnega sistema in da bi, v kolikor bi bilo drugače, danes videli popolnoma drugačne rezultate.

Jože Prinčič, Tovarna vijakov Plamen Kropa

Mitja Sunčič
Dr. Jože Prinčič, Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945 – 1997). Muzeji radovljiške občine. Kropa 2007, 208 strani, ilustrirano.

Dr. Jožeta Prinčiča iz Inštituta za novejšo zgodovino poznamo kot vodilnega gospodarskega zgodovinarja za obdobje po drugi svetovni vojni v Sloveniji. Zadnjih 20 let se je posvečal predvsem preučevanju širših gospodarskih gibanj, prelomnic, dogodkov ter osebnosti, ki so v letih od 1945 do 1991 odločilno zaznamovali naše gospodarsko življenje. Po končani knjigi Iz reforme v reformo (Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991), se je posvetil raziskovanju socialističnega gospodarstva na lokalni ravni. Posamično podjetje, osnovna enota socialistične družbeno-ekonomske ureditve, predstavlja idealen raziskovalni predmet za ugotavljanje v kolikšni meri so se gospodarski načrti in politične zapovedi udejanjale v konkretnem gospodarskem življenju. Cilj dr. Prinčičeve nove raziskave je torej bil rekonstruirati, kako se je posamezno slovensko podjetje prilagajalo spremembam v gospodarski ureditvi in razvojni politiki.

Matthew Cobb: The Resistance

Eva Mally:


Matthew Cobb: THE RESISTANCE: THE FRENCH FIGHT AGAINST THE NAZIS. Založba Simon & Schuster, London 2009, 403 strani.

        V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil avtor knjige The Resistance: The French fight against the Nazis, Matthew Cobb, zdaj profesor na Univerzi v Manchestru, še deček, se je navdušil nad junaškimi dejanji francoskih upornikov in tistih Britancev, ki so jim pomagali pri osvobajanju okupirane Francije. Takrat je bil svet namreč še vedno pod vtisom vojnih dogodkov, v vojni zmagovalne države pa so na vse načine poudarjale svoje zmagoslavje in propagirale vojne heroje. Zdaj so se časi spremenili in junaštvo upornikov je nekoliko zbledelo. Ne samo, da se zaradi časovne distance ne govori več toliko o pogumu in požrtvovalnosti upornikov, temveč je zaradi novih podatkov pomen francoskega odpora tudi nekoliko izgubil na pomenu. Čeprav Cobb priznava hrabrost ljudi, ki so se borili za svojo svobodo, pa zagovarja mnenje, da so bili dosežki upornikov povsem obrobni in zahodna Evropa ne bi bila osvobojena niti dan prej, če upora ne bi bilo. Nemškemu okupatorju se je bila namreč pripravljena upreti le manjšina francoskega prebivalstva – v upor sta bila vpletena manj kot 2 procenta populacije oziroma manj kot 500.000 ljudi. Vzrok za to je bila nekakšna brezbrižnost ter politična delitev Francozov, okrutna povračila nemškega okupatorja, ki so sledila večini akcij upornikov, pa so dosegla svoj namen in odvrnila ljudi od upora. Komunistična partija Francije v prvih letih vojne na primer v uporu ni igrala nobene vloge, saj je Moskva s Hitlerjem podpisala pogodbo o nenapadanju. Šele po Hitlerjevem napadu na Rusijo je Stalin ukazal napad. V drugi polovici leta 1941 so tako člani komunistične partije začeli izvajati atentate na nemške okupatorje, vendar je bil rezultat njihovih slabo pripravljenih akcij strašen – vsega skupaj je bilo do jeseni 1941 ubitih le 15 Nemcev, v povračilo pa je bilo v naslednjem letu usmrčenih 814 talcev.

Dr. Iskra Iveljić, Očevi i sinovi

Mitja SUNČIČ

Dr. Iskra Iveljić, Očevi i sinovi. Privredna elita Zagreba u drugoj polovici 19. stoljeća. Leykam international d. o. o. Zagreb 2007, 483 strani, ilustrirano.

Predstavimo na začetku avtorico knjige. Iskra Iveljić se je rodila leta 1959 v Frankfurtu na Maini. Po končani klasični gimnaziji je na zagrebški filozofski fakulteti diplomirala iz zgodovine ter angleškega jezika in književnosti. Nato je od leta 1987 do leta 1990 delala v Hrvaškem državnem arhivu, od leta 1990 do leta 1993 pa na Inštitutu za sodobno zgodovino. Od leta 1993 je zaposlena na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Zagrebu. Leta 1998 je doktorirala z disertacijo naslovljeno »Vloga zagrebške gospodarske elite pri modernizacije Hrvaške (1860 – 1883)«. Leta 2004 je postala izredna profesorica.

Obsežna monografija Očetje in sinovi je razdeljena na dva dela. Prvi del predstavlja dognanja, ki jih je avtorica v zvezi z vlogo zagrebške gospodarske elite pri modernizaciji Hrvaške predstavila v doktoratu, drugi del pa prinaša avtoričine novejše raziskave posvečene vsakdanjiku gospodarske elite, družinskemu življenju njenih pripadnikov, položaju žensk, otrok in najstnikov, vizualni reprezentaciji elite ter kulturi smrti. Prvi del zajema časovni lok od leta 1848 do leta 1883, medtem ko drugi del obravnava obdobje od prve polovice 19. stoletja do konca Habsburške monarhije, deloma pa posega tudi v čas med svetovnima vojnama.

Anton Peterlin 1908-1993

Knjige iz naše knjižnice:

Željko OSET:

Anton Peterlin 1908-1993. Življenje in delo (uredili Vili Bukovšek, Tanja Peterlin Neumaier, Janez Stepišnik, Janez Strnad in Saša Svetina). Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Institut Jožefa Stefana, Ljubljana, 2008, str. 520, ilustrirano, priložen DVD disk.

Zbornik je posvečen uglednemu slovenskemu znanstveniku z mednarodnim slovesom, ki je bil predavatelj, uspešen organizator in dobitnik mnogih nagrad za znanstveno delo. Med najpomembnejše nagrade v Jugoslaviji se uvrščajo Prešernova nagrada (1955), Kidričeva nagrada za življenjsko delo (1985) ter v Združenih državah Binghamova nagrada (ameriško reološko društvo 1970) in Fordovo nagrado (podelilo mu jo je ameriško fizikalno društvo 1972). Zaradi svojih raziskovalnih dosežkov je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti kot izredni 1948 in od leta 1949 kot redni član. V letu 1973 je postal član newyorške in od 1974 še washingtonske akademije znanosti. Od 1979 je bil dopisni član avstrijske akademije znanosti.

Pobudo za nastanek zbornika je podala Peterlinova hči Tanja Petrlin Neumaier. Za tak spomenik sta se izdajatelja Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Inštitut Jožefa Stefana oziroma v njihovem imenu uredniki Vili Bukovšek, Tanja Peterlin Neumaier, Janez Strnad in Saša Svetina, odločili zaradi stoletnice rojstva Antona Peterlina. V predgovoru je izpostavljeno, da je zbornik namenjen uglednemu slovenskemu fiziku svetovnega formata, ki je uspel kot znanstvenik, kljub neugodnim objektivnim razmeram v Jugoslaviji. Tem so se pridružili zakulisne igrice, ki so konec petdesetih let na Inštitutu Jožefa Stefana, kjer je slavljenec imel vodilni položaj, povzročile kratek stik med Peterlinom in njegovimi nasprotniki in sodelavci. Zaradi nesoglasij je tudi odšel v tujino.

Dobrodošli na Blogu knjižnice INZ

Spoštovani prijatelji naše knjižnice,

dobrodošli na spletnih straneh naše knjižnice, kjer vam bomo skušali objavljati vse pomembne podatke o nekaterih novostih v naši knjižnici.