Dunja Dobaja
Jože Žontar, Kaznovana podjetnost : kranjski trgovec in industrialec Franjo Sirc
»Kaznovana podjetnost«, avtorja Jožeta Žontarja, je knjiga o kranjskem trgovcu in industrialcu Franju Sircu, katerega rod izhaja iz Primskovega, vasi v neposredni bližini Kranja. Podjetnost mu je bila položena že v zibelko, saj so bili tudi njegovi predniki podjetne narave. Njegov ded Franc se je skupaj z ženo Marjano Rozman, hčerko kajžarja iz Stražišča, preselil v Kranj, kjer je kupil hiši in si pridobil ugledne prijatelje. Njegov oče Franc je nadaljeval s tradicijo.V Kranju je leta 1883 kupil hišo na dnu Roženvenskega klanca in tam čez tri leta začel trgovati z deželnimi pridelki. Pri kranjski železniški postaji pa je zgradil še gostilno, ki se je imenovala »Pri zadnjem grošu« (Gorenja Sava št. 39). Sredi 90. tih let 19. stoletja se je z družino preselil na Gornjo Savo. Gostilno je vodil skupaj s svojo ženo Magdo, hčerko Petra Pavla Franchettija, ki je bil priseljenec iz Vicenze, in Marije, rojene Marn. Zakoncema sta se rodila dva sinova, Franjo (27.11.1891) in Vinko (11.8.1895), ki sta pa kmalu ostala brez očeta, saj je umrl zaradi tuberkuloze. Mati se je drugič poročila s kranjskim trgovcem Albinom Rantom, ki pa je bil slab mož in gospodar, saj se je vdajal pijači. Magda se je zato ločila in se odločila za samostojno podjetniško pot. Leta 1905 je prijavila obrat trgovinske obrti in sicer trgovino z mešanim blagom. Trgovino je odprla v hiši v Savskem predmestju.
Znanje, ki mu je odprlo pot v svet podjetništva, si je Franjo Sirc pridobil na Češko – slovanski trgovski akademiji v Pragi, kjer je končal dva letnika in sicer v češčini. Njegova odločitev, da študira na tej akademiji je povezana s protinemškim razpoloženjem in z dejstvom, da so imeli Slovenci v AO monarhiji dobre stike s Čehi.
Franjo Sirc je bil sprva zaposlen kot praktikant pri podružnici praške Obrtniške banke v Trstu(Živinostenska banka). Tako dobro je govoril češko, da so vsi mislili, da je Čeh. Situacija se je spremenila, ko se je izkazalo, da ni Čeh.
Od oktobra 1911 je bil zaposlen pri centrali Kreditne banke v Ljubljani kot uradnik, hkrati pa je pomagal materi pri vodenju trgovine, kar ga je še posebno navduševalo. Želel je biti o vsem obveščen tudi v času, ko se je nahajal na bojišču med prvo svetovno vojno. Po odpustu iz vojske je ostal v Kranju kot vodja trgovine.
Dne 7. septembra 1918 se je poročil z Zdenko, ki je bila hči kranjskega občinskega svetovalca in do leta 1913 poslanca kranjskega deželnega zbora Cirila Pirca. Zdenka je bila njegova »desna roka« pri poslovanju. Franjo Pirc je želel materino trgovino spremeniti v veletrgovino, kar se mu ni posrečilo.
Kranj je bil pred razpadom AO in nastankom nacionalnih držav pomembno trgovsko središče, ne le Gorenjske, pač pa je s trgovino zalagal tudi velik del Goriške in imel pomembne trgovske stike s Koroško in Trstom.
Po koncu 1. svetovne vojne se je situacija spremenila. Kranj je izgubil pomembna tržišča. Trgovina se je omejila zgolj na bližnjo in daljno okolico.
Franjo Sirc je kot podjeten človek začel iskati nove možnosti zaslužka. Leta 1922 je postal direktor podružnice Slavenske banke v Kranju. Pri tem mu je pomagal Ciril Pirc, ki je maja 1921 postal kranjski župan in je užival podporo v liberalnih krogih. Kot član upravnega sveta Slavenske banke v Zagrebu je dosegel ustanovitev podružnice te banke v Kranju. Za njenega prokurista je bil imenovan Franjo Sirc, generalni direktor pa je postal Avgust Praprotnik. Podružnica se je nahajala v stavbi tiskarne Sava in je imela največ posla s kranjsko tekstilno industrijo. Banka je bila predvsem angažirana pri poprevratnih nacionalizacijah in ustanavljanju novih podjetij.
Beseda »nacionalizacija« je imela v obdobju po razpadu AO drugačen pomen. Namreč, da bo večinski del lastništva z odkupom prešel iz tujih rok v roke domačinov.[1]
Nacionalizacija je potekala različno. Mnoga zasebna podjetja so bila nacionalizirana tako, da je lastnik, ki je bil tujec, prevzel jugoslovansko državljanstvo ali pa so domače banke dobile v svoje roke večino delnic.[2]
Franjo Sirc je ostal direktor podružnice Slavenske banke v Kranju vse do njenega stečaja leta 1927. Usodna za podružnico banke je bila udeležba pri Trboveljski premogokopni družbi in finančna odvisnost od francosko-avstrijske Länderbank.[3]
Po prvi svetovni vojni je Ciril Pirc angažiral Sirca v svojem podjetju, to je v tiskarni Sava v Kranju.Tiskarna je bil sicer ustanovljena že leta 1912 z namenom, da izdaja tednik Sava, ki je bil narodno napredni časnik politične in gospodarske vsebine. Pirc je bil odgovorni urednik. Toda tednik Sava ni dočakal niti konca vojne. Po vojni je želel Pirc podjetje oživiti na novih temeljih, v obliki delniške družbe. Med velikimi delničarji je bil tudi Franjo Sirc. Toda svoje podjetniško znanje je Sirc usmeril predvsem v svojo tovarno.
Po nastanku Jugoslavije leta 1918 so se slovenske pokrajine znašle v skupni državi z manj razvitimi področji, ki so hkrati pomenila novo, ne preveč zahtevno tržišče. Skupna država je imela prevladujočo agrarno strukturo. Da bi to presegli, je bila nova država odprta za tuj kapital. Državna gospodarska politika se je zavedala, da je za državo nujna industrializacija. Ta pa se je povsod začela s tekstilom, saj je obleka za hrano osnovna človekova potreba.
V starih podjetjih je bil tudi še po »nacionalizaciji« prevladujoč avstrijski kapital. Za izgradnjo nove tekstilne industrije pa je bil od tujega kapitala najpomembnejši češkoslovaški (opazen je bil predvsem kapital sudetskih Nemcev.) Ta kapital je pri nas ustanovil tri največja tekstilna podjetja (Doctor in drug v Mariboru, Jugočeška in Jugobruna v Kranju). Od večjih tovarn so bile z domačim kapitalom zgrajene le Motvoz in platno v Grosupljem, Stora v Ljubljani in tekstilna tovarna Franja Sirca v Kranju. Poleg Maribora je postal Kranj med dvema vojnama najpomembnejši tekstilni center ne le v Sloveniji pač pa tudi v Jugoslaviji. Za Slovenijo je bila značilna predvsem bombažna tekstilna industrija.[4]
Sirc je bil mnenja, da je razvoj industrije v nacionalnem interesu ne glede na nacionalno pripadnost lastnikov. Zato je potrebno sodelovanje in izmenjava mnenj. Bil je gonilna sila industrializacije Kranja. Ljudje so ga spoštovali in marsikdo je prišel k njemu po nasvet.
Razvoj tekstilne industrije v Kranju je omogočil zaposlitev velikemu številu ljudi. Leta 1913 je bilo v tej panogi v Kranju zaposlenih 2500 delavcev. [5]
Franjo Sirc je l. 1928 od gostilničarja in posestnika Pavla Šmida kupil zemljišče v Stražišču, nad Gaštejskim klancem. Ko je od občine Stražišče dobil potrebna dovoljenja, je začel graditi tkalnico. Z lastnikom tovarne Jugobruna, Františkom Bruno, se je dogovoril za sodelovanje, in sicer naj bi Jugobruna dobavljala bombažno prejo, tkalnica pa proizvajala za Jugobruno enostavne bombažne tkanine. Bruna je Sircu posredoval stroje za tkalnico, ki jih je Sirc odplačeval tako, da mu je Jugobruna pri vsakem plačilu izdelanega blaga odtegnila 5%. Tovarna je zaposlovala 50 delavcev, na leto je proizvedla med 800.000 in 1 250.000 tekočih metrov bombažne tkanine.[6]
Izbruh druge svetovne vojne je napovedal povsem novo poglavje v življenju tega aktivnega in izredno sposobnega podjetnika. Vse, kar je dolga leta ustvarjal, je bilo uničeno. Nemški okupator, pred katerim se je z družino umaknil v Ljubljano, je začel z likvidacijo tovarne. Sprejet je bil sklep, da se tovarna preda podjetju iz Berlina, ki je izdelovalo vojaške letalske naprave.
Sirc v Ljubljani ni miroval, želel je rešiti svoje premoženje, a neuspešno. To življenje v okupirani Ljubljani je bilo povsem nasprotno prejšnjemu podjetniško aktivnemu življenju v Kranju. Takšno neaktivno življenje je bilo za Sirca izredno mučno.
Toda tudi tu je bilo njegovo stanovanje zbirališče sorodnikov, prijateljev in sosedov.
Preko sosedov iz bloka v Ljubljani, je dobil zvezo z OF. Ni se sicer navduševal nad njenimi idejam, a je vseeno dajal denarne prispevke.
Tako kot v življenju vse mine, je minila tudi vojna. Zakonca Sirc sta morala ostati v Ljubljani, saj je bila njuna hiša v Kranju zbirališče brezdomcev.
Sircu se je za kratek čas ponovno nasmehnila sreča. Na Ministrstvu za industrijo in rudarstvo je dobil mesto referenta za tekstilno industrijo. Ena njegovih prvih nalog je bila tipizacija tekstilnega tkanja, nato organizacija tekstilne industrije. Veliko je potoval po svetu. Njegovo zadnje potovanje je bilo v Varšavo leta 1947.
Po vrnitvi je bil aretiran in obtožen posredovanja podatkov o stanju jugoslovanske tekstilne industrije svojemu sinu Ljubu ta pa angleškemu konzulu v Ljubljani. Dne, 29. 7. 1947 se je pričel t.i. »Nagodetov proces«, ki je bil zrežiran politični proces z namenom, da se zatre vsaka opozicija v državi. Franjo Sirc je pred zasliševalci izjavil, da bi moral biti zaradi svojega dela nagrajen ne pa kaznovan.
Obsojen je bil na deset let odvzema prostosti s prisilnim delom. Njegovo premoženje je bilo zaplenjeno, za tri leta je izgubil politične pravice.
Takšne nesmiselne obtožbe so Sirca dokončno strle. Umrl je novembra leta 1950.
Franjo Sirc je doživel sodno rehabilitacijo šele v današnjem času.
Predstavitev knjige končujem z zanimivo mislijo Sirčevega sina Ljuba, ki je bil tudi obsojen na Nagodetovem procesu, o očetu Franju. Glasi se takole: »Imel je sposobnost, da organizira produkcijo in s tem pomaga k boljšemu življenju sebi in drugim. Žal je živel v času, ko so bili taki napori, vsaj pri nas, tarča bedakov in razbojnikov, ki so imeli tako delo za najhujši zločin. Povrhu je imel še nesrečo, da se mu je rodil sin, ki mu vrag ni dal miru, da ne bi razlagal, kaj je narobe z bedaki in razbojniki ter njihovim naukom«[7]
[1] Jože Žontar, Kaznovana podjetnost, Ljubljana, 2005, str. 40.
[2] Isto tam
[3] isto tam
[4] France Kresal, Vloga in pomen tekstilne industrije v industrializaciji Slovenije, Mikužev zbornik, Ljubljana, 1999, str. 31.
[5] Jože Žontar, Kaznovana podjetnost, str. 55.
[6] Jože Žontar, str. 68.
[7] Jože Žontar, str- 16.
Ni komentarjev:
Objavite komentar