Zvonka Zupanič Slavec: Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec

Mitja Sunčič*

Zvonka Zupanič Slavec: Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2011, 

Če je bila prva monografija posvečena gorenjskemu podjetniku Josipu Slavcu Stavbenik Josip Slavec: ob stoletnici rojstva, izpod peresa zgodovinarjev Jožeta in Majde Žontar, ki je pri založbi Nove revije izšla leta 2001, dobrodošel prispevek k razmeroma slabo raziskani zgodovini slovenskega podjetništva, temelječ na biografski naraciji, se deset let pozneje izšla druga monografija Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec osredotoča na njegovo gradbeno dejavnost in na sledi, ki jo je le-ta zapustila v slovenski kulturni krajini.

Avtorici monografije Zvonki Zupanič Slavec, od leta 1992 predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter soprogi gradbenega inženirja Aleša Slavca, vnuka Josipa Slavca in nadaljevalca družinske podjetniške tradicije, je k projektu uspelo pritegniti številne sodelavce, ki svoje prispevke predstavijo v poljudnem uvodnem delu (za katerega so kratke tekste prispevali predstavniki naslednjih ustanov: Evropskega sveta gradbenih inženirjev, Inženirske zbornice Slovenije, kranjske občine, Območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj, Zavoda za turizem Kranj ter Gimnazije Kranj; seveda nekaj uvodnih misli objavi tudi avtorica knjige) ter v drugem osrednjem – znanstvenem delu monografije v katerem je najti tudi jedrnato, a informativno rekapitulacijo življenjske poti Josipa Slavca, ki ponuja pregled njegove podjetniške kariere od vzpona v medvojnem obdobju do – od komunističnih oblasti povzročenega – padca ter ponižanja v času po drugi svetovni vojni; v njem sta podrobneje predstavljena tudi dva potomca Josipa Slavca: sin Saša in vnuk Aleš. Avtorici prispevka sta Ksenija Slavec in Zvonka Zupanič Slavec.

Giovanni Arrighi: Dolgo dvajseto stoletje

Aleksander Lorenčič:

Giovanni Arrighi, prevod Marjan Sedmak : Dolgo dvajseto stoletje : kapitalizem, denar in moč, Založba Sophia, Ljubljana 2009, 358 strani

Giovanni Arrighi, rojen v Italiji, je na začetku svoje bogate kariere poučeval na univerzah v Zimbabveju in Tanzaniji, leta 1979 se je pridružil Immanuelu Wallersteinu in Terenceu Hopkinsu na Centru Fernarda Braudela Univerze Binghamton v New Yorku, ki je postalo središče svetovnosistemske teorije, svoje zadnje desetletje pred smrtjo (umrl je junija 2009) pa je predaval sociologijo na Univerzi Johns Hopkins v Združenih državah Amerike (dalje ZDA). Arrighi je bil eden največjih strokovnjakov za analizo svetovnega sistema in zgodovinsko sociologijo. V londonski New Left Rewiev so o njem zapisali: »Med raziskovalci, ki so izšli iz mednarodne levice druge polovice dvajsetega stoletja, se po zmožnosti zgodovinske imaginacije, strukturnem dosegu in konceptualni jasnosti le peščica lahko primerja z Giovannijem Arrighijem, katerega dela bodo spodbujala razmislek še celotno enaindvajseto stoletje… Prihodnje generacije bodo nanj gledale kot na teoretika, ki je kar najjasneje razsvetlil obdobje, v katerem je živel.« Arrighijeva najbolj znana dela ob Dolgem dvajsetem stoletju so še Adam Smith in Beijing, The Geometry of Imperialism in Chaos and Governance in the Modern World System, ki je izšlo v soavtorstvu z Beverly Silver.

Trilogija Dolgo dvajseto stoletje je Arrighijevo najbolj znano delo. Prva monografija je izšla leta 1994, druga leta 2002, tretja, dopolnjena različica druge angleške izdaje, pa leta 2009. Slednjo, ki jo je v slovenščino prevedel Marjan Sedmak, je leta 2009 izdala tudi Založba Sophia. Obsega 358 strani in ob predgovoru, sklepni besedi in štirih poglavjih, vsebuje še Post scriptum k drugi izdaji Dolgega dvajsetega stoletja. Gre torej za razširjeno drugo angleško izdajo z dodano spremno besedo avtorja in ravno tej je zaradi aktualnosti v  oceni knjige posvečeno največ pozornosti.

Božidar Gorjan – Bogo: Mojih petdeset let v politiki, Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45.

Anka Vidovič-Miklavčič:

Božidar Gorjan – Bogo: Mojih petdeset let v politiki. Ljubljana: samozaložba, 2001, 334 str. 

 Diplomat in politik in publicist Božidar Gorjan Bogo je leta 2001 v samozaložbi izdal knjigo spominov »Mojih petdeset let v politiki«, v kateri opisuje otroška leta in pa predvojne razmere družine s trdno narodno zavestjo, ki je bila preganjana s strani  italijanskih oblasti na Primorskem in pa težave kot beguncev v Ljubljani. Pod italijansko okupacijo v t. i  Ljubljanski pokrajini oriše sodelovanje v odporu srednješolcev, zatem pa v osvobodilnem boju v partizanskih enotah na Štajerskem in Koroškem. Prikaže posebnost slovenske partizanske vojske, težave partizanskih bork, žena in otrok. Avtor utemeljuje priznanje zavezniških sil, ki so slovenskemu in jugoslovanskemu  narodnoosvobodilnemu gibanju prisodili pomemben delež k zmagi zavezniških držav proti fašizmu in nacizmu. To njihovo vrednotenje, poudarja avtor, je ostalo v veljavi tudi vsa povojna leta, prav tako prijateljski stiki udeležencev NOB s člani zavezniških misij, navkljub nekajletni hladni vojni. V  času po osvoboditvi oriše avtor  nesoglasja med komunisti, ki jih je zanetil Informbiro,  nadalje sodelovanje pri graditvi elementov slovenske državnosti v okviru  federativne Jugoslavije in vzroke  razsula Titove Jugoslavije. Opiše tudi vlogo Zveze združenj borcev Slovenije in Socialistično zvezo Slovenije ter svoje sodelovanje v njih. Avtor je  sodeloval v Sloveniji in tudi v tujini v procesu izbojevanja in uveljavitve samostojne države Slovenije in njene demokratične prenove. Celotna Gorjanova pripoved je stvarna in se uvršča k tehtnimi zgodovinskimi dokumenti tega več desetletnega prelomnega obdobja. Avtorjev osebni pogled na zgodovinska dogajanja je tudi v današnjem času vreden  razmišljanja o usodni razklanosti našega naroda.

Anka Vidovič-Miklavčič:

Božidar Gorjan – Bogo: Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45. Operacija Avstrija. Koper: Založba Lipa, 2003, 190 str.

Leta 2003 je izšla ob 60 letnici prihoda prve zavezniške misije v Glavni štab NOV in PO Slovenije druga knjiga pod naslovom Božidar Gorjan-Bogo, Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45 Operacija Avstrija, ki je izšla v Založbi Lipa v Kopru, 190 str.                              

Avtor se je lotil dokaj zahtevne in manj znane problematike delovanja zavezniških misij pri nižjih vodstvih partizanskih enot. Na podlagi zavezniških dokumentov, literature ter lastnih spominov je uspel z raziskavo zapolniti belo liso in s tem predstaviti novo vedenje o naslovni tematiki. V uvodnih besedah oriše pomen, naloge, značaj dela in cilje zavezniških misij na območju severne Slovenije, na Koroškem in Štajerskem. Glede na geostrateški  položaj Slovenije je postala v vojnem času tako za Britance kot za Američane privlačno področje. Toliko bolj ker je obstajalo razvito in organizacijsko trdno narodnoosvobodilno gibanje. Predstavljeni so člani britansko-ameriške misije, njihovo organiziranje in močno prizadevanje za dvig  odporniškega dviga Avstrijcev proti nacizmu in dalje osvobodilni prodor v srednjo Evropo. Srečanje vodstva misije Clowder je bilo že v decembru 1943 s slovenskim vodstvom. Že v prvih uradnih stikih zavezniške misije in slovenskega vodstva NOV, je slednje vključno z osvobodilnimi cilji hkrati nenehno seznanjalo zaveznike z zahtevami po  popravi krivičnih mej z Italijo in Avstrijo. Po zmagi naj bi partizansko osvobodilno gibanje doseglo pripojitev celotnega etničnega ozemlja k matični Sloveniji, torej doseči Zedinjeno Slovenijo. Toda zavezniki so te zahteve vztrajno zavračali. Nalogo dvigniti protinacistični  upor avstrijskega  prebivalstva so zavezniki zaupali koncem 1944 majorju Alfgaru Heskethu Prichardu, ki je s pomočjo partizanskega gibanja na severnem področju Slovenije hotel čimprej uresničiti zavezniške cilje. Ob tem Gorjan analizira razmere v Avstriji, medsebojno pomoč pa tudi težave in nesporazume med partizani in zavezniki. Spregovori o tragični usodi omenjenega majorja in vzrokih neuspeha. Toda še tako nadaljnji stopnjevani poskusi in napori SOE in OSS s posameznimi skupinami ni rodilo uspeha. Tudi avstrijsko osvobodilno gibanje- ÖFF je ostalo pasivno. O usodi  Heskheta  Pricharda in vzrokih neuspehov v Avstriji je bilo večkrat govora tudi po vojni ob srečanjih med ZZB Slovenije in člani zavezniških misij. Kako pomembno vlogo je imela slovenska partizanska vojska nam  oriše tudi poglavje, ki govori o zavezniških načrtih. Njihova obveščevalna poročila od leta 1943 dalje pričajo o zelo skrbnem spremljanju rasti in delovanju NOV na vseh nivojih. Ne gre prezreti dragoceno  pomoč partizanske obveščevalne službe in pa zavezniško sodelovanje s partizanskimi enotami pri rušenju pomembnih komunikacij in napadih na okupatorjeve vojaške transporte in postojanke, pri čemer so močno ovirali okupatorjeve premike na frontah. Pomembno je poudariti dejstvo, da je bila slovenska in jugoslovanska vojska tudi sobojevnica z zavezniškimi armadami pri izgonu sovražnih sil v celotnem  slovenskem etničnem ozemlju.

V zadnjem poglavju Petdeset let pozneje oriše avtor ohranjanje zvez in poglobitev prijateljskih odnosov, katerih začetki so se porajali že v skupnem osvobodilnem boju. Ob tem poimensko našteva preživele člane vodstev zavezniških misij, ki so občasno obiskovali Slovenijo in pa partizanskih veteranov ZZB NOV, ti so se večkrat mudili bodisi v ZDA ali Britaniji. Ob 50 letnici zmage nad  nacifašizmom je bila na svečani državni proslavi v Londonu tudi ZZB Slovenije  in v Washingtonu. Tam je bila v Pentagonu prikazana razstava o narodnoosvobodilnem gibanju slovenskega naroda, izšlo pa je tudi nekaj publikacij, omenimo naj Franklina A. Lindsayja Ognji v noči (Stanford 1993, prevod Ljubljana 1998) in Petra Wilkinsona Tuja bojišča, London –New York 1997.  Glede na sprejem Atlantske izjave 1941  je po vojni tudi slovenska ZZB uspela prepričati zahodne zaveznike o procesu izbojevanja slovenske samostojne države  in novih odnosov v evropski skupnosti.

Stvarno prikazano sodelovanje partizanskega osvobodilnega gibanja z zavezniškimi misijami, tudi na človeški ravni, je prepričljiv dokaz, kdo je bil v vojni vihri na pravi strani. Strinjam se z  dr. Žnidaričevo oceno v uvodnih besedah »Resnici na pot«, ko zapiše, da je »knjiga velik dosežek pri sestavljanju dokončnega mozaika o resničnih dogajanjih na Slovenskem v letih najhujše preizkušnje«. Velja znova poudariti, kot tudi ugotavlja Žnidarič, da je Gorjanova knjiga z avtorsko osebno noto in kritičnostjo tako do partizanskega gibanja kot do zaveznikov dragocen prispevek k slovenskemu zgodovinopisju vojnega obdobja. 

Sprehod po Kongresnem trgu

V torek, 28. februarja je bila Atriju ZRC predstavljena knjiga Barbare Žabota: Kongresni trg, ki na zelo pregleden in slikovit način prinaša kulturno zgodovino enega osrednjih ljubljanskih trgov, kjer se nahaja naš Inštitut in ki je vse od svojega nastanka bil povezin z mnogimi najpomembnejšimi političnimi dogodki naše države.

Pred tem je bil organiziran še sprehod po Kongresnem trgu, sam pa sem udeležence še povabil na ogled velike dvorane, ki je bila vedno osrednji kazinski prostor, pozneje pa sem še predstavil svoje poglede in fotografske spomine na to, kako je gradnja podzemnih garaž vplivala na naše delo in kaj smo z njimi pridobili.

Wilhelm Baum (izd.), Das Tagebuch des Thomas Olip

Avguštin Malle:
Wilhelm Baum (izd.), Das Tagebuch des Thomas Olip. Wie ein im Käfig
eingesperrter Vogel. Kitab Verlag. Klagenfurt – Wien, 2010. 159 str., ilustr.

Zgodovinar Wilhelm Baum je v berlinskem Zveznem arhivu našel dnevnik Tomaža Olipa iz Sel, pripadnika zelenega kadra in vsaj občasnega partizanskega simpatizerja, v vsakem primeru pa odpornika. Ta se je 20. aprila 1941 z drugimi ubežniki iz nemške vojske po dveh letih in pol vrnil iz Jugoslavije v Sele. Teh ljudi se je prijela oznaka »zeleni kader«, slabšalna je partizanska oznaka »skrivači«, za nacistično oblast pa so bili dezerterji. Njihov položaj se je po deportaciji slovenskih družin iz Koroške aprila 1942 zaostril. Dnevnik Tomaža Olipa v obliki kratkih beležk dogodkov in doživetij zajema čas od 1. junija do 1. decembra 1942. Izraža osamelost in težak položaj človeka v veliki stiski ter čustveno navezanost na mater. Gestapo je dnevnik ob odkritju bunkerja, v katerem je živel Tomaž Olip, zasegel, ga dal takoj prevesti v nemščino in Olipa prisilil, da je razvozlal predvsem okrajšave imen ljudi, s katerimi je imel povezave, in komentiral dnevnik. Na celovškem procesu proti odpornikom aprila 1943 se je obtožnica v številnih primerih sklicevala prav na ta dnevnik. Slovenski izvirnik ni ohranjen, Baum objavlja faksimile nemškega prevoda in njegovo transkripcijo. Vsi deli knjige – kratek zapis, neke vrste posvetilo Petra Handkeja, predgovor, dnevnik, faksimile, sklepna razmišljanja študija o historičnem kontekstu in sklepna beseda Valentina Inzka – zajemajo dogajanja ob razkrivanju mreže Osvobodilne fronte vse od 15. septembra 1942 naprej na območju Sel, Obirskega, Železne Kaple in Borovelj. Osrednji del je povezan z odkritjem bunkerja 1. decembra 1942.

Prebivalstvo prizadetega območja je najpozneje po celovškem procesu začelo razpravljati o tem, kakšno vlogo je igral zaseženi dnevnik pri odkrivanju odporniške mreže in končno tudi pri smrtnih obsodbah in obsodbah na dolgoletne zaporne kazni. Taka razmišljanja ponovno zasledimo po objavi dnevnika na primer v dnevniku Kärntner Tageszeitung (štev. 333, 9. 12. 2010, str. 12), kjer prizadeti potomec pisca dnevnika označuje kot »tepca«, in v kritično razmišljajočem smislu v verskemtedniku Nedelji (štev. 50, 12. 12. 2010, str. 3). Taka razmišljanja so mogoča le, če odkritje bunkerja Tomaža Olipa vidimo kot posamezen dogodek represivnih ukrepov gestapa. Tudi odgovor na vprašanje, ali so tedanje koroške nacistične elite igrale pri odkrivanju, pregonu in obsodbi odpornikov odločilnejšo vlogo, ni sporen in je pritrdilen. Prav ob obletnici plebiscita leta 1942 je namreč Alois Maier-Kaibitsch zahteval ostrejše ukrepe proti vsakemu, še tako majhnemu pojavu slovenske samobitnosti na Koroškem. Nekaj več popuščanja glede jezikovne rabe je dopuščal le še prebivalstvu zasedene Gorenjske in Mežiške doline. Dostopna žandarmerijska poročila potrjujejo odgovornost koroških nacističnih elit za zaostrene represivne ukrepe; na zunaj so bili vidni z okrepitvijo obstoječih in postavitvijo novih policijskih postaj.

»Pfuj! To je gerdo!«, K zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva

Željko Oset
Janez Polajnar: »Pfuj! To je gerdo!«, K zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva. Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2008, 180 strani, ilustrirano

V zgodovinopisju pride do novih spoznanj ob postavljanju novih vprašanj, pregledovanju novega gradiva, lahko tudi ob bolj kritični obdelavi že poznanega gradiva. Zaradi tega v zgodovinopisju obstajajo določeni trendi, celo moda, čeprav izraz komaj pritiče resnemu znanstvenoraziskovalnemu delu. Za zadnjo tretjino 20. stoletja je značilna diferenciacija raziskovalnih pristopov in povečana uporaba interdisciplinarnosti, s katero se proučuje družbene fenomene. Uveljavitev polifonije historičnih interpretacij je pomemben dosežek historiografske stroke, saj nakazuje na spoznanje, da zgodovine ni mogoče zaobjeti v vsej njeni popolnosti, ampak zgolj njene delčke, ki tvorijo barvit mozaik preteklega bivanja.
V zgodovinopisju je znatne uspehe dosegla usmeritev, ki poudarja odmik od politične zgodovine k proučevanju zgodovine »običajnih« državljanov. V slovenskem prostoru takšno usmeritev pooseblja Zgodovinsko društvo Celje. Svoje aktivno udejstvovanje predstavlja na znanstvenih sestankih in prireditvah, z izdajanjem revije Zgodovina za vse ter od leta 2003 tudi književne zbirke »Zgodovini.ce«. Do sedaj je v zbirki izšlo 8 znanstvenih monografij, ki so v javnosti naletele na ugoden sprejem. Zadnja v zbirki je monografija magistra Janeza Polajnarja s slikovitim naslovom »Pfuj! To je gerdo! K zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva«. Avtor raziskuje teme s področja zgodovine morale, zlorabe alkohola in evgenike.
S pričujočo znanstveno monografijo je bila zapolnjena siva lisa o zgodovini morale pred prvo svetovno vojno. Kot je poudaril avtor, v slovenskem zgodovinopisju manjka (sedaj bi lahko uporabili preteklik) poglobljen celovit pregled nravstvene zgodovine za obdobje vzpona meščanstva. Kljub temu so bili v okviru te teme že obdelani nekateri problemi, kot so prostitucija, vloga ženske v družbi, seksualni delikti itd.
Avtor v uvodnih poglavjih predstavi razumevanje (meščanske) morale v dobi moderne in njeno umeščenost v prostor ter ustvarjalce moralnih standardov v Evropi, kjer posebno pozornost nameni vplivu vere oziroma Cerkve. Moralo predstavi kot splošen vedenjski vzorec dostojnega obnašanja, prvenstveno vezan na splošno kulturno stanje, ki so mu nato pridane regionalne metamorfoze. Splošni predstavitvi oblikovanja moralnih standardov sledi zoomiranje na slovenske razmere, s čimer je nakazano avtorjevo razumevanje morale, kot »evropske matrice« z regionalnimi poudarki. Na oblikovanje morale imajo vpliv splošne, čezmejne antropomorfolške predstave o primerni obliki bivanja.

Čestitka

Jesenski seznam novosti knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino 2011/3

Jesenski seznam novosti knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino

2011/3

229. MURPHY, Edward Linedecker (ur.). Anthrohistory : unsettling knowledge, questioning discipline. Ann Arbor: University of Michigan Press, 2011. 353 str., ilustr. ISBN 978-0-472-07135-7. ISBN 0-472-07135-1. ISBN 978-0-472-05135-9. ISBN 0-472-05135-0. [COBISS.SI-ID 2922100]
230. BATJEL, Franc. 60 letnica Franceta Batjela obrtnika, podjetnika in lastnika "Tribune". Ljubljana: [Samozaložba], 1935. 86 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 56810752]
231. HOFFMANN, Peter. Behind Valkyrie : German resistance to Hitler : documents. Montréal: McGill-Queen's University Press, 2011. viii, 372 str. ISBN 978-0-7735-3769-9. ISBN 0-7735-3769-4. ISBN 978-0-7735-3770-5. ISBN 0-7735-3770-8. [COBISS.SI-ID 2929780]
232. BELEJ, Tina. Kako so se družili : kulturno dogajanje in društva v Laškem od konca 19. stoletja in leta po drugi svetovni vojni. Laško: samozal., 2011. 91 str., ilustr. ISBN 978-961-276-234-6. [COBISS.SI-ID 257718016]
233. BEZIN, Erika, DOLHAR, Poljanka, KAFOL, Martina (ur.), TRETJAK, Mitja (ur.). Kako lep je Trst : prvi slovenski vodnik po Trstu in okolici. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 2011. 176 str., str. A-H, [8] str. barvnih pril., ilustr. ISBN 978-88-7174-137-6. [COBISS.SI-ID 4522988]
234. BJELAJAC, Mile, KRIVOKAPIĆ-JOVIĆ, Gordana. Prilozi iz naučne kritike - srpska istoriografija i svet : (uticaj jugoslovenske krize na stranu i domaću istoriografiju), (Biblioteka Studije i monografije, knj. 69). Beograd: Institut za noviju istoriju Srbije, 2011. 411 str. ISBN 978-86-7005-093-8. [COBISS.SI-ID 184115724]
235. BOLJKOVAC, Josip. Istina mora izaći van : sjećanja i zapisi prvog ministra unutarnjih poslova neovisne Hrvatske. Zagreb: Golden marketing-Tehnička knjiga, 2009. 419 str., ilustr. ISBN 978-953-212-389-0. [COBISS.SI-ID 42795362]
236. CASTRO, Fidel. Razmišljanja druga Fidela : 2008-2010. Beograd: Centar za razvoj odnosa Beograda i Havane, 2011. 2 zv. (362; 300 str.), č-b fotogr. ISBN 978-86-914875-0-8. ISBN 978-86-914875-1-5. [COBISS.SI-ID 7634974]
237. CECOTTI, Franco, UMEK, Dragan. Il tempo dei confini : atlante storico dell'Adriatico nord-orientale nel contesto europeo e mediterraneo 1748-2008. Trieste: Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli Venezia Giulia, 2010. 222 str., ilustr., zvd. ISBN 978-88-904006-4-3. [COBISS.SI-ID 2914932]
238. CIUHA, Jože. Kronika sedmih pozab. V Ljubljani: Slovenska matica, 2005. 447 str. ISBN 961-213-141-4. [COBISS.SI-ID 220007936]
239. COHEN, Stephen. The victims return : survivors of the gulag after stalin. London; New York: I. B. Tauris, 2011. 216 str., ilustr. ISBN 1-84885-848-5. ISBN 978-1-84885-848-0. [COBISS.SI-ID 2929524]
240. CVETKOVIĆ, Srđan. Između srpa i čekića. 2, Politička represija u Srbiji 1953/1985, (Biblioteka Posebna izdanja). 1. izd. Beograd: Službeni glasnik: Institut za savremenu istoriju, 2011. 707 str., ilustr. ISBN 978-86-519-1064-0. [COBISS.SI-ID 185826572]

Vojmir Tavčar: Polom. Tržaška kreditna banka – Zgodba o uspehu z žalostnim koncem

Aleksander Lorenčič
Vojmir Tavčar: Polom. Tržaška kreditna banka – Zgodba o uspehu z žalostnim
koncem, Narodna in študijska knjižnica, Trst 2011, 437 strani.

   Leta 1947 v Trstu rojeni Vojmir Tavčar se je kot novinar pri Primorskem dnevniku do upokojitve leta 2007 ukvarjal predvsem z družbenimi problemi in z italijansko politiko. Poleg spremljanja problematike  narkomanstva in prestopništva ter ukvarjanja z novejšo zgodovino je veliko pisal tudi o dnevnopolitičnem dogajanju in o pojavu terorizma v Italiji. Leta 1976 je za Primorski dnevnik poročal o posledicah potresa v Beneški Sloveniji, leto pozneje pa je s skupino tržaških novinarjev ob mednarodnem shodu psihiatrov skrbel za bilten »Il circuito del controllo«.  V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je pri časopisni agenciji Alpe Adria skrbel za obveščanje italijanskih medijev o življenju, delu in ciljih slovenske manjšine v Italiji. Leta 1982 je prejel priznanje Društva novinarjeva Slovenije. Na začetku devetdesetih let je bil odgovorni urednik Primorskega dnevnika, od novembra 1992 do leta 1995 pa dopisnik iz Rima za Primorski dnevnik in Republiko. Je tudi sourednik dvojezičnih publikacij o Egonu Krausu in o zgodovini Padrič Utrip pod gričem – La vita sotto il colle. Tavčarjeva knjiga »Polom. Tržaška kreditna banka – Zgodba o uspehu z žalostnim
koncem«, ki je izšla leta 2011 pod okriljem tržaške Narodne in študijske Prispevki za novejšo zgodovino LI - 2/2011 189 knjižnice, je posvečena zgodovini Tržaške kreditne banke (dalje TKB) od ustanovitve prek krize do likvidacije. Obsega 437 strani in ob spremni besedi, seznamu kratic, navedbi virov in literature vsebuje tri glavne dele. Tavčarjevo strokovno delo temelji na arhivskem gradivu, na dokumentih sodne preiskave in procesa, na pričanju nekaterih bivših uslužbencev banke in na časopisnih poročilih. Avtor je celotno dogajanje skušal postaviti v zgodovinski okvir. Opisuje pritiske iz Italije in Slovenije, ki jim je bila izpostavljena TKB, obenem pa opozarja na napake vodstva banke in vodstva tako imenovanega organiziranega gospodarstva. Knjigi dajejo dodatno težo tabelarni prikazi in obsežno fotografsko gradivo. V prvem delu avtor osvetli prve korake, rast in padec TKB. Drugi del vsebuje številne intervjuje z ljudmi, ki so bili na tak ali drugačen način povezani z delovanjem banke (npr. intervju s članom upravnega sveta, z deželnim svetnikom, s predsednikom Slovenske kulturno-gospodarske zveze, z generalnim direktorjem banke, z guvernerjem Banke Slovenije itd.). V zadnjem poglavju drugega dela avtor strne misli in ugotovitve, ki, kot pravi, »nočejo biti absolutna resnica, ampak samo vtisi novinarja, ki se je »pregrizel« skozi kopico sodnega in drugega arhivskega gradiva in ki je govoril z nekaterimi od takratnih upravnikov in uslužbencev TKB kot tudi z vidnimi predstavniki političnega in gospodarskega dogajanja«. V tretjem delu med drugim najdemo najpomembnejša pričanja v procesu o zadevi TKB, razsodbi sodnika Truncellita in sodni poziv likvidatorjem upraviteljem. Na koncu zadnjega dela je priložen še seznam osebja banke in članov upravnih svetov ter nadzornih odborov. TKB je okenca svojega sedeža odprla 12. oktobra leta 1959. Dobri dve leti po ustanovni skupščini 22. julija leta 1957, kar je bila posledica zamud pri gradnji. 

Teden prostega dostopa

Spoštovani kolegi, vabimo vas, da si v tednu odprtega  dostopa med

24. in 30. oktobrom 2011 

na spletni strani SISTORY

ogledate in preberete vse knjige iz knjižne zbirke 

RAZPOZNAVANJA /RECOGNITIONES,

ki jo izdaja Inštitut za novejšo zgodovino in tudi najnovejše številke zgodovinske revije PRISPEVKI ZA NOVEJŠO ZGODOVINO 

ter  ZGODOVINSKI ČASOPIS iz let 2010 in 2011in zbornik JUGOSLAVIJA V ČASU.

Prežihov Voranc – Lovro Kuhar : pisatelj, politik, patriot

Jurij Perovšek:

Prežihov Voranc – Lovro Kuhar : pisatelj, politik, patriot. (Uredil Aleš Gabrič). Inštitut za novejšo zgodovino, Slovenski znanstveni inštitut (Slowenisches Wissenschaftsinstitut). Ljubljana, Dunaj (Wien), 2010, 185 strani

Ena od pomembnih značilnosti preučevanja slovenske novejše zgodovine je gotovo tudi obravnavanje življenja in dela posameznih vidnih osebnosti, ki so bodisi oblikovale bodisi opazno zaznamovale njen razvoj. Začetek teh obravnav, ki se jim posvečajo tako v zgodovinopisju kot v drugih, zlasti humanističnih znanostih, sega še v čas med obema svetovnima vojnama in bi zaradi svoje obsežnosti zaslužile posebno predstavitev. Naj zato ob tej priložnosti spomnimo le na lansko leto, ko so udeleženci dveh znanstvenih srečanj – Pomembne slovenske osebnosti 20. stoletja (Maribor, 23. – 25. november 2010) ter Osebnost in delovanje dr. Marka Natlačena (1886–1942) (Ljubljana, 15. december 2010) – predstavili 44 vidnih predstavnikov slovenskega političnega, kulturnega, znanstvenega in cerkvenega življenja v prejšnjem stoletju. Ob tem sta lani izšli še obravnavi povojne usode Edvarda Kocbeka (Igor Omerza: Edvard Kocbek : osebni dosje št. 584. Ljubljana: Karantanija, 2010) ter življenja in dela Ivana Hribarja (Igor Grdina: Ivan Hribar : »jedini resnični radikalec slovenski«. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010), ki mu je bil posvečen tudi posebni zbornik znanstvenih obravnav (Hribarjev zbornik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010).

Zgoraj navedenim obravnavam, ki so zajele predstavnike vseh idejnopolitičnih taborov, se je konec leta 2010 pridružila še monografska publikacija Prežihov Voranc – Lovro Kuhar : pisatelj, politik, patriot. V njej so objavljeni za tisk prirejeni referati z mednarodne znanstvene konference, ki je pod istim naslovom potekala 19. in 20. aprila 2007 na Dunaju. Slovenska humanistika se je tako oddolžila še eni markantni osebnosti, ki je pomembno zaznamovala slovensko 20. stoletje. V omenjeni monografski publikaciji so namreč filologi, slavisti, bibliotekarji in zgodovinarji na podlagi novih raziskovalnih spoznanj nadgradili dosedanje poznavanje osebnosti in dela Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca na vseh področjih njegovega bogatega življenjskega delovanja.

Ervin Dolenc, Med kulturo in politiko: kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama.

Anka Vidovič Miklavčič:
Ervin Dolenc, Med kulturo in politiko: kulturnopolitična razhajanja v
Sloveniji med svetovnima vojnama. Inštitut za novejšo zgdovino, Ljubljana,
2010, 335 str. (zbirka Razpoznavanja – Recognitiones ; 11).

Inštitut za novejšo zgodovino je v svoji zbirki Razpoznavanja – Recognitiones (št. 11) izdal delo žal prezgodaj preminulega priljubljenega kolega, znanstvenega svetnika dr. Ervina Dolenca. Njegovo znanstvenoraziskovalno področje zajema kulturno zgodovino na Slovenskem z uvodnimi orisi od druge polovice 19. stoletja do prve polovice 20. stoletja. Največ tehtnih raziskav in poglobljenih analiz je posvetil zlasti problematiki v slovenski kulturi prve polovice 20. stoletja. V omenjeni knjigi so prikazani procesi v kontekstu evropskih in posebej slovenskih, jugoslovanskih razmer, tako idejna, politična in kulturna razhajanja, pa tudi zbliževanja slovenskih izobražencev, posebej t. i. kulturnikov. Spremna beseda znanstvenega svetnika dr. Jurija Perovška izčrpno in pregledno predstavi Dolenčev znanstvenoraziskovalni
opus, njegove dosežke in pomembnejše nastope na znanstvenih srečanjih tako doma kot v tujini. Poleg tega oriše tudi njegovo drugo delo, tako npr. vzgojno-pedagoško, skoraj petnajst let v okviru Komisije za delo zgodovinskih krožkov pri Zvezi prija154 Ocene in poročila teljev mladine Slovenije, ki jo je tudi vodil v letih 2001–2003. Navedimo še soavtorstvo pri izdaji sodobnejših zgodovinskih učbenikov Koraki v času za 8. razred (1997), ali Zgodovina 4, učbenik za 4. letnik gimnazije (2002) ter Šolska kronika (2009). Bil je tudi visokošolski učitelj, sprva asistent in zatem docent na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani (1999–2002) in na Filozofski fakulteti v Ljubljani (2007–2008), kjer mu je bil nosilec sklopa predmetov s področja Razvoj
slovenskih kulturnih (znanstvenih) institucij (1850–1941). Sodeloval je tudi pri podiplomskem študijskem programu s področja Kulturna politika v prvi Jugoslaviji. Dolenc je leta 2003 postal tudi član Society for Slovene Studies v ZDA, na mednarodnem področju pa se je zlasti izkazal kot sodelavec bilateralne Slovenskoavstrijske komisije zgodovinarjev (2001–2004). Leta 1999 je uspešno organiziral okroglo mizo, ki je obravnavala tematiko Problemi slovenskega zgodovinopisja o 20. stoletju. Posvetovanje je delovno obeležilo štirideseto letnico Inštituta za novejšo zgodovino. Nadalje ga srečamo še kot soorganizatorja ali referenta pri slovenskih znanstvenih posvetih. Ne gre prezreti, da je bil leta 1998 na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Izoli Dolenc pobudnik sklepa o podeljevanju priznanj Zveze zgodovinskih društev Slovenije za dosežke na področju znanstvenega dela. Ervina Dolenca pa so predlagali za predsednika Komisije za podeljevanje nagrad Klio 1999. Lepo priznanje mu je bilo podeljeno, ko so ga 2010 posmrtno imenovali za častnega občana v rojstni občini Divači, na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Kopru istega leta pa so sprejeli sklep o podelitvi nagrade »Priznanje Ervina Dolenca« za najboljši prvenec na področju zgodovinopisja.  Dolenc je uvodnim besedam v knjigi dal naslov Namesto predgovora: »Arhivisti« in »Zgodovinarji«. V sestavku kritično ocenjuje obravnavo preteklosti z vidika »(pre)podrobnega povzemanja dokumentov, pomanjkanje analize pridobljenih podatkov«, preveliko zaupanje tem podatkom in pomanjkanje stvarne analize ter vključevanja obravnave v širšo problematiko. Ob upravičeni hibi takšnega dela poudari neupoštevanje obstoječe objavljene literature, kar je posledično opuščanje ali izogibanje medsebojnega dialoga oziroma objektivne kritike pri vrednotenju dela. O delu »zgodovinarjev« Dolenc razmišlja, da so pri uporabi virov – informacij pri raziskavah bolj kritični, predvsem je njihova presoja zaradi selektivnosti in kontekstne analize bolj verodostojna. Tudi ugotavlja, da so starejša obdobja glede na daljše obdobje raziskav predstavljena bolj korektno kot zgodovinopisje 20. stoletja. V tem obdobju ima neupravičeno besedo med drugim zlasti politična aktualnost zgodovinskih raziskav za obdobje pred drugo svetovno vojno in med njo, ki upoštevajo predvsem tiste vire in literaturo, ki jim potrjujejo le njihovo tezo in zgodovinsko videnje, ne pa stvarnosti vseh relevantnih virov in literature, kar privede do onemogočanja korektnega dialoga med nasprotujočimi si interpretacijami. Knjiga Ervina Dolenca je tematsko razdeljena na tri večje sklope: Leto 1918 in potem, Kultura in politika ter Kultura in ideologija. Znotraj teh sklopov so daljša ali krajša podpoglavja. Delo zaključuje Povzetek, sledi obsežen razdelek Viri in literatura, v katerem so nanizani najprej fondi virov, ki so hranjeni v Arhivu Republike Slovenije, Pokrajinskem arhivu v Kopru in v Arhivu župnišča Senožeče – Kronika 1910–1922. Kar številno so nanizani časniki in časopisi, uradni listi, ki so izhajali v obravnavanem času in jih je Dolenc uporabil kot nepogrešljive vire. Zlasti obsežen seznam literature pa nam potrjuje Dolenčevo široko seznanjanje z zgodovinopisnimi deli tako slovenskih kot tujih avtorjev. Prvi tematski sklop obravnava proces deavstrizacije, dr. Karla Verstovška in kulturni mozaik prve Jugoslavije. Nove razmere po razpadu habsburške monarhije oktobra 1918 so hitro prinašale spremembe predvsem v tistih ustanovah, ki so kričeče  kazale potrebo po vsesplošni slovenizaciji. Z novo nacionalno državo 29. oktobra in z ustanovitvijo Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani 31. oktobra 1918 so kljub italijanski zasedbi zahodnega slovenskega ozemlja ob demarkacijski črti in spremljajoči negotovosti začeli vpeljevati korenite spremembe v zvezi z nemško-avstrijskim ustanovami in začeli poudarjati slovensko osamosvojitev.