Božidar Gorjan – Bogo: Mojih petdeset let v politiki, Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45.

Anka Vidovič-Miklavčič:

Božidar Gorjan – Bogo: Mojih petdeset let v politiki. Ljubljana: samozaložba, 2001, 334 str. 

 Diplomat in politik in publicist Božidar Gorjan Bogo je leta 2001 v samozaložbi izdal knjigo spominov »Mojih petdeset let v politiki«, v kateri opisuje otroška leta in pa predvojne razmere družine s trdno narodno zavestjo, ki je bila preganjana s strani  italijanskih oblasti na Primorskem in pa težave kot beguncev v Ljubljani. Pod italijansko okupacijo v t. i  Ljubljanski pokrajini oriše sodelovanje v odporu srednješolcev, zatem pa v osvobodilnem boju v partizanskih enotah na Štajerskem in Koroškem. Prikaže posebnost slovenske partizanske vojske, težave partizanskih bork, žena in otrok. Avtor utemeljuje priznanje zavezniških sil, ki so slovenskemu in jugoslovanskemu  narodnoosvobodilnemu gibanju prisodili pomemben delež k zmagi zavezniških držav proti fašizmu in nacizmu. To njihovo vrednotenje, poudarja avtor, je ostalo v veljavi tudi vsa povojna leta, prav tako prijateljski stiki udeležencev NOB s člani zavezniških misij, navkljub nekajletni hladni vojni. V  času po osvoboditvi oriše avtor  nesoglasja med komunisti, ki jih je zanetil Informbiro,  nadalje sodelovanje pri graditvi elementov slovenske državnosti v okviru  federativne Jugoslavije in vzroke  razsula Titove Jugoslavije. Opiše tudi vlogo Zveze združenj borcev Slovenije in Socialistično zvezo Slovenije ter svoje sodelovanje v njih. Avtor je  sodeloval v Sloveniji in tudi v tujini v procesu izbojevanja in uveljavitve samostojne države Slovenije in njene demokratične prenove. Celotna Gorjanova pripoved je stvarna in se uvršča k tehtnimi zgodovinskimi dokumenti tega več desetletnega prelomnega obdobja. Avtorjev osebni pogled na zgodovinska dogajanja je tudi v današnjem času vreden  razmišljanja o usodni razklanosti našega naroda.

Anka Vidovič-Miklavčič:

Božidar Gorjan – Bogo: Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45. Operacija Avstrija. Koper: Založba Lipa, 2003, 190 str.

Leta 2003 je izšla ob 60 letnici prihoda prve zavezniške misije v Glavni štab NOV in PO Slovenije druga knjiga pod naslovom Božidar Gorjan-Bogo, Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45 Operacija Avstrija, ki je izšla v Založbi Lipa v Kopru, 190 str.                              

Avtor se je lotil dokaj zahtevne in manj znane problematike delovanja zavezniških misij pri nižjih vodstvih partizanskih enot. Na podlagi zavezniških dokumentov, literature ter lastnih spominov je uspel z raziskavo zapolniti belo liso in s tem predstaviti novo vedenje o naslovni tematiki. V uvodnih besedah oriše pomen, naloge, značaj dela in cilje zavezniških misij na območju severne Slovenije, na Koroškem in Štajerskem. Glede na geostrateški  položaj Slovenije je postala v vojnem času tako za Britance kot za Američane privlačno področje. Toliko bolj ker je obstajalo razvito in organizacijsko trdno narodnoosvobodilno gibanje. Predstavljeni so člani britansko-ameriške misije, njihovo organiziranje in močno prizadevanje za dvig  odporniškega dviga Avstrijcev proti nacizmu in dalje osvobodilni prodor v srednjo Evropo. Srečanje vodstva misije Clowder je bilo že v decembru 1943 s slovenskim vodstvom. Že v prvih uradnih stikih zavezniške misije in slovenskega vodstva NOV, je slednje vključno z osvobodilnimi cilji hkrati nenehno seznanjalo zaveznike z zahtevami po  popravi krivičnih mej z Italijo in Avstrijo. Po zmagi naj bi partizansko osvobodilno gibanje doseglo pripojitev celotnega etničnega ozemlja k matični Sloveniji, torej doseči Zedinjeno Slovenijo. Toda zavezniki so te zahteve vztrajno zavračali. Nalogo dvigniti protinacistični  upor avstrijskega  prebivalstva so zavezniki zaupali koncem 1944 majorju Alfgaru Heskethu Prichardu, ki je s pomočjo partizanskega gibanja na severnem področju Slovenije hotel čimprej uresničiti zavezniške cilje. Ob tem Gorjan analizira razmere v Avstriji, medsebojno pomoč pa tudi težave in nesporazume med partizani in zavezniki. Spregovori o tragični usodi omenjenega majorja in vzrokih neuspeha. Toda še tako nadaljnji stopnjevani poskusi in napori SOE in OSS s posameznimi skupinami ni rodilo uspeha. Tudi avstrijsko osvobodilno gibanje- ÖFF je ostalo pasivno. O usodi  Heskheta  Pricharda in vzrokih neuspehov v Avstriji je bilo večkrat govora tudi po vojni ob srečanjih med ZZB Slovenije in člani zavezniških misij. Kako pomembno vlogo je imela slovenska partizanska vojska nam  oriše tudi poglavje, ki govori o zavezniških načrtih. Njihova obveščevalna poročila od leta 1943 dalje pričajo o zelo skrbnem spremljanju rasti in delovanju NOV na vseh nivojih. Ne gre prezreti dragoceno  pomoč partizanske obveščevalne službe in pa zavezniško sodelovanje s partizanskimi enotami pri rušenju pomembnih komunikacij in napadih na okupatorjeve vojaške transporte in postojanke, pri čemer so močno ovirali okupatorjeve premike na frontah. Pomembno je poudariti dejstvo, da je bila slovenska in jugoslovanska vojska tudi sobojevnica z zavezniškimi armadami pri izgonu sovražnih sil v celotnem  slovenskem etničnem ozemlju.

V zadnjem poglavju Petdeset let pozneje oriše avtor ohranjanje zvez in poglobitev prijateljskih odnosov, katerih začetki so se porajali že v skupnem osvobodilnem boju. Ob tem poimensko našteva preživele člane vodstev zavezniških misij, ki so občasno obiskovali Slovenijo in pa partizanskih veteranov ZZB NOV, ti so se večkrat mudili bodisi v ZDA ali Britaniji. Ob 50 letnici zmage nad  nacifašizmom je bila na svečani državni proslavi v Londonu tudi ZZB Slovenije  in v Washingtonu. Tam je bila v Pentagonu prikazana razstava o narodnoosvobodilnem gibanju slovenskega naroda, izšlo pa je tudi nekaj publikacij, omenimo naj Franklina A. Lindsayja Ognji v noči (Stanford 1993, prevod Ljubljana 1998) in Petra Wilkinsona Tuja bojišča, London –New York 1997.  Glede na sprejem Atlantske izjave 1941  je po vojni tudi slovenska ZZB uspela prepričati zahodne zaveznike o procesu izbojevanja slovenske samostojne države  in novih odnosov v evropski skupnosti.

Stvarno prikazano sodelovanje partizanskega osvobodilnega gibanja z zavezniškimi misijami, tudi na človeški ravni, je prepričljiv dokaz, kdo je bil v vojni vihri na pravi strani. Strinjam se z  dr. Žnidaričevo oceno v uvodnih besedah »Resnici na pot«, ko zapiše, da je »knjiga velik dosežek pri sestavljanju dokončnega mozaika o resničnih dogajanjih na Slovenskem v letih najhujše preizkušnje«. Velja znova poudariti, kot tudi ugotavlja Žnidarič, da je Gorjanova knjiga z avtorsko osebno noto in kritičnostjo tako do partizanskega gibanja kot do zaveznikov dragocen prispevek k slovenskemu zgodovinopisju vojnega obdobja.