Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov

Aleksander Lorenčič

Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov, Časnik Finance, Ljubljana 2008, 158 strani

Rado Pezdir je ekonomist, ki se ukvarja z ekonomsko filozofijo, ekonomiko tranzicije in zdravstveno ekonomiko. Je kolumnist poslovnega časnika Finance, njegov pogled na svet pa oblikujeta filozofija klasičnega liberalizma in anarho-kapitalizma. Je avtor številnih poljudnih in strokovnih člankov. Samostojno oziroma v soavtorstvu je objavil nekaj razprav v tujih revijah kot so Post-communist economies, Journal of Institute of Economic affairs in Journal of Economics.

»Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov« je prvo monografsko delo Rada Pezdirja, ki je izšlo proti koncu leta 2008 pod okriljem Časnika Finance in obsega 158 strani. Monografija je ob predgovoru h knjigi, ki ga je napisal ekonomist Mićo Mrkaić, prologu, epilogu ter dodatku sestavljena iz dveh glavnih delov. V prvem delu je predstavljena anatomija slovenske tranzicije, v drugem pa njena analiza. Delu dajejo posebno težo številni slikovni dodatki ter tabelarni in grafični prikazi.

      V prvem delu avtor zajame procese, ki spremljajo tranzicijo oziroma menjavo institucionalnega okvira. Predstavljena so gibanja bruto družbenega proizvoda, inflacije, uravnoteženost tekočega računa in trgovinski vzorci, pritoki neposrednih tujih investicij, deviznega tečaja itd. Predstavljen je proces umikanja države iz gospodarstva ter narejena analiza sprememb v poslovnem okolju podjetij na osnovi svobodne iniciative. Avtor analizira tudi pravni okvir, davčni ter pokojninski sistem, trg dela, politiko konkurence, reforme v finančnem sektorju ter se ob zaključku prvega dela sprašuje, kako daleč v tranzicijskem procesu smo prišli. Pozitivno je, da avtor vse naštete procese in gibanja primerja s procesi in gibanji drugih tranzicijskih držav. Avtor ugotovi, da je bila Slovenija po padcu socializma bistveno bolj razvita kot večina tranzicijskih držav. Razlog za to je bil v bolj izvozni usmerjenosti, ki je posredno omogočala hitrejše prestrukturiranje, do katerega je deloma prišlo že v socializmu. Avtor ugotavlja, da ni mogoče enolično določiti posameznega pristopa držav k reformiranju. Izloči dva, kot pravi, robna primera. Estonijo, ki je nabor svojih ekonomskih politik utemeljila bolj na »bigbang« terapiji ter Slovenijo, ki se je odločila za, na gradualizmu temelječo, ekonomsko politiko. Avtor ugotavlja, da Slovenija zaostaja prav za vsemi parametri in sicer v Sloveniji se je država najpočasneje umikala iz gospodarstva, izvajale so se zelo počasne spremembe v svobodnejši trg, Slovenija se je poleg Poljske po kazalnikih, ki opredeljujejo delovanje tržnega mehanizma, izkazala kot daleč najslabša država v regiji. Podobno je bilo tudi na področjih davčnega sistema, trga dela, konkurenčnosti gospodarstva in finančnega sistema. Avtor po vseh teh ugotovitvah sklene prvi del s poglavjem, ki nosi naslov »Očitno je s slovenskim gospodarstvom nekaj zelo narobe« in sklepa, da je struktura slovenskega gospodarstva takšna, da ne omogoča delovanje tržnega sistema in da bi, v kolikor bi bilo drugače, danes videli popolnoma drugačne rezultate.

Jože Prinčič, Tovarna vijakov Plamen Kropa

Mitja Sunčič
Dr. Jože Prinčič, Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945 – 1997). Muzeji radovljiške občine. Kropa 2007, 208 strani, ilustrirano.

Dr. Jožeta Prinčiča iz Inštituta za novejšo zgodovino poznamo kot vodilnega gospodarskega zgodovinarja za obdobje po drugi svetovni vojni v Sloveniji. Zadnjih 20 let se je posvečal predvsem preučevanju širših gospodarskih gibanj, prelomnic, dogodkov ter osebnosti, ki so v letih od 1945 do 1991 odločilno zaznamovali naše gospodarsko življenje. Po končani knjigi Iz reforme v reformo (Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991), se je posvetil raziskovanju socialističnega gospodarstva na lokalni ravni. Posamično podjetje, osnovna enota socialistične družbeno-ekonomske ureditve, predstavlja idealen raziskovalni predmet za ugotavljanje v kolikšni meri so se gospodarski načrti in politične zapovedi udejanjale v konkretnem gospodarskem življenju. Cilj dr. Prinčičeve nove raziskave je torej bil rekonstruirati, kako se je posamezno slovensko podjetje prilagajalo spremembam v gospodarski ureditvi in razvojni politiki.

Matthew Cobb: The Resistance

Eva Mally:


Matthew Cobb: THE RESISTANCE: THE FRENCH FIGHT AGAINST THE NAZIS. Založba Simon & Schuster, London 2009, 403 strani.

        V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil avtor knjige The Resistance: The French fight against the Nazis, Matthew Cobb, zdaj profesor na Univerzi v Manchestru, še deček, se je navdušil nad junaškimi dejanji francoskih upornikov in tistih Britancev, ki so jim pomagali pri osvobajanju okupirane Francije. Takrat je bil svet namreč še vedno pod vtisom vojnih dogodkov, v vojni zmagovalne države pa so na vse načine poudarjale svoje zmagoslavje in propagirale vojne heroje. Zdaj so se časi spremenili in junaštvo upornikov je nekoliko zbledelo. Ne samo, da se zaradi časovne distance ne govori več toliko o pogumu in požrtvovalnosti upornikov, temveč je zaradi novih podatkov pomen francoskega odpora tudi nekoliko izgubil na pomenu. Čeprav Cobb priznava hrabrost ljudi, ki so se borili za svojo svobodo, pa zagovarja mnenje, da so bili dosežki upornikov povsem obrobni in zahodna Evropa ne bi bila osvobojena niti dan prej, če upora ne bi bilo. Nemškemu okupatorju se je bila namreč pripravljena upreti le manjšina francoskega prebivalstva – v upor sta bila vpletena manj kot 2 procenta populacije oziroma manj kot 500.000 ljudi. Vzrok za to je bila nekakšna brezbrižnost ter politična delitev Francozov, okrutna povračila nemškega okupatorja, ki so sledila večini akcij upornikov, pa so dosegla svoj namen in odvrnila ljudi od upora. Komunistična partija Francije v prvih letih vojne na primer v uporu ni igrala nobene vloge, saj je Moskva s Hitlerjem podpisala pogodbo o nenapadanju. Šele po Hitlerjevem napadu na Rusijo je Stalin ukazal napad. V drugi polovici leta 1941 so tako člani komunistične partije začeli izvajati atentate na nemške okupatorje, vendar je bil rezultat njihovih slabo pripravljenih akcij strašen – vsega skupaj je bilo do jeseni 1941 ubitih le 15 Nemcev, v povračilo pa je bilo v naslednjem letu usmrčenih 814 talcev.

Dr. Iskra Iveljić, Očevi i sinovi

Mitja SUNČIČ

Dr. Iskra Iveljić, Očevi i sinovi. Privredna elita Zagreba u drugoj polovici 19. stoljeća. Leykam international d. o. o. Zagreb 2007, 483 strani, ilustrirano.

Predstavimo na začetku avtorico knjige. Iskra Iveljić se je rodila leta 1959 v Frankfurtu na Maini. Po končani klasični gimnaziji je na zagrebški filozofski fakulteti diplomirala iz zgodovine ter angleškega jezika in književnosti. Nato je od leta 1987 do leta 1990 delala v Hrvaškem državnem arhivu, od leta 1990 do leta 1993 pa na Inštitutu za sodobno zgodovino. Od leta 1993 je zaposlena na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Zagrebu. Leta 1998 je doktorirala z disertacijo naslovljeno »Vloga zagrebške gospodarske elite pri modernizacije Hrvaške (1860 – 1883)«. Leta 2004 je postala izredna profesorica.

Obsežna monografija Očetje in sinovi je razdeljena na dva dela. Prvi del predstavlja dognanja, ki jih je avtorica v zvezi z vlogo zagrebške gospodarske elite pri modernizaciji Hrvaške predstavila v doktoratu, drugi del pa prinaša avtoričine novejše raziskave posvečene vsakdanjiku gospodarske elite, družinskemu življenju njenih pripadnikov, položaju žensk, otrok in najstnikov, vizualni reprezentaciji elite ter kulturi smrti. Prvi del zajema časovni lok od leta 1848 do leta 1883, medtem ko drugi del obravnava obdobje od prve polovice 19. stoletja do konca Habsburške monarhije, deloma pa posega tudi v čas med svetovnima vojnama.

Anton Peterlin 1908-1993

Knjige iz naše knjižnice:

Željko OSET:

Anton Peterlin 1908-1993. Življenje in delo (uredili Vili Bukovšek, Tanja Peterlin Neumaier, Janez Stepišnik, Janez Strnad in Saša Svetina). Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Institut Jožefa Stefana, Ljubljana, 2008, str. 520, ilustrirano, priložen DVD disk.

Zbornik je posvečen uglednemu slovenskemu znanstveniku z mednarodnim slovesom, ki je bil predavatelj, uspešen organizator in dobitnik mnogih nagrad za znanstveno delo. Med najpomembnejše nagrade v Jugoslaviji se uvrščajo Prešernova nagrada (1955), Kidričeva nagrada za življenjsko delo (1985) ter v Združenih državah Binghamova nagrada (ameriško reološko društvo 1970) in Fordovo nagrado (podelilo mu jo je ameriško fizikalno društvo 1972). Zaradi svojih raziskovalnih dosežkov je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti kot izredni 1948 in od leta 1949 kot redni član. V letu 1973 je postal član newyorške in od 1974 še washingtonske akademije znanosti. Od 1979 je bil dopisni član avstrijske akademije znanosti.

Pobudo za nastanek zbornika je podala Peterlinova hči Tanja Petrlin Neumaier. Za tak spomenik sta se izdajatelja Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Inštitut Jožefa Stefana oziroma v njihovem imenu uredniki Vili Bukovšek, Tanja Peterlin Neumaier, Janez Strnad in Saša Svetina, odločili zaradi stoletnice rojstva Antona Peterlina. V predgovoru je izpostavljeno, da je zbornik namenjen uglednemu slovenskemu fiziku svetovnega formata, ki je uspel kot znanstvenik, kljub neugodnim objektivnim razmeram v Jugoslaviji. Tem so se pridružili zakulisne igrice, ki so konec petdesetih let na Inštitutu Jožefa Stefana, kjer je slavljenec imel vodilni položaj, povzročile kratek stik med Peterlinom in njegovimi nasprotniki in sodelavci. Zaradi nesoglasij je tudi odšel v tujino.

Dobrodošli na Blogu knjižnice INZ

Spoštovani prijatelji naše knjižnice,

dobrodošli na spletnih straneh naše knjižnice, kjer vam bomo skušali objavljati vse pomembne podatke o nekaterih novostih v naši knjižnici.