Anton Peterlin 1908-1993

Knjige iz naše knjižnice:

Željko OSET:

Anton Peterlin 1908-1993. Življenje in delo (uredili Vili Bukovšek, Tanja Peterlin Neumaier, Janez Stepišnik, Janez Strnad in Saša Svetina). Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Institut Jožefa Stefana, Ljubljana, 2008, str. 520, ilustrirano, priložen DVD disk.

Zbornik je posvečen uglednemu slovenskemu znanstveniku z mednarodnim slovesom, ki je bil predavatelj, uspešen organizator in dobitnik mnogih nagrad za znanstveno delo. Med najpomembnejše nagrade v Jugoslaviji se uvrščajo Prešernova nagrada (1955), Kidričeva nagrada za življenjsko delo (1985) ter v Združenih državah Binghamova nagrada (ameriško reološko društvo 1970) in Fordovo nagrado (podelilo mu jo je ameriško fizikalno društvo 1972). Zaradi svojih raziskovalnih dosežkov je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti kot izredni 1948 in od leta 1949 kot redni član. V letu 1973 je postal član newyorške in od 1974 še washingtonske akademije znanosti. Od 1979 je bil dopisni član avstrijske akademije znanosti.

Pobudo za nastanek zbornika je podala Peterlinova hči Tanja Petrlin Neumaier. Za tak spomenik sta se izdajatelja Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Inštitut Jožefa Stefana oziroma v njihovem imenu uredniki Vili Bukovšek, Tanja Peterlin Neumaier, Janez Strnad in Saša Svetina, odločili zaradi stoletnice rojstva Antona Peterlina. V predgovoru je izpostavljeno, da je zbornik namenjen uglednemu slovenskemu fiziku svetovnega formata, ki je uspel kot znanstvenik, kljub neugodnim objektivnim razmeram v Jugoslaviji. Tem so se pridružili zakulisne igrice, ki so konec petdesetih let na Inštitutu Jožefa Stefana, kjer je slavljenec imel vodilni položaj, povzročile kratek stik med Peterlinom in njegovimi nasprotniki in sodelavci. Zaradi nesoglasij je tudi odšel v tujino.

Zbornik je sestavljen iz devetih sklopov. Posamezni sklopi so nastali na podlagi vsebinskih kriterijev in so preplet izbranih Peterlinovih prispevkov na eni strani, na drugi strani pa so zbrani znanstveni prispevki in spomini sodobnikov, študentov, družine, ki osvetljujejo razmere za znanstveno raziskovalno delo in razmerja, ki so krojila znanstveno pobudo akademika Peterlina.

V prvem sklopu je predstavljen tabelaričen življenjepis, ki ga je sestavila Tanja Peterlin Neumaier. V drugem delu prvega sklopa je Peterlinova avtobiografija s pomenljivim naslovom Moje znanstveno življenje. Sestavek je nastal leta 1981 za zbornik Slovenian American Sucess Stories, ki pa zaradi pomanjkanja sredstev ni izšel. V sestavku je Peterlin podal svojo življenjsko zgodbo in potek akademske kariere. Življenjepis omogoča vpogled v organizacijsko in znanstveno strukturo na področju fizike ter po drugi svetovni vojni širše v naravoslovje. Posebej poudarja slabe razmere na področju teoretične fizike in zahtevnejših poglavjih fizike na Univerzi v Ljubljani. Ob tem izpostavlja, da je fizika bila na podobni ravni tudi na ostalih jugoslovanskih univerzah. Vzroke za neugoden položaj fizike vidi v splošni nerazvitosti Kraljevine Jugoslavije, ki je imela omejene potrebe na znanstvenem področju. V življenjepisu se spominja dveh aretacij med drugo svetovno vojno. Kljub temu dejstvu je Peterlin koval načrte za povojni razvoj znanstveno-raziskovalnega dela na ljubljanski univerzi. V pismu Franu Ramovšu, tajniku SAZU 29.12. 1944 je zapisal:»Po vojni bo treba napeti vse sile, da si bomo tudi na ljubljanski univerzi ustvarili pogoje za znanstveno delo (tudi) v naravoslovju in se pri tem nanašam prav posebno na Vašo pomoč, saj imate vendar toliko izkušenj v tem oziru«. Pogoji za znanstveno delo so se po Peterlinovi oceni izboljšali po Informbiroju. Ob tem so v avtobiografiji izpostavljene okoliščine ob ustanavljanju Fizikalnega inštituta pri Akademiji in znanosti in umetnosti, ki se je leta 1953 na Peterlinov predlog preimenoval po »najvidnejšemu slovenskem fiziku svetovnega slovesa« Jožefu Stefanu. Peterlinovi pogledi organizacije znanstveno-raziskovalnega dela so se ujeli s pogledi zveznega ministra za industrijo Borisa Kidriča, ki je želel, da se »izrabi znanstvene potencial Ljubljane«. Z ustanovitvijo inštituta so se odprle možnosti za temeljne raziskave kljub temu, da je bil inštitut namenjen raziskavam jedrske energije. Peterlin se v zaključku avtobiografije z grenkobo spominja zamenjave z mesta predsednika znanstvenega sveta na Inštitutu Jožefa Stefana. Odstavitev je slikovito ocenil kot »učno uro znanstvenih spletk«. Po emigraciji v tujino, najprej v Nemčijo, nato v Združene države Amerike, je imel kakovostne pogoje za raziskovalno delo. Peterlin je to dobo označil za »najboljši čas« svojega delovanja.

V drugem sklopu je nanizana Peterlinova obsežna bibliografija, v kateri je 412 znanstvenih člankov in publikacij, ob čemur je potrebno poudariti, da so bili sestavki objavljeni v priznanih mednarodnih znanstvenih revijah. Ob tem je navedeno 12 prispevkov na znanstvenih sestankih in 125 poljudnih sestavkov. Slednji so odraz Peterlinovih prizadevanj za popularizacijo znanosti ter predstavitvijo dela in znanstvenih dosežkov širši javnosti. Ob tem je Peterlin pisal recenzije, uvodnike, biografske zapise, objavljal prevode ter bil tudi urednik revije Tehnika in gospodarstvo (1934/1941), Zbornika Prirodoslovnega društva (1939-1946) in Proteusa, časopisa za poljudno naravoslovje (1933/1940, 1945/1947).

V tretjem sklopu z naslovom Anton Peterlin kot profesor fizike je predstavljeno stanje fizike na fakultetah Univerze v Ljubljani, predavatelji fizike in Peterlinove pedagoške obveznosti, najprej na položaju asistenta demonstratorja, nato plačanega asistenta ter od leta 1940 docenta. Istega leta je Peterlin postal vodja fizikalnega inštituta na Filozofski fakulteti, s čimer je bilo prvič na ljubljanski univerzi personalno povezano raziskovalno in pedagoško delo na področju fizike. S tem so bili postavljeni temelji za kvalitativno in kvantativno obogatitev študija fizikalnih predmetov tako na Filozofski fakulteti kot Tehniški fakulteti. Načrti za krepitev raziskovalnega dela študentov so bili zaradi drugi svetovne vojne realizirani v polnem obsegu šele v slovenski znanosti bolj naklonjenem povojnem obdobju. Ob tem je potrebno poudariti, da je za predavanja pripravil skripto fizike, ki je prvi tovrstni visokošolski učbenik s področja fizike.

Četrti sklop z naslovom Znanstveno delo Antona Peterlina je razumljivo najobsežnejši, saj predstavlja srž osnovne Peterlinove dejavnosti, tj. znanstveno-raziskovalnega dela. Predstavljeno je Peterlinovo znanstveno delo od priprave doktorske disertacije do raziskav, ki jih je opravil v Severni Kalorini na Camile Dreyfus Laboratory.

V petem sklopu je Saša Svetina predstavil Peterlinove aktivnosti, pobude na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer je bil prvi fizik, ki je postal redni član Akademije. Ob tem je zanimivo, da je postal redni član SAZU istočasno kot Maks Samec, ki je bil vodilni kemik na ljubljanski univerzi. Avtor sestavka se je omejil na osnovne podatke, saj je Peterlinovo organizacijsko delo v okviru SAZU oziroma Fizikalnega inštituta predstavljeno v naslednjem sklopu. Po drugi svetovni vojni so bile razmere fiziki oziroma fizikalnim raziskavam bolj naklonjene kot v Kraljevini Jugoslaviji, kar gre na račun privlačnosti silne energije, ki se sprosti ob trku nevtrona v jedro urana 235. V tem sklopu je ponatisnjen Peterlinov sestavek The J. Stefan Institute of Physics, ki je bil objavljen v inštitutskem glasilu Reports. V sestavku je Peterlin posebej izpostavil možnostih mladih nadarjenih študentov za raziskovalno kariero. Peterlinov sestavek analitično dopolnjuje prispevek Aleša Gabriča z naslovom Znanstvena politika v Sloveniji po drugi svetovni vojni in vloga Antona Peterlina. Gabrič je izpostavil, da je bila Slovenija v zaostanku pri organizaciji znanstveno-raziskovalnega dela za razvitim svetom. Domišljenost in stopnjo razvitosti znanstvene politike takoj po drugi svetovni vojni nakazuje »odisejada v Italijo«, ko je Peterlin, skupaj še z dvema sodelavcema odšel nabavljati fizikalne inštrumente v Milano s tremi milijoni lir v gotovini. Avantura se ni dobro končala, saj so jih aretirali v Vicenzi. V zaporu so ostali več mesecev. V prispevku je poudarjen pomemben vidik za razvoj slovenske znanosti, to je podpora politike, ki je bila nujno potrebna za pridobivanje sredstev za nakup literature in instrumentov, zagotavljanje ustreznih prostorov, zaposlovanje raziskovalcev ter pošiljanje mladih raziskovalcev na usposabljanje v tujino, kljub temu, da so bili mednarodni stiki z Zahodom nezaželeni. Peterlinov pragmatičen odnos do politikov se je obrestoval, s čimer je zaslužen za razvoj Fizikalnega inštituta, kasnejšega Inštituta Jožefa Stefana ter širše naravoslovja. Peterlin je z osebno intervencijo pridobil naprej Kidričevo podporo-patronat ter kasneje tudi Kardeljevo. Slednjo je pridobil v razpravi o centralizaciji raziskovalnega dela, kar je posledično pomenilo grožnjo odvzema zveznega statusa za Inštitut Jožefa Stefana. Medtem ko je omenjeni inštitut ohranil zvezni status sta Samčev Kemijski inštitut in Inštitut za električno gospodarstvo Milana Vidmarja izgubila zvezni status ter s tem financiranje. V drugem delu sklopa je predstavljeno Peterlinovo delo v Camille Dreyfus Laboratory v Združenih državah Amerike. Izpostavljeno je njegovo organizacijsko delo na eni strani ter raziskovalno na drugi strani.

V sedmem sklopu so predstavljena Peterlinova prizadevanja za popularizacijo znanosti in zavzemanje za slovenstvo. Ta sklop je še posebej pomenljiv, saj je bil Peterlin 1959 persona non grata na inštitutu zaradi česar se je odločil emigrirati v tujino ter mu je bilo vprašanje narodne identitete toliko bolj pomembno in tematika bližje srcu. Kot poseben prispevek slovenstvu je izpostavljeno Peterlinovo sodelovanje pri izboljšavah slovenskega fizikalnega izrazoslovja. Projekt se je pričel izvajat že med drugo svetovno vojno, dokončala pa ga je leta 1951 ustanovljena Terminološka sekcija v okviru Društva matematikov in fizikov.

V osmem sklopu so predstavljeni spomini na Peterlina s strani družine in sodobnikov. Zaradi bližine je posebej zanimiva sinova ocena. Sin je v oceni izpostavil očetove kvalitete za uspešno kariero. Med kvalitetami je izpostavil močno voljo, pogum, samozavest, zahtevnost do sebe, organiziranost in sposobnost organiziranja, znanstveni idealizem in osredotočenost na izpolnjevanje zastavljenih ciljev. Med cilji, ki so zaznamovali Peterlinovo življenje velja posebej izpostaviti željo po dvigu slovenske znanosti.

V zadnjem sklopu je ponatisnjen intervju, iz katerega je razvidno Peterlinovo razumevanje znanosti. Izpostavil je distinkcijo med splošnim dojemanjem znanosti kot pojavno obliko izumov, tehničnih in tehnoloških rešitev ter znanostjo, ki ni ne negativna ne pozitivna. Znanost kot taka nima nobenega opravka z vsakdanjim življenjem, je le podlaga za tehniko in medicino. Znanost poda osnovo, rešitve; vse nadaljnje je stvar (u)porabnika. V intervjuju je izpostavil potrebo, da so visokošolski predavatelji hkrati tudi uspešni raziskovalci. Pomenljiva je trditev: »Znanost je potrebna in nujna zato, da mladim ljudem prikaže novejše izsledke ne zastarelih odnosov«. V intervjuju je omenil zanimiv aspekt in sicer, mačehovski odnos slovenske oblasti do znanosti.

Predstavljeni zbornik je kulturna študija, ki se osredotoča na posamezne aspekte iz Peterlinovega življenja. Kombinacija avtobiografskih vložkov, spominov sodobnikov ter predstavitev sočasnih razmer in razmerij nazorno pokažejo znanstveno stvarnost v Kraljevini Jugoslaviji, Socialistični federativni Republiki Jugoslaviji ter v Združenih državah Amerike. Ob tem je potrebno poudariti, da v zborniku manjka predstavitev znanstvene politike v Kraljevini Jugoslaviji ter s tem primerjalna dimenzija z mednarodno znanstveno strukturo oziroma s srednjeevropskim znanstvenim komunikacijskim prostorom. V zborniku pogrešam predstavitev problematike investicij v znanstveno raziskovalno infrastrukturo oziroma fizikalne inštitute na regionalni, medrepubliški in meddržavni ravni. Pri tem velja omeniti, da so znani primeri debat o nezadostnih investicijah v fizikalne inštitute že v avstrijskem državnem zboru, kjer je sama razprava prešla parlamentarni forum kot odmevna zgodba, tako v znanstvenem, zdravstvenem in nacionalnem oziru. Z izborom sestavkov je prikazano oblikovanje širokega konteksta Peterlinovega delovanja, kar se navezuje na kulturno politiko. Na drugi strani pa lahko spremljamo njegovo družabno življenje, ki ga prikazujejo z njegovo družabnostjo, strokovnimi in prijateljskimi stiki s tujimi strokovnjaki in znanstveniki v Jugoslaviji. Posebna odlika zbornika je podton, da je za znanost potreben obstoj zamišljene skupnosti, v katero so včlanjeni znanstveniki ne glede na svetovni nazor, raso ali poreklo.