Mateja Tominšek Perovšek:
Andrej Studen, Rabljev zamah: K zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana, 2004
(recenzija je bila objavljena v Studia Historica Slovenica 2005, št. 1/3, str. 821-832)
V pričujoči knjigi, ki je v slovenskem prostoru izšla pred kratkim, se lahko po zaslugi Andreja Studna soočimo z zanimivo in sorazmerno še dokaj neznano tematiko v slovenskem zgodovinopisju. Avtor namreč na izviren način predstavi zgodovino smrtne kazni, ki je povezana s problematiko obravnavanja in opredeljevanja kaznivih dejanj in posledično kaznovanja delinkventov od novega veka do današnje kaznovalne politike in prakse.
Naslov knjige Rabljev zamah ima več pomenov in se na simbolični ravni zelo dobro pokriva s samo vsebino knjige. Avtor poudari fenomen vloge rablja v človeški družbi, ki mu je bila »v imenu resnice« pridržana pravica do mučenja in odvzema življenja: »Ne samo, da je bila njegova mojstrska, brezhibna izvedba podvržena budni presoji predstavnikov oblasti in radovedne množice. Rabljev zamah je bil na simbolni ravni končno tudi zamah vladajočih. Vedno je bil zamah države, zamah od Boga postavljenega suverena ali kakršnekoli drugačne, denimo, revolucionarne oblasti, zamah vsemogočnosti, ki si pridržuje pravico do odvzema človeškega življenja.« (4)
Knjiga tako na eni strani odkriva nov pogled na razumevanje slovenske zgodovine, na drugi strani pa se dotakne občutljivih tem razvoja človeške družbe, ki se v svoji značilni razslojenosti vedno spreminja in se kot taka sooča s temeljnimi vprašanji razumevanja posameznika v odnosu do samega sebe, drugih in nenazadnje tudi do transcendence. Ob tem nujno trešči ob samo človeško naravo, ki je podvržena nasilnim dejanjem in je kot taka nespremenljiva. Vzgojni in restriktivni procesi v neki družbi se tako kažejo tudi skozi prizmo sistemov kaznovalne politike, ki so na neprikrit ali prikrit način odraz napredka in zrelosti človeške civilizacije.
Naslov knjige Rabljev zamah ima več pomenov in se na simbolični ravni zelo dobro pokriva s samo vsebino knjige. Avtor poudari fenomen vloge rablja v človeški družbi, ki mu je bila »v imenu resnice« pridržana pravica do mučenja in odvzema življenja: »Ne samo, da je bila njegova mojstrska, brezhibna izvedba podvržena budni presoji predstavnikov oblasti in radovedne množice. Rabljev zamah je bil na simbolni ravni končno tudi zamah vladajočih. Vedno je bil zamah države, zamah od Boga postavljenega suverena ali kakršnekoli drugačne, denimo, revolucionarne oblasti, zamah vsemogočnosti, ki si pridržuje pravico do odvzema človeškega življenja.« (4)
Knjiga tako na eni strani odkriva nov pogled na razumevanje slovenske zgodovine, na drugi strani pa se dotakne občutljivih tem razvoja človeške družbe, ki se v svoji značilni razslojenosti vedno spreminja in se kot taka sooča s temeljnimi vprašanji razumevanja posameznika v odnosu do samega sebe, drugih in nenazadnje tudi do transcendence. Ob tem nujno trešči ob samo človeško naravo, ki je podvržena nasilnim dejanjem in je kot taka nespremenljiva. Vzgojni in restriktivni procesi v neki družbi se tako kažejo tudi skozi prizmo sistemov kaznovalne politike, ki so na neprikrit ali prikrit način odraz napredka in zrelosti človeške civilizacije.
