Andrej Pančur: V pričakovanju stabilnega denarnega sistema (Denarne razmere v 19. stoletju na Slovenskem). Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2003 (zgodovini.ce; 1), 315 str.
Predstavljajmo si razigrano druščino zgodovinarjev, ki se po trudapolnem delu napoti v priljubljeni lokal na zasluženi brizganec. Prijazna točajka jih postreže in izstavi račun za 1350 slovenskih tolarjev. Družba ji plača z bankovcem za 1000 SIT in štirimi bankovci za 100 SIT. Točajka jih lepo zložene pospravi v denarnico in hkrati mrzlično išče bankovec za 50 SIT, da bi ga namenila gostom in tako do tolarja natančno poračunala zapitek (zaradi lažje predstave napitnina točajki ni upoštevana). Toda iskanega bankovca ne najde. Ker bankovcev nižjih anuitet v njeni denarnici tako ali tako ni, ji naposled ne preostane drugega, kot da vzame bankovec za 100 SIT, ga pretrga na polovico ter slednjo ponudi gostom. Po preprosti logiki je namreč vrednost polovice bankovca za 100 SIT enaka 50 SIT. Gostje polovico brez težav sprejmejo in jo že naslednji prav tako brez težav zapravijo.
Zgodba je seveda izmišljena, toda še pred 150 leti bi lahko bila povsem resnična. V revolucijskem letu 1848 so si ljudje vsled očitnega izginjanja kovanega denarja iz obtoka in pomanjkanja drobiža namreč pomagali prav na opisan način. Bankovec za 1 goldinar so pretrgali na pol in dobili dve polovici, vredni 30 krajcarjev, po potrebi pa tudi na četrtine in tako dobili dele bankovca, vredne 15 krajcarjev. Opisana zanimivost in očitna anomalija avstrijskega denarnega sistema pa je le ena v dolgi vrsti raznovrstnih denarnih peripetij, s katerimi se je srečevala avstrijska - torej tudi slovenska - družba v dolgem devetnajstem stoletju.
Po takšnih in drugačnih sledeh, ki so jih za sabo puščale denarne zagate, se je podal znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino Andrej Pančur. Rezultat njegovega dela je sveža knjiga, ki bralcu nazorno prikaže denarne razmere na Slovenskem tistega časa, ob tem pa še zlasti pozorno analizira odnos prebivalstva do različnih vrst denarja. Avtor prične svojo zgodbo o denarju v letu 1848, a jo preudarno nasloni na oris avstrijskega denarstva pred tem. Tedaj so v cesarstvu krožili kovanci t. i. srebrne konvencijske valute, po letu 1816, ko je bila ustanovljena Privilegirana avstrijska narodna banka, pa so se kot zakonito plačilno sredstvo v obtoku pojavili tudi papirnati bankovci (Banknote). Te je bilo v začetku mogoče kadar koli zamenjati za srebrne kovance, kar pomeni, da je bila valuta zamenljiva oz. konvertibilna. Kritje za izdane bankovce so v veliki meri predstavljali državni dolgovi pri emisijski banki. Lastnik bankovca je bil posredni upnik velike in močne države. Prav stabilno zamišljen denarni sistem torej, ki bi mogel brez težav delovati, če se enemu členu ne bi nekaj zataknilo. In zataknilo se je državi.
