ponedeljek, 30. maj 2011

Janko Prunk, Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama

Jurij Perovšek:
O RAZSODNI MÔČI RAZUMA : Janko Prunk, Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama, Društvo 2000, Ljubljana, 2004

            Za slovensko zgodovinopisje, za katero je v zadnjem desetletju in pol značilen nov in v spoznavnem pogledu svež razvojni cikel, je kljub omenjeni spremembi še vedno moč ugotoviti, da je usmerjeno predvsem k slovenski problematiki, medtem ko širšo redko obravnava. Vprašanje, zakaj je tako vsekakor zasluži obravnavo, vendar to ni namen našega pisanja. K njemu nas je namreč vzpodbudila knjiga prof. dr. Janka Prunka Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama, ki po svoji vsebini v določeni meri predstavlja izjemo v slovenski zgodovinopisni literaturi. Avtorja namreč že več kot trideset let, ob obravnavanju tem iz nacionalne zgodovine, raziskovalno vznemirja tudi širša, zlasti evropska idejnopolitična zgodovinska problematika. Pri tem se je Janko Prunk – tako kot tudi pri preučevanju slovenske in jugoslovanske zgodovine – osredotočil  na obdobje med svetovnima vojnama, ki sta z idejnopolitičnimi prelomi, katere sta pogojili, usodno označili v trdo zgodovinsko dinamiko zgoščeno, a vsebinsko izjemno polno prejšnje stoletje.
            Avtorja Zgodovine ideoloških spopadov med vojnama ni treba posebej predstavljati, spomniti pa velja na bistvene problemsko-zgodovinske sklope, ki se jim je doslej v svojem delu posvetil. V mislih imamo razčlenjevanje idejnopolitičnega razvoja v slovenskem katoliškem taboru od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne in v tem okviru posebej preučevanje mesta in vloge krščanskih socialistov v slovenskem idejnem, političnem in družbenem razvoju v prvi Jugoslaviji in v času druge vojne, preučevanje slovenskega komunističnega gibanja v letih 1920-1990, obravnavanje problematike jugoslovanske združitve leta 1918, političnih koncepcij slovenskega meščanstva v prvi jugoslovanski državi in slovensko-hrvaških odnosov v prvi polovici 20. stoletja ter sintetično razčlenitev razvojnih stopenj slovenske narodne politike od konca 18. do konca 20. stoletja. Pozabiti ne smemo tudi na njegova druga, za zgodovinopisje pomembna dejanja. V tej zvezi bi posebej opozorili na zbornik intervjujev z vodilnimi ideologi in politiki starih in novih slovenskih političnih strank Nova slovenska samozavest : pogovori s slovenskimi političnimi prvaki (Ljubljana 1990), ki ga je vsekakor treba imeti v zgodovinopisni zavesti.
            Ob očrtu raziskovalnega zanimanja avtorja Zgodovine ideoloških spopadov med vojnama pa se samodejno izriše še ena značilnost njegovega dela. To je Prunkov venomer prisotni razmislek o idejni razsežnosti političnega človeka – njegovega bivanja in dejanj. Bralcu njegovih del namreč ne more uiti, da je prav ta razsežnost tisti dejavnik, ki ga vodi v vrednostnem ocenjevanju zgodovine in posameznih procesov v njej. To je še posebej izrazito v besedilih, v katerih posega v evropski kontekst.