Čestitka

Jurij Perovšek: V zaželjeni deželi

Marko Zajc:

Jurij Perovšek: V zaželjeni deželi«: slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009.

 

Kaj je izkušnja? Slovar slovenskega knjižnega jezika odkriva, da ima beseda tri pomene: kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi; skupek takih spoznanj, ugotovitev in znanje, vedenje, pridobljeno s študijem, z delom. Nekaj je gotovo: knjiga Jurija Perovška »V zaželjeni deželi« temelji na vedenju, pridobljenemu z natančnim študijem in trdim delom. Delo je posledica marljivega raziskovanja »starojugoslovanskega obdobja«, ki ga Perovšek že dolga leta tiho opravlja na Inštitutu za novejšo zgodovino.[1] V knjigi so predstavljeni rezultati raziskovalnih projektov in programov, pri katerih je Perovšek sodeloval (in še sodeluje), mnoge je tudi vodil (in jih še vodi). V razmerah, ko mora raziskovalec opravljati delo na več projektih, obstaja verjetnost, da se lahko rezultati dela razdrobijo in pozabijo. Zato je obravnavana knjiga še toliko bolj pomembna in zaželena. Še zlasti, če avtor poveže svoje izsledke v logično in pregledno celoto, kar je Perovšku tudi uspelo. S pretanjenim občutkom za ideološko-politične nianse in že skoraj prislovičnim eruditstvom nas Perovšek vodi po zavitih poteh politike, političnosti in politikantstva v tedanji jugoslovanski Sloveniji. Na vseh koncih in krajih knjige  se opira na ogromen korpus prežvečenega gradiva, ki ga skrbno citira v zgledno urejenih opombah. 

Perovška zanima zgodovina slovenskega naroda, predvsem družbeno-politični razvoj in zgodovina slovenske emancipacije: kako se je razvijala ideja slovenske samobitnosti? Kakšno razmerje je imela z dobro znanim jugoslovanskim unitarizmom? In ne nazadnje, kaj je to obdobje prispevalo k razvoju slovenstva v daljšem časovnem kontinuumu – predvsem k razvoju v drugi Jugoslaviji in v samostojni Sloveniji. Bralci, ki vidijo nacionalizme skozi modernistična, (post)strukturalistična ali postkolonialna očala, bi utegnili imeti Perovškovo govorjenje o slovenski samobitnosti za ustvarjanje mita. Naj ga ne sodijo prehitro. Perovška res zanima nacionalnopolitična emancipacija Slovencev v daljšem obdobju in etape razvoja, ki so pripeljale do samostojne države. Vendar nikjer ne trdi, da je tako moralo biti. Perovšek je zgolj radoveden, kako je do tega prišlo. Pri interpretaciji izhaja iz ideoloških dilem tistega časa, ki jih tudi obrazloži z jezikom, ki so ga takrat uporabljali. Slovensko-patriotski bralci, ki imajo vsako omembo jugoslovanstva za nacionalno izdajo, pa ne utegnejo razumeti težko dojemljive ambivalence (in včasih tudi benevolence) slovenske politike do jugoslovanstva in državnega centra. Naj le natančno prisluhnejo zanimivim citatom, ki jih je avtor izbral za ponazoritev zapletenih idejnopolitičnih dilem, pa se jim bo vsaj malo razjasnilo. Tako prva kot druga Jugoslavija sta bili tudi slovenski državi in državi Slovencev. 

Andrej Pančur: V pričakovanju stabilnega denarnega sistema

Jure Gašparič:

Andrej Pančur: V pričakovanju stabilnega denarnega sistema (Denarne razmere v 19. stoletju na Slovenskem). Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2003 (zgodovini.ce; 1), 315 str.

Predstavljajmo si razigrano druščino zgodovinarjev, ki se po trudapolnem delu napoti v priljubljeni lokal na zasluženi brizganec. Prijazna točajka jih postreže in izstavi račun za 1350 slovenskih tolarjev. Družba ji plača z bankovcem za 1000 SIT in štirimi bankovci za 100 SIT. Točajka jih lepo zložene pospravi v denarnico in hkrati mrzlično išče bankovec za 50 SIT, da bi ga namenila gostom in tako do tolarja natančno poračunala zapitek (zaradi lažje predstave napitnina točajki ni upoštevana). Toda iskanega bankovca ne najde. Ker bankovcev nižjih anuitet v njeni denarnici tako ali tako ni, ji naposled ne preostane drugega, kot da vzame bankovec za 100 SIT, ga pretrga na polovico ter slednjo ponudi gostom. Po preprosti logiki je namreč vrednost polovice bankovca za 100 SIT enaka 50 SIT. Gostje polovico brez težav sprejmejo in jo že naslednji prav tako brez težav zapravijo.

Zgodba je seveda izmišljena, toda še pred 150 leti bi lahko bila povsem resnična. V revolucijskem letu 1848 so si ljudje vsled očitnega izginjanja kovanega denarja iz obtoka in pomanjkanja drobiža namreč pomagali prav na opisan način. Bankovec za 1 goldinar so pretrgali na pol in dobili dve polovici, vredni 30 krajcarjev, po potrebi pa tudi na četrtine in tako dobili dele bankovca, vredne 15 krajcarjev. Opisana zanimivost in očitna anomalija avstrijskega denarnega sistema pa je le ena v dolgi vrsti raznovrstnih denarnih peripetij, s katerimi se je srečevala avstrijska - torej tudi slovenska - družba v dolgem devetnajstem stoletju.

Po takšnih in drugačnih sledeh, ki so jih za sabo puščale denarne zagate, se je podal znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino Andrej Pančur. Rezultat njegovega dela je sveža knjiga, ki bralcu nazorno prikaže denarne razmere na Slovenskem tistega časa, ob tem pa še zlasti pozorno analizira odnos prebivalstva do različnih vrst denarja. Avtor prične svojo zgodbo o denarju v letu 1848, a jo preudarno nasloni na oris avstrijskega denarstva pred tem. Tedaj so v cesarstvu krožili kovanci t. i. srebrne konvencijske valute, po letu 1816, ko je bila ustanovljena Privilegirana avstrijska narodna banka, pa so se kot zakonito plačilno sredstvo v obtoku pojavili tudi papirnati bankovci (Banknote). Te je bilo v začetku mogoče kadar koli zamenjati za srebrne kovance, kar pomeni, da je bila valuta zamenljiva oz. konvertibilna. Kritje za izdane bankovce so v veliki meri predstavljali državni dolgovi pri emisijski banki. Lastnik bankovca je bil posredni upnik velike in močne države. Prav stabilno zamišljen denarni sistem torej, ki bi mogel brez težav delovati, če se enemu členu ne bi nekaj zataknilo. In zataknilo se je državi.

Nova knjiga

Ta teden je izšla v založbi Inštituta za novejšo zgodovino knjiga zbranih del, lani umrlega kolega, Ervina Dolenca.

Še izkopanine

Arheologi pod mojim oknom so v prazgodovinskem grobu našli žaro, jo popisali in fotodokumentirali ter pospravili oz. zaščitili pred snegom. O najdbah pa je pisal celo Dnevnik.

 

Hiša zgodovine

 Arheologi že kakšno letos izkopavajo na Kongresnem trgu, danes pa so prav pod oknom naše knjižnice odkrili en antični grob pokrit s strešnikom iz stare Emone. Ob tem mi je vodja izkopavanj  Rene Masaryk pokazal še nekatere druge zanimive najdbe izpod naših temeljev, saj so ob naših temeljih našli še ostanke zgodnjeantične gomile in nekaterih grobnih dodatkov.

 

Nevarna razmerja : kolaboracija in druga svetovna vojna

Bojan Godeša: 

Peter Davies: Nevarna razmerja : kolaboracija in druga svetovna vojna . Ljubljana : Modrijan, 2010.

»V najosnovnejšem pomenu bi kolaboracijo lahko opredelili za »izdajalsko sodelovanje s sovražnikom«. Toda s takšno definicijo bi podcenili kompleksnost pojava in njegovo večplastno naravo. Za zgodovinarje je kolaboracija bogata, vznemirljiva in dramatična tematika. Le katera druga tema zaobjema  seks (kot pojavno obliko »horizontalne kolaboracije«), vojno (kot ozadje dogajanja med letoma 1939 in 1945) in veleizdajo (katere so bili nazadnje obsojeni številni kolaboranti)?«, je zapisal Peter Davies, avtor pričujoče knjige s pomenljivim naslovom  Nevarna razmerja: kolaboracija in druga svetovna vojna. Britanski zgodovinar mlajše generacije  je s takim pristopom skušal opozoriti, da je kolaboracija sama po sebi še vedno premalo proučena in nekoliko spregledana tematika, ki je bila vse prepogosto obravnavana v enostranski črno-beli podobi, kot »temačna« in »zloglasna« zgodovinska tema. Takšna  Daviesova trditev bo morda mnoge slovenske bralce presenetila, kajti po ideološki sprostitvi na Slovenskem v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja in izbruhu kulturnobojnega obračunavanja, se je včasih zazdelo, da se je  z vprašanjem kolaboracije potrebno ukvarjati le še pri nas.  Prav Daviesova knjiga  opozarja, da je bilo vprašanje kolaboracije in njene spornosti prisotno v večini povojnih družb ter da so se nekatere države  le s težavo spoprijele s svojo preteklostjo. Šlo je za boleč, mučen in neprijeten proces razčiščevanja, ki je bil obenem pokazatelj stanja v družbi in stopnje njene zrelosti se soočiti s takšnimi travmatičnimi problemi.  Nenavadna živost zapuščine kolaboracije je  vplivala na avtorjevo spoznanje, da je treba zgodbo o kolaboraciji posodobiti, na novo oceniti razprave o njej in ji dodati  aktualnost.

 Davies je v knjigi izhajal iz prepričanja, da kolaboracijo kot zgodovinski pojav najbolje razumemo, kadar jo obravnavamo kot univerzalno tematiko in jo je smiselno proučevati tako iz zornega kota posameznih držav kot tudi središča, ki ga je v konkretnem  primeru predstavljal Berlin in nacistični voditelj Adolf Hitler. Avtorjev namen je bil obravnavati kolaboracijo kot širok, večplasten pojav, in ne kot nekaj kar je zamejeno znotraj strogo določenih okvirov.  Morda je Daviesa prav tako dojemanje pojava in razsežnosti kolaboracije vodilo k temu, da je pojem uporabljal v zelo ohlapni obliki ter se je izognil njeni natančni definiciji, kjer bi ga lahko pri obravnavi te kompleksne problematike takšna shematičnost omejevala. Sicer pa se je pri sistematiziranju oblik, zvrsti in intenzivnosti kolaboracije avtor v glavnem naslonil na že obstoječo literaturo o tej problematiki (predvsem Wernerja Ringsa in  Raba Bennetta). Kljub (delnem) upoštevanju obstoječih tipizacij kolaboracije pa Davies vendarle ugotavlja, da je Evropa pod nemško okupacijo v številnih pogledih spominjala na laboratorij, ki ni poznal enotnega »sistema«, temveč se je v njem odvijalo toliko različic kolaboracije koliko je bilo evropskih držav.

 Kolaboracija pa ni bila le stvar političnih elit, saj je izkušnja okupacije zaznamovala družbo in družbene skupnosti na najbolj temeljni ravni v vsakdanjem življenju. V tem pogledu Davies obravnava najrazličnejše oblike  kolaboracije (od ekonomske, kulturne, »horizontalne« kolaboracije, kolaboracije na delovnem mestu itd.)  ter se sprašuje o najrazličnejših dilemah pred katerimi so se posamezniki znašli ter tako odstira manj znane razsežnosti tega kompleksnega pojava.

Conflict and Memory: Bridging Past and Future in (South East) Europe

Žiga Koncilija:

Wolfgang Petritsch, Vedran Džihić (ur.).Conflict and Memory: Bridging Past and Future in (South East) Europe. Baden-Baden 2010: Nomos, 2010. (Southeast European Integration Perspectives)

»Kadar travme ostajajo neizrečene in kadar le te niso umeščene v univerzum smisla, bodo bolečine in trpljenje, ki jih travme povzročajo, v neki točki ponovno izbruhnile in povzročile nov krog  nasilja.«[1]

Čeprav se trenutno domala celotna Evropa sooča s številnimi težjimi gospodarskimi ter družbenopolitičnimi vprašanji in v prihodnost zre z veliko mero pesimizma, mora, za ohranjanje zdravega kolektivnega duha, eno izmed temeljnih katarzičnih vprašanj ves čas ostajati tudi visoka stopnja samorefleksije, v okvir katere spada odnos do preteklosti in način kako se z njo soočamo. Zgodovina narodov Evrope je obremenjena s številnimi vojnami, zločini, krizami in drugimi travmatičnimi dogodki. Kadar le ti ostajajo nerazrešeni, kakor oglje tlijo v družbenem tkivu in predstavljajo potencialno nevarnost za nove konfliktne situacije v očitnem preziranju načela Historia magistra vitae est. Ljudje v dinamični dialektiki med individualno in kolektivno zavestjo reminiscirajo, pozabljajo in z različnimi simptomi manifestirajo svoj odnos do lastne in skupne preteklosti ter s tem soustvarjajo sedanjost. Ker pa vemo, da imajo lahko oblastne elite izjemno manipulativno moč nad labilnostjo pogosto neizoblikovanih posameznikov, ki tvorijo množice, in da lahko to moč zlorabljajo tako daleč, da lahko »…spomini, ali propagandno navdihnjene iluzije o spominih, motivirajo ljudi, ki sicer živijo mirno, v dejanja nasilja nad drugimi«,[2] je potrebno ves čas obstoja do vprašanj spominjanja in preteklosti ohranjati visoko stopnjo (samo)kritičnosti. Toda kaj sploh je spomin in preteklost? Predavateljica mednarodnih odnosov z Univerze v Londonu Jasna Dragović-Soso v uvodnem poglavju Konflikt, spomin, odgovornost: Kaj pomeni pomiritev ali sprava (ang. coming to terms)[3] s preteklostjo?, kjer postavi teoretične temelje zbranim študijam o spominu poudarja, da spomin nikoli ni konstanten, temveč nenehno se spreminjajoč glede na evolvirajoče potrebe sedanjosti.[4] Preteklost tako ni rigidno vzpostavljen zbir podob, idej in dogodkov z neodvisno sebi lastno eksistenco. Z drugimi besedami, preteklost je to, kar mislimo da je naš zgodovinski – pogosto konflikten – spomin na neko obdobje. Ta specifičen spomin pa je le eden izmed množice možnih alternativnih historičnih interpretacij. Raziskovanje globljih in kompleksnejših plasti naše preteklosti in poskus razumevanja vzročno-posledičnih relacij je dolžnost in nuja za razumevanje nas samih in družbe, ki jo skupaj tvorimo. Samo dosledna konfrontacija z dejstvi - za katero je potrebna visoka stopnja samokritike, poguma in intelektualne vztrajnosti - je tista, ki lahko omogoči višjo stopnjo zavedanja o preteklosti in posledično svobodnejše in neobremenjeno razmišljanje o sedanjosti in prihodnosti. Pot do sprave zahteva veliko časa in kontinuirano voljo, na nivoju naroda zlasti volje političnih elit. Vsaka država poskuša doseči katarzo bodisi preko spominjanja ali pozabe[5] z različno paleto zakonskih, družbenih, kulturnih, političnih, intelektualnih in drugih mehanizmov. Wolfgang Petrisch in Vedran Džihić v uvodnem članku Soočanje konfliktnih spominov v Jugovzhodni Evropi na primeru holokavsta ločita tri ravni spopadanja s preteklostjo – zakonsko, kulturno in ekonomsko. Zakonska faza se osredotoča na proces privedbe povzročiteljev kriminalnih ali zločinskih dejanj pred roko resnice, kjer se jih zakonsko in moralno obsodi. Ta t.i. faza »tranzicijske pravičnosti«[6] je postala v Evropi pomemben dejavnik vzpostavljanja miru (ang. peace making) in promocije demokracije. S kulturno fazo pomiritve avtorja definirata skupek kulturnih praks spominjanja z implementacijo različnih kulturnih strategij in sredstev izražanja kot so knjige, filmi, glasba, spomeniki, predstave in muzejske razstave. Tretja faza pa se nanaša na reparacije ali odškodnine, kot oblike doseganja satisfakcij pri žrtvah zločinov. Uspešno soočanje s preteklostjo zahteva interdisciplinaren pristop, kombinacijo splošnega in specifičnega. Proces pomiritve je lahko uspešen le v okolju stabilne države in predanih politikov ter zadovoljivega socialno-ekonomskega stanja države. Da je proces pomiritve s preteklostjo uspešen, je po Petrischu in Džihiću potrebno doseči tri temeljne cilje: odkrito soočenje z lastno preteklostjo, priznavanje sobivanja več medsebojno konfliktnih spominov in rekonstrukcijo skupnega evropskega spomina kot dela nadnacionalnega spomina. Ko opazujemo države Zahodnega Balkana, kateremu je posvečenih večji del razprav, in z ozirom na dogodke zadnjih desetletij, pa lahko hitro opazimo, da bo pot še dolga in težavna, zlasti če bo kronično primanjkovalo politične volje.

Marta Verginella: Ženska obrobja

Dunja Dobaja: 

Marta Verginella. Ženska obrobja :vpis žensk v zgodovino Slovencev

Pričujoča knjiga, je po besedah avtorice, knjižna objava njenih že natisnjenih člankov, v katerih je posegala v zgodovino žensk. Knjiga je v letošnjem letu izšla pri založbi Delta. Poznamo tudi revijo z istim imenom, in sicer revijo za ženske študije in feministično teorijo, ki se je namenila osveščati na drugačen način še o drugačnih ženskih prostorih.

Ob prebiranju knjige, se mi je neprestano pojavljalo sledeče vprašanje: »Kje so izvori ženske zapostavljenosti v odnosu do moškega?« Zapostavljenost se v različnih obdobjih kaže na različne načine. Žal, tudi še danes.

Povsem enostaven odgovor sem dobila v prvi knjigi zbranih del Angele Vode z naslovom Spol in upor.

Prvotni ljudje so živeli v hordah (krdelih), kjer je vladala medsebojna enakost tudi glede žen in otrok. Možje in žene ene in iste skupine so se spolno družili med seboj, zato se tudi imenuje to obdobje doba krvnega sorodstva. Postopoma so se posamezne krvne skupine oblikovale v višje organizirane skupnosti s skupnim imetjem in gospodarstvom na osnovi delitve dela po spolu, starosti, moči in zmožnosti posameznikov. Te oblike skupnega življenja imenujemo zadruge (občine, župe). V njih so imeli vsi člani enake pravice in dolžnosti. V tem času se je razvila pri mnogih rodovih posebna socialna tvorba, to je materinska zadruga. Vse, ki so živeli v tej zadrugi, je vezalo le sorodstvo materinega pokolenja. Očetov rod je bil nepomemben. Mož je bil tisti, ki se je priženil v materinsko zadrugo in si je moral ženo odslužiti z delom. Otroci so bili izključna last materinega rodu, očeta niso smatrali niti za svojega sorodnika. Vse pravice in dolžnosti so prehajale na otroke od materine strani. Tudi v zgodovini starih Slovanov so primeri, ki kažejo, da je bil ženin položaj v davni preteklosti na višji stopnji kot je danes. Tak primer je Libuša, ki je vladala Čehom. Tudi pri Germanih je v prastari dobi vladalo materinsko pravo, o čemer priča njihova starejša književnost. Spomnimo se še starih Egipčanov, kjer je bil družbeni položaj žene tak, kakršnega je pozneje zavzemal mož. Žena je imela v odnosu do moža popolno svobodo in pogosto tudi absolutno oblast.

Kje so vzroki za takšen izjemen položaj žene, ki se ni nikoli več ponovil v zgodovini?

Žena se je prva ustalila. Medtem, ko je bil mož na loviščih in bojnih pohodih, si je žena ustvarjala bivališče, ki naj bi nudilo zavetje njej in njenim otrokom. Žena je bila tista, ki je prva začela obdelovati polje, in sicer sprva čisto sama. Ker je bilo pridobivanje hrane z lovom veliko bolj zanesljivo kot z obdelovanjem zemlje, je ženi povsem naravno pripadala nadvlada. Žena je bila gospodarsko močnejši del, saj so bile večje možnosti pridobivanja hrane v njenih rokah. Ker je bila žena kot delovna moč za skupnost veliko več vredna kot mož, je zadruga rajši pustila moža, da se je izselil, kakor pa ženo. V primeru, da je mož vseeno dobil ženo v zadrugo, jo je moral odkupiti ali odslužiti z delom.

Spričo gospodarskega razvoja je zadruga postopoma prešla v moževo oblast. Materinskemu pravu – matriarhatu – je sledilo očetovsko pravo – patriarhat. Počasi se je tudi mož, ki je bil prvotno lovec in borec, ustalil, se začel ukvarjati z obdelovanjem zemlje, izdelovanjem orodja in s trgovanjem. Prevzel je ženin delokrog, žena pa se je posvetila hišnim opravilom in otrokom. Zadružna lastnina, tudi zemlja in druge dobrine, so prešle v last družinskega poglavarja. Tudi žena je postala moževa lastnina, kajti sedaj jo je mož lahko kupil. Žena je prenehala obstajati kot samostojen človek. Postala je njegova služabnica, roditeljica njegovih otrok, ki so pomenili prirastek delovnih moči v družini. V tem podrejenem položaju, ki je marsikdaj spominjal na suženjskega, je žena ostala tisočletja

Božo Repe, Jože Prinčič: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča.

Blaž Babič: 

Božo Repe, Jože Prinčič: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča. Modrijan, Ljubljana 2009, 239 strani.

 Knjiga Pred časom - Portret Staneta Kavčiča obravnava življenje in delo enega vodilnih slovenskih politikov 20. stoletja. Politika, ki je med leti 1945 in 1972 zasedal vrsto pomembnih položajev, tako v Komunistični partiji in kasneje Zvezi komunistov kot tudi v tedanji strukturi oblasti, vrh in hkrati konec politične kariere pa je dočakal na mestu predsednika slovenske vlade oziroma Izvršnega sveta Skupščine republike Slovenije. Nastala je na podlagi skupnega dela dveh uveljavljenih in priznanih zgodovinarjev, dr. Boža Repeta in dr. Jožeta Prinčiča. Omenjena avtorja pripadata srednji generaciji slovenskih zgodovinarjev in sodita med najboljše poznavalce zgodovine Slovencev po drugi svetovni vojni. Poleg tega sta se z obdobjem, v katerem je Stane Kavčič opravljal najvišje politične funkcije, oba raziskovalno že ukvarjala. Nekatera njuna dosedanja dela namreč sodijo med »temeljno« literaturo za omenjeno obdobje.

Pri tem imam v mislih predvsem nekoliko predelano doktorsko disertacijo Boža Repeta »Liberalizem« v Sloveniji (1992) in njegovo znanstveno monografijo Obračun s Perspektivami (1990), posredno pa tudi njegova kasnejša dela Slovenci v osemdesetih letih (2001), Jutri je nov dan - Slovenci in razpad Jugoslavije (2002) in Rdeča Slovenija - Tokovi in obrazi socializma (2003). Podobno kot zgoraj našteta dela sodijo med temeljno literaturo za omenjeno obdobje tudi nekatera dela Jožeta Prinčiča. V prvi vrsti serija treh znanstvenih monografij v katerih je predstavil širša gospodarska gibanja, dogodke in osebnosti, ki so v letih 1945 do 1991 odločilno zaznamovali gospodarsko življenje na ravni takratne države in predvsem republike Slovenije. Gre za dela Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu (1945-1956) (1992), V začaranem krogu - slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955-1970 (1999) in Iz reforme v reformo - Slovensko gospodarstvo 1970-1991 (2006). Slednja je nastala v soavtorstvu z ddr. Nevenom Borakom, ekonomistom in zgodovinarjem, ki je v slovenskem prostoru poznan kot avtor številnih znanstvenih, strokovnih in publicističnih del s področja ekonomije in ekonomske zgodovine. Poleg ravnokar omenjene trilogije je Jože Prinčič kot avtor oziroma soavtor pomembno vplival na današnje razumevanje posameznih segmentov gospodarske zgodovine Slovencev še z naslednjimi deli: Povojne nacionalizacije v Sloveniji 1945-1963 (1994), Zgodovina slovenskega bančništva (2000), Bančniki v ogledalu časa – Življenjske poti slovenskih bančnikov v 19. in 20. stoletju (2005), Tovarna vijakov Plamen Kropa – od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945-1997) (2007) ter Biti direktor v času socializma – med idejami in praksami (2008).

Rosvita Pesek: Skupščinski koraki k samostojni državi

Blaž Babič:

Rosvita Pesek: Skupščinski koraki k samostojni državi. Izbor iz Dobesednih zapisov sej Skupščine Republike Slovenije, odločilnih za nastanek neodvisne države Slovenije v obdobju 1990-1991, s komentarjem. Zveza zgodovinskih društev, Ljubljana 2008, 484 strani.

Rosvita Pesek je v slovenskem prostoru širše poznana predvsem kot novinarka. Že skoraj dve desetletji je namreč zaposlena na Televiziji Slovenija, kjer ima za seboj bogato kariero novinarke, voditeljice in urednice. V zadnjih letih pa se vedno bolj uveljavlja tudi na področju zgodovinopisja. Leta 2006 je na Oddelku za zgodovino Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani zagovarjala doktorsko disertacijo »Politični subjekti in osamosvojitev Slovenije (1989-1992)«, ki je leta 2007 izšla v zajetni knjigi z naslovom »Osamosvojitev Slovenije«. Konec lanskega leta pa je predstavila že svojo drugo knjigo »Skupščinski koraki k samostojni državi« in hkrati napovedala temo naslednjega dela. Napovedala je, da se bo v letu 2009 lotila političnih strank. V začetku leta 2010 bo namreč minilo dvajset let odkar se je na podlagi »Zakona o političnem združevanju« in »Zakona o volitvah v skupščine« s preoblikovanjem opozicijskih zvez in družbenopolitičnih organizacij v klasične stranke dokončno oblikoval slovenski politični prostor. Kljub zavidljivemu številu objav s področja zgodovinopisja Rosvita Pesek večino energije vlaga v svoje delo na Televiziji Slovenija, kjer trenutno vodi osrednjo informativno oddajo Odmevi. V zgodovinopisju pa vidi svojo drugo ljubezen, ki se ji bo bolj posvetila, ko je kamera ne bo več »marala« oziroma kot sama pravi: »Vedno bolj se vidim tam«.

Mateja Režek: Med resničnostjo in iluzijo

Dunja Dobaja

Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo, slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem (1948-1958). -Ljubljana : Modrijan, 2005

 Med resničnostjo in iluzijo je knjiga o prelomnem desetletju jugoslovanske zgodovine, ko je, po sporu z Informbirojem, jugoslovanski partijski vrh, stopil na pot iskanja samostojne poti v socializem in jasno povedal, da ne želi biti zgolj eden izmed sovjetskih satelitev, temveč enakopravni partner. Bil je kot »samosvoj otrok«, ki se je, po eni strani, poskušal osamosvojiti od »svojega očeta in matere«, to je Stalina in Sovjetske zveze, po drugi strani pa mu je z različnimi ukrepi še vedno dokazoval svojo zvestobo.

Do prve kritike na račun Sovjetske zveze je prišlo jeseni 1948, ko je v časopisu Borba izšel nepodpisan članek z naslovom »Še enkrat o nepravičnih in neresničnih obtožbah«. Avtor članka je bil takratni sekretar politbiroja CK KPJ Milovan Djilas, ki je nekoliko kasneje padel v nemilost pri jugoslovanskem partijskem vodstvu. Djilas in s tem jugoslovansko partijsko vodstvo je Sovjetski zvezi sicer priznavalo vodilno vlogo v socialističnem gibanju, a hkrati zagovarjalo stališče, da ima vsaka članica znotraj socialističnega gibanja svoje specifične značilnosti in tudi pravico do svoje poti v socializem.

Zanimiva je izjava britanskega veleposlanika v Beogradu Iva Mallet-a v poročilu ob predaji poslov septembra 1954, ki, po mojem mnenju, najbolje označuje jugoslovanske partijske voditelje na poti iskanja svoje poti tako v notranji kot zunanji politiki. Označuje jih »po naravi trmoglave in nagnjene k brezobzirnemu ukrepanju, če sta ogrožena njihov ponos in neodvisnost. Obsedeni so s svojimi lastnimi zadevami in dosežki. Medtem ko so sami občutljivi, posvečajo le malo pozornosti čustvom drugih.« Menil je tudi, da se Jugoslavija »ne bo vrnila v sovjetsko krožnico vse dotlej, dokler jo bodo vodili ljudje, ki jim je neodvisnost dežele najvišja vrednota. Tem ljudem bi bilo všeč, če bi lahko uživali prednosti, ki bi jih nudilo dvorjenje iz obeh taborov.«

Zunanji izraz drugačne poti je bil Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, na kratko »zakon o samoupravljanju«, ki ga je Zvezna skupščina sprejela 27. junija 1950. Zakon je pomenil odmik od sovjetskega sistema in napovedal novo obdobje jugoslovanskega socializma, toda »samoupravljanje ni smelo prekoračiti meje, kaj šele ogroziti sistema oblasti, kakršen se je izoblikoval v revoluciji in kakršen je ustrezal njegovim težnjam«, je zapisal Djilas, ki je bil eden od ideologov delavskega samoupravljanja.

Seveda je to zapisal veliko kasneje, ko je bil že odstavljen iz političnega prizorišča.

Jože Žontar: Kaznovana podjetnost

Dunja Dobaja

Jože Žontar, Kaznovana podjetnost : kranjski trgovec in industrialec Franjo Sirc 

»Kaznovana podjetnost«, avtorja Jožeta Žontarja, je knjiga o kranjskem trgovcu in industrialcu Franju Sircu, katerega rod izhaja iz Primskovega, vasi v neposredni bližini Kranja. Podjetnost mu je bila položena že v zibelko, saj so bili tudi njegovi predniki podjetne narave. Njegov ded Franc se je skupaj z ženo Marjano Rozman, hčerko kajžarja iz Stražišča, preselil v Kranj, kjer je kupil hiši in si pridobil ugledne prijatelje. Njegov oče Franc je nadaljeval s tradicijo.V Kranju je leta 1883 kupil hišo na dnu Roženvenskega klanca in tam čez tri leta začel trgovati z deželnimi pridelki. Pri kranjski železniški postaji pa je zgradil še gostilno, ki se je imenovala »Pri zadnjem grošu« (Gorenja Sava št. 39). Sredi 90. tih let 19. stoletja se je z družino preselil na Gornjo Savo. Gostilno je vodil skupaj s svojo ženo Magdo, hčerko Petra Pavla Franchettija, ki je bil priseljenec iz Vicenze, in Marije, rojene Marn. Zakoncema sta se rodila dva sinova, Franjo (27.11.1891) in Vinko (11.8.1895), ki sta pa kmalu ostala brez očeta, saj je umrl zaradi tuberkuloze. Mati se je drugič poročila s kranjskim trgovcem Albinom Rantom, ki pa je bil slab mož in gospodar, saj se je vdajal pijači. Magda se je zato ločila in se odločila za samostojno podjetniško pot. Leta 1905 je prijavila obrat trgovinske obrti in sicer trgovino z mešanim blagom. Trgovino je odprla v hiši v Savskem predmestju.

Znanje, ki mu je odprlo pot v svet podjetništva, si je Franjo Sirc pridobil na Češko – slovanski trgovski akademiji v Pragi, kjer je končal dva letnika in sicer v češčini. Njegova odločitev, da študira na tej akademiji je povezana s protinemškim razpoloženjem in z dejstvom, da so imeli Slovenci v AO monarhiji dobre stike s Čehi. 

Jure Gašparič: Anton Korošec v primežu kralja Aleksandra

Filip Čuček

Jure Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935; Ljubljana: Modrijan, 2007. 304 strani.

    Začnimo na koncu. Pet arhivov (šestnajst fondov), osemnajst časopisov, dvanajst strani literature in pet strani imenskega kazala. To so podatki, ki jih najdemo v zadnjem delu zgoraj navedenega dela dr. Jureta Gašpariča (znanstvenega sodelavca Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in docenta na Filozofski fakulteti v Mariboru) Viri in literatura, ki obsega dvajset strani. Ob suverenem poznavanju arhivskega in časopisnega gradiva ter relevantne literature je Gašparič subtilno osvetlil »življenje« Slovenske ljudske stranke v Kraljevini SHS (in Kraljevnini Jugoslaviji) med šestojanuarsko diktaturo in prevzemom Dravske banovine leta 1935.

   Gašparič se je pred obdobjem diktature kralja Aleksandra v prvem poglavju posvetil orisu razvoja slovenskega katoliškega političnega tabora do uvedbe šestojanuarske diktature. Začetek pripovedi je postavil v Taaffejevo dobo (konec 80-tih let 19. stoletja), ko je kranjska sloga dokončno razpadla. V strnjeni in pregledni zgodbi je bralcu razgrnil politično delovanje obeh taborov (katoliškega in liberalnega) na Slovenskem in poteze, ki so Slovensko ljudsko stranko v začetku 20. stoletja pripeljale do prvenstvene vloge v slovenskem političnem prostoru. Ob političnem razvoju na Kranjskem je spretno nizal tudi razvoj v ostalih slovenskih deželah, ki so slogaško »vztrajale« še nekaj let (Goriška do konca stoletja, Štajerska do 1906), medtem ko v drugih ni prišlo do političnega razcepa (Koroška, Istra, Trst). Prvo poglavje je zaključil z orisom političnega življenja v 20-tih letih 20. stoletja, ko je SLS igrala ključno vlogo slovenske politike in s svojimi programi in politiko dejansko poosebljala politično voljo slovenskega naroda. Katoliški politični tabor, ki ga je »zastopala« Slovenska ljudska stranka (SLS), je bil v času demokratično-parlamentarnih 20-tih let 20. stoletja politično najmočnejši.

Kranjc Marijan F. in Štampfl Janko: Malgaj Franjo, Vojni spomini 1914-1919

Željko Oset

Kranjc Marijan F. in Štampfl Janko: Malgaj Franjo, Vojni spomini 1914-1919. Maribor 2009, 272 str.

    V obravnavani objavi Malgajevih spominov je Marijan F. Kranjc v uvodni študiji na kratko predstavil Malgajevo življenje, prostor in čas. Pri pripravi spominov je kot tehnični urednik sodeloval Malgajev pranečak Janko Štampfl. Objava vira je sestavljena iz štirih sklopov: uvodne študije, prepisa dnevnika, objave »Malgajevih drobnarij« in sklopa, v katerem so priloge s slikam in navedbo uporabljene literature in virov. Z objavo Malgajevih spominov sta Kranjc in Štampfl želela vzpodbuditi raziskave o prvi svetovni vojni in predvsem po njej pri »boju« za meje, tako za zeleno mizo, kot na terenu v obliki izvršenih dejstev. Pri slednjem ni mogoče prezreti pomena in vloge, ki jo je imel Franjo Malgaj. Problematika meje na Koroškem je imela neverjeten pomen, saj bežno listanje po avstrijskih časopisih leta 1919 kaže, da je bilo dogajanje na Koroškem stalna rubrika z obsežnimi poročili, mnenji in pričakovanji. V uvodni študiji je bežno predstavljen metodološki pristop za objavo gradiva ter očrtan pristop sledenja avtentičnosti zapisa, ki odražajo Malgajevo intelektualno prtljago.

Iz reforme v reformo : slovensko gospodarstvo 1970 – 1991

Aleksander Lorenčič

Dr. Jože Prinčič, Ddr. Nevena Borak: Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006, 677 strani

Knjiga »Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991« je rezultat skupnega dela dveh uveljavljenih in priznanih raziskovalcev, dr. Jožeta Prinčiča in Ddr. Nevena Boraka. Dr. Jože Prinčič je plodovit slovenski zgodovinar srednje generacije. Raziskuje gospodarsko zgodovino v obdobju od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije. Doslej je proučeval industrializacijo, podržavljenje, modernizacijske procese, medrepubliške gospodarske odnose, gospodarsko sodelovanje s sosednjimi državami, bančno zgodovino, regionalni razvoj in razvoj posameznih podjetij. V zadnjem obdobju je posebej veliko pozornosti namenjal proučevanju uspešnih slovenskih podjetnikov v letih 1960 – 1990 ter Tovarni vijakov v Kropi, ki je odličen primer razvoja lokalnega gospodarstva. Dr. Jože Prinčič je avtor oziroma soavtor številnih znanstvenih in strokovnih monografij, virov, razprav in člankov. Zadnji odmevnejši deli pred knjigo »Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991«, katerih avtor oziroma soavtor je, sta bili »Zgodovina slovenskega bančništva (2000)« in »Bančniki v ogledalu časa: Življenjske poti slovenskih bančnikov v 19. in 20. Stoletju (2005)«. Ddr. Neven Borak ima doktorat znanosti tako s področja ekonomije, kot tudi iz zgodovine. Je priznani slovenski ekonomist in poznan kot avtor, soavtor ter urednik številnih znanstvenih, strokovnih in publicističnih del iz področja ekonomije in ekonomske zgodovine. Njegovi večji deli pred nastankom dela v sodelovanju z dr. Prinčičem sta bili »Denarne reforme (1998)« ter »Ekonomski vidike delovanja in razpada Jugoslavije (2002)«. Dr. Jože Prinčič in Ddr. Neven Borak sta ena redkih raziskovalcev, ki se že vrsto let sistematično ukvarjata z gospodarsko zgodovino Slovencev po drugi svetovni vojni. Potrebno je poudariti, da sta v pričujoči knjigi vključila tako zgodovinski, kot tudi ekonomski pristop in vidik na obravnavano obdobje.

Knjigo »Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991« je izdala Fakulteta za družbene vede z letnico 2006 in je izšla v nakladi 200 izvodov.

Delo je ob predgovoru in zaključku razdeljeno na petnajst poglavij in obsega 677 strani. Vsako poglavje zase je zaključena celota in obravnava določen problem.

Prvo poglavje predstavi evropsko in svetovno gospodarstvo po drugi svetovni vojni. Obdobje 1950 – 1973 je označeno kot »zlata doba« kapitalizma oziroma obdobje prosperitete. To obdobje, za katerega je bil značilen hiter gospodarski razvoj je temeljito spremenilo podobo zahodnega kapitalističnega in vzhodnega socialističnega sveta. Za konec zlate dobe se šteje leto 1973 – leto tako imenovanega prvega naftnega šoka. Po tem letu je tako zahodni kot vzhodni svet zajela kriza. Zahodni svet je prešel iz stagflacije v evrosklerozo, vzhodni pa iz reform v zlom. Socialistična gospodarstva se niso bila sposobna tako dobro prilagoditi travmatičnim in kriznim razmeram, kot je to zmogel njihov kapitalistični tekmec.

Antonio Cazorla Sanchez: Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain, 1939-1975

Žiga Koncilija:
Antonio Cazorla Sanchez: Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain, 1939-1975. - Založba John Wiley & Sons ltd., West Sussex 2010, 279 str.

Španski zgodovinar Antonio Cazorla Sanchez, sicer izredni profesor na Oddelku za zgodovino Univerze v Trentu (Ontario, Kanada), je v neki metodološki razpravi o kulturni zgodovini slikovito zapisal, da je »…preteklost tuja država, zgodovina pa potni list s katerim po tej državi potujemo«. Po tej »državi« se Cazorla »sprehaja« z izročilom treh generacij šol analov, ki poskušajo orisati določeno družbo v nekem časovnem razponu v vsej svoji kompleksnosti in na tak način ujeti »duha časa«. Sanchez dognanja politične ter gospodarske zgodovine spretno kombinira s t.i. pogledom “od spodaj” značilnim za historično antropologijo, socialno zgodovino in kulturno zgodovino. Zanimajo ga družbeni procesi; urbanizacija, migracije, socialne spremembe, evolucija mentalitet, družbenih norm, vedenjskih vzorcev in spremembe vsakdanjega življenja običajnih ljudi. Ob preletu avtorjevega raziskovalnega opusa najdemo raznovrstne teme s področja kulturne in socialne evolucije družb Evrope 20. stoletja. Predvsem pa se posveča rodni Španiji in njeni specifični totalitarni izkušnji. Monografija Fear and Progress – Ordinary Lives in Franco's Spain 1939-1975 (Strah in napredek – Običajna življenja v Frankovi Španiji 1939-1979) pa predstavlja nekakšno sintezo dosedanjih avtorjevih raziskav.

Med letoma 1936 in 1939 je Španijo pretresala agonija državljanske vojne in ko se je prah bojev dokončno polegel, si marsikdo ni predstavljal, da bo zmaga generala Francisca Franca »El Caudilla« nad kratko živečo republikansko vlado vodila v štiri desetletja dolgo diktaturo. Avtor s pričujočo študijo prikazuje pestrost družbenih posledic te pogosto neodgovorne in represivne Frankove diktature. S spretnim prepletanjem uradne oblastne retorike in dejanskim dogajanjem, ki se avtorju razodevajo ob intimnih usodah posameznih ljudi, avtor »lovi« tako izmuzljivo resnico ali če citiram še enega »prvaka« socialne zgodovine Stanleya Paynea: »Antonio Cazorla Sanchez uspe na zelo edinstven način ujeti vso kompleksnost in kontradiktornost življenja prebivalstva Španije pod Frankovo vladavino. Knjiga prodira pod površino politike in vladajoče oblasti zato, da se sooči z življenji običajnih ljudi in s tem pomaga pri odstiranju novih pogledov na Frankovo vladavino.« V uvodnem poglavju z naslovom Običajni Španci v neobičajnih časih, tudi preko orisa lastne zgodbe, jasno opredeli, komu je tokrat ponudil možnost spregovoriti o zgodovini Frankove Španije. Ravno ti »običajni« ljudje, v tradicionalnem zgodovinopisju prezrte anonimne množice, so po njegovem mnenju glavni akterji vsakdanje življenja in soustvarjalci zgodovine.

Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov

Aleksander Lorenčič

Rado Pezdir: Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov, Časnik Finance, Ljubljana 2008, 158 strani

Rado Pezdir je ekonomist, ki se ukvarja z ekonomsko filozofijo, ekonomiko tranzicije in zdravstveno ekonomiko. Je kolumnist poslovnega časnika Finance, njegov pogled na svet pa oblikujeta filozofija klasičnega liberalizma in anarho-kapitalizma. Je avtor številnih poljudnih in strokovnih člankov. Samostojno oziroma v soavtorstvu je objavil nekaj razprav v tujih revijah kot so Post-communist economies, Journal of Institute of Economic affairs in Journal of Economics.

»Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov« je prvo monografsko delo Rada Pezdirja, ki je izšlo proti koncu leta 2008 pod okriljem Časnika Finance in obsega 158 strani. Monografija je ob predgovoru h knjigi, ki ga je napisal ekonomist Mićo Mrkaić, prologu, epilogu ter dodatku sestavljena iz dveh glavnih delov. V prvem delu je predstavljena anatomija slovenske tranzicije, v drugem pa njena analiza. Delu dajejo posebno težo številni slikovni dodatki ter tabelarni in grafični prikazi.

      V prvem delu avtor zajame procese, ki spremljajo tranzicijo oziroma menjavo institucionalnega okvira. Predstavljena so gibanja bruto družbenega proizvoda, inflacije, uravnoteženost tekočega računa in trgovinski vzorci, pritoki neposrednih tujih investicij, deviznega tečaja itd. Predstavljen je proces umikanja države iz gospodarstva ter narejena analiza sprememb v poslovnem okolju podjetij na osnovi svobodne iniciative. Avtor analizira tudi pravni okvir, davčni ter pokojninski sistem, trg dela, politiko konkurence, reforme v finančnem sektorju ter se ob zaključku prvega dela sprašuje, kako daleč v tranzicijskem procesu smo prišli. Pozitivno je, da avtor vse naštete procese in gibanja primerja s procesi in gibanji drugih tranzicijskih držav. Avtor ugotovi, da je bila Slovenija po padcu socializma bistveno bolj razvita kot večina tranzicijskih držav. Razlog za to je bil v bolj izvozni usmerjenosti, ki je posredno omogočala hitrejše prestrukturiranje, do katerega je deloma prišlo že v socializmu. Avtor ugotavlja, da ni mogoče enolično določiti posameznega pristopa držav k reformiranju. Izloči dva, kot pravi, robna primera. Estonijo, ki je nabor svojih ekonomskih politik utemeljila bolj na »bigbang« terapiji ter Slovenijo, ki se je odločila za, na gradualizmu temelječo, ekonomsko politiko. Avtor ugotavlja, da Slovenija zaostaja prav za vsemi parametri in sicer v Sloveniji se je država najpočasneje umikala iz gospodarstva, izvajale so se zelo počasne spremembe v svobodnejši trg, Slovenija se je poleg Poljske po kazalnikih, ki opredeljujejo delovanje tržnega mehanizma, izkazala kot daleč najslabša država v regiji. Podobno je bilo tudi na področjih davčnega sistema, trga dela, konkurenčnosti gospodarstva in finančnega sistema. Avtor po vseh teh ugotovitvah sklene prvi del s poglavjem, ki nosi naslov »Očitno je s slovenskim gospodarstvom nekaj zelo narobe« in sklepa, da je struktura slovenskega gospodarstva takšna, da ne omogoča delovanje tržnega sistema in da bi, v kolikor bi bilo drugače, danes videli popolnoma drugačne rezultate.

Jože Prinčič, Tovarna vijakov Plamen Kropa

Mitja Sunčič
Dr. Jože Prinčič, Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945 – 1997). Muzeji radovljiške občine. Kropa 2007, 208 strani, ilustrirano.

Dr. Jožeta Prinčiča iz Inštituta za novejšo zgodovino poznamo kot vodilnega gospodarskega zgodovinarja za obdobje po drugi svetovni vojni v Sloveniji. Zadnjih 20 let se je posvečal predvsem preučevanju širših gospodarskih gibanj, prelomnic, dogodkov ter osebnosti, ki so v letih od 1945 do 1991 odločilno zaznamovali naše gospodarsko življenje. Po končani knjigi Iz reforme v reformo (Slovensko gospodarstvo 1970 – 1991), se je posvetil raziskovanju socialističnega gospodarstva na lokalni ravni. Posamično podjetje, osnovna enota socialistične družbeno-ekonomske ureditve, predstavlja idealen raziskovalni predmet za ugotavljanje v kolikšni meri so se gospodarski načrti in politične zapovedi udejanjale v konkretnem gospodarskem življenju. Cilj dr. Prinčičeve nove raziskave je torej bil rekonstruirati, kako se je posamezno slovensko podjetje prilagajalo spremembam v gospodarski ureditvi in razvojni politiki.

Matthew Cobb: The Resistance

Eva Mally:


Matthew Cobb: THE RESISTANCE: THE FRENCH FIGHT AGAINST THE NAZIS. Založba Simon & Schuster, London 2009, 403 strani.

        V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil avtor knjige The Resistance: The French fight against the Nazis, Matthew Cobb, zdaj profesor na Univerzi v Manchestru, še deček, se je navdušil nad junaškimi dejanji francoskih upornikov in tistih Britancev, ki so jim pomagali pri osvobajanju okupirane Francije. Takrat je bil svet namreč še vedno pod vtisom vojnih dogodkov, v vojni zmagovalne države pa so na vse načine poudarjale svoje zmagoslavje in propagirale vojne heroje. Zdaj so se časi spremenili in junaštvo upornikov je nekoliko zbledelo. Ne samo, da se zaradi časovne distance ne govori več toliko o pogumu in požrtvovalnosti upornikov, temveč je zaradi novih podatkov pomen francoskega odpora tudi nekoliko izgubil na pomenu. Čeprav Cobb priznava hrabrost ljudi, ki so se borili za svojo svobodo, pa zagovarja mnenje, da so bili dosežki upornikov povsem obrobni in zahodna Evropa ne bi bila osvobojena niti dan prej, če upora ne bi bilo. Nemškemu okupatorju se je bila namreč pripravljena upreti le manjšina francoskega prebivalstva – v upor sta bila vpletena manj kot 2 procenta populacije oziroma manj kot 500.000 ljudi. Vzrok za to je bila nekakšna brezbrižnost ter politična delitev Francozov, okrutna povračila nemškega okupatorja, ki so sledila večini akcij upornikov, pa so dosegla svoj namen in odvrnila ljudi od upora. Komunistična partija Francije v prvih letih vojne na primer v uporu ni igrala nobene vloge, saj je Moskva s Hitlerjem podpisala pogodbo o nenapadanju. Šele po Hitlerjevem napadu na Rusijo je Stalin ukazal napad. V drugi polovici leta 1941 so tako člani komunistične partije začeli izvajati atentate na nemške okupatorje, vendar je bil rezultat njihovih slabo pripravljenih akcij strašen – vsega skupaj je bilo do jeseni 1941 ubitih le 15 Nemcev, v povračilo pa je bilo v naslednjem letu usmrčenih 814 talcev.

Dr. Iskra Iveljić, Očevi i sinovi

Mitja SUNČIČ

Dr. Iskra Iveljić, Očevi i sinovi. Privredna elita Zagreba u drugoj polovici 19. stoljeća. Leykam international d. o. o. Zagreb 2007, 483 strani, ilustrirano.

Predstavimo na začetku avtorico knjige. Iskra Iveljić se je rodila leta 1959 v Frankfurtu na Maini. Po končani klasični gimnaziji je na zagrebški filozofski fakulteti diplomirala iz zgodovine ter angleškega jezika in književnosti. Nato je od leta 1987 do leta 1990 delala v Hrvaškem državnem arhivu, od leta 1990 do leta 1993 pa na Inštitutu za sodobno zgodovino. Od leta 1993 je zaposlena na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Zagrebu. Leta 1998 je doktorirala z disertacijo naslovljeno »Vloga zagrebške gospodarske elite pri modernizacije Hrvaške (1860 – 1883)«. Leta 2004 je postala izredna profesorica.

Obsežna monografija Očetje in sinovi je razdeljena na dva dela. Prvi del predstavlja dognanja, ki jih je avtorica v zvezi z vlogo zagrebške gospodarske elite pri modernizaciji Hrvaške predstavila v doktoratu, drugi del pa prinaša avtoričine novejše raziskave posvečene vsakdanjiku gospodarske elite, družinskemu življenju njenih pripadnikov, položaju žensk, otrok in najstnikov, vizualni reprezentaciji elite ter kulturi smrti. Prvi del zajema časovni lok od leta 1848 do leta 1883, medtem ko drugi del obravnava obdobje od prve polovice 19. stoletja do konca Habsburške monarhije, deloma pa posega tudi v čas med svetovnima vojnama.

Anton Peterlin 1908-1993

Knjige iz naše knjižnice:

Željko OSET:

Anton Peterlin 1908-1993. Življenje in delo (uredili Vili Bukovšek, Tanja Peterlin Neumaier, Janez Stepišnik, Janez Strnad in Saša Svetina). Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Institut Jožefa Stefana, Ljubljana, 2008, str. 520, ilustrirano, priložen DVD disk.

Zbornik je posvečen uglednemu slovenskemu znanstveniku z mednarodnim slovesom, ki je bil predavatelj, uspešen organizator in dobitnik mnogih nagrad za znanstveno delo. Med najpomembnejše nagrade v Jugoslaviji se uvrščajo Prešernova nagrada (1955), Kidričeva nagrada za življenjsko delo (1985) ter v Združenih državah Binghamova nagrada (ameriško reološko društvo 1970) in Fordovo nagrado (podelilo mu jo je ameriško fizikalno društvo 1972). Zaradi svojih raziskovalnih dosežkov je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti kot izredni 1948 in od leta 1949 kot redni član. V letu 1973 je postal član newyorške in od 1974 še washingtonske akademije znanosti. Od 1979 je bil dopisni član avstrijske akademije znanosti.

Pobudo za nastanek zbornika je podala Peterlinova hči Tanja Petrlin Neumaier. Za tak spomenik sta se izdajatelja Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Inštitut Jožefa Stefana oziroma v njihovem imenu uredniki Vili Bukovšek, Tanja Peterlin Neumaier, Janez Strnad in Saša Svetina, odločili zaradi stoletnice rojstva Antona Peterlina. V predgovoru je izpostavljeno, da je zbornik namenjen uglednemu slovenskemu fiziku svetovnega formata, ki je uspel kot znanstvenik, kljub neugodnim objektivnim razmeram v Jugoslaviji. Tem so se pridružili zakulisne igrice, ki so konec petdesetih let na Inštitutu Jožefa Stefana, kjer je slavljenec imel vodilni položaj, povzročile kratek stik med Peterlinom in njegovimi nasprotniki in sodelavci. Zaradi nesoglasij je tudi odšel v tujino.

Dobrodošli na Blogu knjižnice INZ

Spoštovani prijatelji naše knjižnice,

dobrodošli na spletnih straneh naše knjižnice, kjer vam bomo skušali objavljati vse pomembne podatke o nekaterih novostih v naši knjižnici.