Zvonka Zupanič Slavec: Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec

Mitja Sunčič*

Zvonka Zupanič Slavec: Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2011, 

Če je bila prva monografija posvečena gorenjskemu podjetniku Josipu Slavcu Stavbenik Josip Slavec: ob stoletnici rojstva, izpod peresa zgodovinarjev Jožeta in Majde Žontar, ki je pri založbi Nove revije izšla leta 2001, dobrodošel prispevek k razmeroma slabo raziskani zgodovini slovenskega podjetništva, temelječ na biografski naraciji, se deset let pozneje izšla druga monografija Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec osredotoča na njegovo gradbeno dejavnost in na sledi, ki jo je le-ta zapustila v slovenski kulturni krajini.

Avtorici monografije Zvonki Zupanič Slavec, od leta 1992 predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter soprogi gradbenega inženirja Aleša Slavca, vnuka Josipa Slavca in nadaljevalca družinske podjetniške tradicije, je k projektu uspelo pritegniti številne sodelavce, ki svoje prispevke predstavijo v poljudnem uvodnem delu (za katerega so kratke tekste prispevali predstavniki naslednjih ustanov: Evropskega sveta gradbenih inženirjev, Inženirske zbornice Slovenije, kranjske občine, Območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj, Zavoda za turizem Kranj ter Gimnazije Kranj; seveda nekaj uvodnih misli objavi tudi avtorica knjige) ter v drugem osrednjem – znanstvenem delu monografije v katerem je najti tudi jedrnato, a informativno rekapitulacijo življenjske poti Josipa Slavca, ki ponuja pregled njegove podjetniške kariere od vzpona v medvojnem obdobju do – od komunističnih oblasti povzročenega – padca ter ponižanja v času po drugi svetovni vojni; v njem sta podrobneje predstavljena tudi dva potomca Josipa Slavca: sin Saša in vnuk Aleš. Avtorici prispevka sta Ksenija Slavec in Zvonka Zupanič Slavec.

Giovanni Arrighi: Dolgo dvajseto stoletje

Aleksander Lorenčič:

Giovanni Arrighi, prevod Marjan Sedmak : Dolgo dvajseto stoletje : kapitalizem, denar in moč, Založba Sophia, Ljubljana 2009, 358 strani

Giovanni Arrighi, rojen v Italiji, je na začetku svoje bogate kariere poučeval na univerzah v Zimbabveju in Tanzaniji, leta 1979 se je pridružil Immanuelu Wallersteinu in Terenceu Hopkinsu na Centru Fernarda Braudela Univerze Binghamton v New Yorku, ki je postalo središče svetovnosistemske teorije, svoje zadnje desetletje pred smrtjo (umrl je junija 2009) pa je predaval sociologijo na Univerzi Johns Hopkins v Združenih državah Amerike (dalje ZDA). Arrighi je bil eden največjih strokovnjakov za analizo svetovnega sistema in zgodovinsko sociologijo. V londonski New Left Rewiev so o njem zapisali: »Med raziskovalci, ki so izšli iz mednarodne levice druge polovice dvajsetega stoletja, se po zmožnosti zgodovinske imaginacije, strukturnem dosegu in konceptualni jasnosti le peščica lahko primerja z Giovannijem Arrighijem, katerega dela bodo spodbujala razmislek še celotno enaindvajseto stoletje… Prihodnje generacije bodo nanj gledale kot na teoretika, ki je kar najjasneje razsvetlil obdobje, v katerem je živel.« Arrighijeva najbolj znana dela ob Dolgem dvajsetem stoletju so še Adam Smith in Beijing, The Geometry of Imperialism in Chaos and Governance in the Modern World System, ki je izšlo v soavtorstvu z Beverly Silver.

Trilogija Dolgo dvajseto stoletje je Arrighijevo najbolj znano delo. Prva monografija je izšla leta 1994, druga leta 2002, tretja, dopolnjena različica druge angleške izdaje, pa leta 2009. Slednjo, ki jo je v slovenščino prevedel Marjan Sedmak, je leta 2009 izdala tudi Založba Sophia. Obsega 358 strani in ob predgovoru, sklepni besedi in štirih poglavjih, vsebuje še Post scriptum k drugi izdaji Dolgega dvajsetega stoletja. Gre torej za razširjeno drugo angleško izdajo z dodano spremno besedo avtorja in ravno tej je zaradi aktualnosti v  oceni knjige posvečeno največ pozornosti.

Božidar Gorjan – Bogo: Mojih petdeset let v politiki, Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45.

Anka Vidovič-Miklavčič:

Božidar Gorjan – Bogo: Mojih petdeset let v politiki. Ljubljana: samozaložba, 2001, 334 str. 

 Diplomat in politik in publicist Božidar Gorjan Bogo je leta 2001 v samozaložbi izdal knjigo spominov »Mojih petdeset let v politiki«, v kateri opisuje otroška leta in pa predvojne razmere družine s trdno narodno zavestjo, ki je bila preganjana s strani  italijanskih oblasti na Primorskem in pa težave kot beguncev v Ljubljani. Pod italijansko okupacijo v t. i  Ljubljanski pokrajini oriše sodelovanje v odporu srednješolcev, zatem pa v osvobodilnem boju v partizanskih enotah na Štajerskem in Koroškem. Prikaže posebnost slovenske partizanske vojske, težave partizanskih bork, žena in otrok. Avtor utemeljuje priznanje zavezniških sil, ki so slovenskemu in jugoslovanskemu  narodnoosvobodilnemu gibanju prisodili pomemben delež k zmagi zavezniških držav proti fašizmu in nacizmu. To njihovo vrednotenje, poudarja avtor, je ostalo v veljavi tudi vsa povojna leta, prav tako prijateljski stiki udeležencev NOB s člani zavezniških misij, navkljub nekajletni hladni vojni. V  času po osvoboditvi oriše avtor  nesoglasja med komunisti, ki jih je zanetil Informbiro,  nadalje sodelovanje pri graditvi elementov slovenske državnosti v okviru  federativne Jugoslavije in vzroke  razsula Titove Jugoslavije. Opiše tudi vlogo Zveze združenj borcev Slovenije in Socialistično zvezo Slovenije ter svoje sodelovanje v njih. Avtor je  sodeloval v Sloveniji in tudi v tujini v procesu izbojevanja in uveljavitve samostojne države Slovenije in njene demokratične prenove. Celotna Gorjanova pripoved je stvarna in se uvršča k tehtnimi zgodovinskimi dokumenti tega več desetletnega prelomnega obdobja. Avtorjev osebni pogled na zgodovinska dogajanja je tudi v današnjem času vreden  razmišljanja o usodni razklanosti našega naroda.

Anka Vidovič-Miklavčič:

Božidar Gorjan – Bogo: Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45. Operacija Avstrija. Koper: Založba Lipa, 2003, 190 str.

Leta 2003 je izšla ob 60 letnici prihoda prve zavezniške misije v Glavni štab NOV in PO Slovenije druga knjiga pod naslovom Božidar Gorjan-Bogo, Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45 Operacija Avstrija, ki je izšla v Založbi Lipa v Kopru, 190 str.                              

Avtor se je lotil dokaj zahtevne in manj znane problematike delovanja zavezniških misij pri nižjih vodstvih partizanskih enot. Na podlagi zavezniških dokumentov, literature ter lastnih spominov je uspel z raziskavo zapolniti belo liso in s tem predstaviti novo vedenje o naslovni tematiki. V uvodnih besedah oriše pomen, naloge, značaj dela in cilje zavezniških misij na območju severne Slovenije, na Koroškem in Štajerskem. Glede na geostrateški  položaj Slovenije je postala v vojnem času tako za Britance kot za Američane privlačno področje. Toliko bolj ker je obstajalo razvito in organizacijsko trdno narodnoosvobodilno gibanje. Predstavljeni so člani britansko-ameriške misije, njihovo organiziranje in močno prizadevanje za dvig  odporniškega dviga Avstrijcev proti nacizmu in dalje osvobodilni prodor v srednjo Evropo. Srečanje vodstva misije Clowder je bilo že v decembru 1943 s slovenskim vodstvom. Že v prvih uradnih stikih zavezniške misije in slovenskega vodstva NOV, je slednje vključno z osvobodilnimi cilji hkrati nenehno seznanjalo zaveznike z zahtevami po  popravi krivičnih mej z Italijo in Avstrijo. Po zmagi naj bi partizansko osvobodilno gibanje doseglo pripojitev celotnega etničnega ozemlja k matični Sloveniji, torej doseči Zedinjeno Slovenijo. Toda zavezniki so te zahteve vztrajno zavračali. Nalogo dvigniti protinacistični  upor avstrijskega  prebivalstva so zavezniki zaupali koncem 1944 majorju Alfgaru Heskethu Prichardu, ki je s pomočjo partizanskega gibanja na severnem področju Slovenije hotel čimprej uresničiti zavezniške cilje. Ob tem Gorjan analizira razmere v Avstriji, medsebojno pomoč pa tudi težave in nesporazume med partizani in zavezniki. Spregovori o tragični usodi omenjenega majorja in vzrokih neuspeha. Toda še tako nadaljnji stopnjevani poskusi in napori SOE in OSS s posameznimi skupinami ni rodilo uspeha. Tudi avstrijsko osvobodilno gibanje- ÖFF je ostalo pasivno. O usodi  Heskheta  Pricharda in vzrokih neuspehov v Avstriji je bilo večkrat govora tudi po vojni ob srečanjih med ZZB Slovenije in člani zavezniških misij. Kako pomembno vlogo je imela slovenska partizanska vojska nam  oriše tudi poglavje, ki govori o zavezniških načrtih. Njihova obveščevalna poročila od leta 1943 dalje pričajo o zelo skrbnem spremljanju rasti in delovanju NOV na vseh nivojih. Ne gre prezreti dragoceno  pomoč partizanske obveščevalne službe in pa zavezniško sodelovanje s partizanskimi enotami pri rušenju pomembnih komunikacij in napadih na okupatorjeve vojaške transporte in postojanke, pri čemer so močno ovirali okupatorjeve premike na frontah. Pomembno je poudariti dejstvo, da je bila slovenska in jugoslovanska vojska tudi sobojevnica z zavezniškimi armadami pri izgonu sovražnih sil v celotnem  slovenskem etničnem ozemlju.

V zadnjem poglavju Petdeset let pozneje oriše avtor ohranjanje zvez in poglobitev prijateljskih odnosov, katerih začetki so se porajali že v skupnem osvobodilnem boju. Ob tem poimensko našteva preživele člane vodstev zavezniških misij, ki so občasno obiskovali Slovenijo in pa partizanskih veteranov ZZB NOV, ti so se večkrat mudili bodisi v ZDA ali Britaniji. Ob 50 letnici zmage nad  nacifašizmom je bila na svečani državni proslavi v Londonu tudi ZZB Slovenije  in v Washingtonu. Tam je bila v Pentagonu prikazana razstava o narodnoosvobodilnem gibanju slovenskega naroda, izšlo pa je tudi nekaj publikacij, omenimo naj Franklina A. Lindsayja Ognji v noči (Stanford 1993, prevod Ljubljana 1998) in Petra Wilkinsona Tuja bojišča, London –New York 1997.  Glede na sprejem Atlantske izjave 1941  je po vojni tudi slovenska ZZB uspela prepričati zahodne zaveznike o procesu izbojevanja slovenske samostojne države  in novih odnosov v evropski skupnosti.

Stvarno prikazano sodelovanje partizanskega osvobodilnega gibanja z zavezniškimi misijami, tudi na človeški ravni, je prepričljiv dokaz, kdo je bil v vojni vihri na pravi strani. Strinjam se z  dr. Žnidaričevo oceno v uvodnih besedah »Resnici na pot«, ko zapiše, da je »knjiga velik dosežek pri sestavljanju dokončnega mozaika o resničnih dogajanjih na Slovenskem v letih najhujše preizkušnje«. Velja znova poudariti, kot tudi ugotavlja Žnidarič, da je Gorjanova knjiga z avtorsko osebno noto in kritičnostjo tako do partizanskega gibanja kot do zaveznikov dragocen prispevek k slovenskemu zgodovinopisju vojnega obdobja. 

Sprehod po Kongresnem trgu

V torek, 28. februarja je bila Atriju ZRC predstavljena knjiga Barbare Žabota: Kongresni trg, ki na zelo pregleden in slikovit način prinaša kulturno zgodovino enega osrednjih ljubljanskih trgov, kjer se nahaja naš Inštitut in ki je vse od svojega nastanka bil povezin z mnogimi najpomembnejšimi političnimi dogodki naše države.

Pred tem je bil organiziran še sprehod po Kongresnem trgu, sam pa sem udeležence še povabil na ogled velike dvorane, ki je bila vedno osrednji kazinski prostor, pozneje pa sem še predstavil svoje poglede in fotografske spomine na to, kako je gradnja podzemnih garaž vplivala na naše delo in kaj smo z njimi pridobili.

Wilhelm Baum (izd.), Das Tagebuch des Thomas Olip

Avguštin Malle:
Wilhelm Baum (izd.), Das Tagebuch des Thomas Olip. Wie ein im Käfig
eingesperrter Vogel. Kitab Verlag. Klagenfurt – Wien, 2010. 159 str., ilustr.

Zgodovinar Wilhelm Baum je v berlinskem Zveznem arhivu našel dnevnik Tomaža Olipa iz Sel, pripadnika zelenega kadra in vsaj občasnega partizanskega simpatizerja, v vsakem primeru pa odpornika. Ta se je 20. aprila 1941 z drugimi ubežniki iz nemške vojske po dveh letih in pol vrnil iz Jugoslavije v Sele. Teh ljudi se je prijela oznaka »zeleni kader«, slabšalna je partizanska oznaka »skrivači«, za nacistično oblast pa so bili dezerterji. Njihov položaj se je po deportaciji slovenskih družin iz Koroške aprila 1942 zaostril. Dnevnik Tomaža Olipa v obliki kratkih beležk dogodkov in doživetij zajema čas od 1. junija do 1. decembra 1942. Izraža osamelost in težak položaj človeka v veliki stiski ter čustveno navezanost na mater. Gestapo je dnevnik ob odkritju bunkerja, v katerem je živel Tomaž Olip, zasegel, ga dal takoj prevesti v nemščino in Olipa prisilil, da je razvozlal predvsem okrajšave imen ljudi, s katerimi je imel povezave, in komentiral dnevnik. Na celovškem procesu proti odpornikom aprila 1943 se je obtožnica v številnih primerih sklicevala prav na ta dnevnik. Slovenski izvirnik ni ohranjen, Baum objavlja faksimile nemškega prevoda in njegovo transkripcijo. Vsi deli knjige – kratek zapis, neke vrste posvetilo Petra Handkeja, predgovor, dnevnik, faksimile, sklepna razmišljanja študija o historičnem kontekstu in sklepna beseda Valentina Inzka – zajemajo dogajanja ob razkrivanju mreže Osvobodilne fronte vse od 15. septembra 1942 naprej na območju Sel, Obirskega, Železne Kaple in Borovelj. Osrednji del je povezan z odkritjem bunkerja 1. decembra 1942.

Prebivalstvo prizadetega območja je najpozneje po celovškem procesu začelo razpravljati o tem, kakšno vlogo je igral zaseženi dnevnik pri odkrivanju odporniške mreže in končno tudi pri smrtnih obsodbah in obsodbah na dolgoletne zaporne kazni. Taka razmišljanja ponovno zasledimo po objavi dnevnika na primer v dnevniku Kärntner Tageszeitung (štev. 333, 9. 12. 2010, str. 12), kjer prizadeti potomec pisca dnevnika označuje kot »tepca«, in v kritično razmišljajočem smislu v verskemtedniku Nedelji (štev. 50, 12. 12. 2010, str. 3). Taka razmišljanja so mogoča le, če odkritje bunkerja Tomaža Olipa vidimo kot posamezen dogodek represivnih ukrepov gestapa. Tudi odgovor na vprašanje, ali so tedanje koroške nacistične elite igrale pri odkrivanju, pregonu in obsodbi odpornikov odločilnejšo vlogo, ni sporen in je pritrdilen. Prav ob obletnici plebiscita leta 1942 je namreč Alois Maier-Kaibitsch zahteval ostrejše ukrepe proti vsakemu, še tako majhnemu pojavu slovenske samobitnosti na Koroškem. Nekaj več popuščanja glede jezikovne rabe je dopuščal le še prebivalstvu zasedene Gorenjske in Mežiške doline. Dostopna žandarmerijska poročila potrjujejo odgovornost koroških nacističnih elit za zaostrene represivne ukrepe; na zunaj so bili vidni z okrepitvijo obstoječih in postavitvijo novih policijskih postaj.

»Pfuj! To je gerdo!«, K zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva

Željko Oset
Janez Polajnar: »Pfuj! To je gerdo!«, K zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva. Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2008, 180 strani, ilustrirano

V zgodovinopisju pride do novih spoznanj ob postavljanju novih vprašanj, pregledovanju novega gradiva, lahko tudi ob bolj kritični obdelavi že poznanega gradiva. Zaradi tega v zgodovinopisju obstajajo določeni trendi, celo moda, čeprav izraz komaj pritiče resnemu znanstvenoraziskovalnemu delu. Za zadnjo tretjino 20. stoletja je značilna diferenciacija raziskovalnih pristopov in povečana uporaba interdisciplinarnosti, s katero se proučuje družbene fenomene. Uveljavitev polifonije historičnih interpretacij je pomemben dosežek historiografske stroke, saj nakazuje na spoznanje, da zgodovine ni mogoče zaobjeti v vsej njeni popolnosti, ampak zgolj njene delčke, ki tvorijo barvit mozaik preteklega bivanja.
V zgodovinopisju je znatne uspehe dosegla usmeritev, ki poudarja odmik od politične zgodovine k proučevanju zgodovine »običajnih« državljanov. V slovenskem prostoru takšno usmeritev pooseblja Zgodovinsko društvo Celje. Svoje aktivno udejstvovanje predstavlja na znanstvenih sestankih in prireditvah, z izdajanjem revije Zgodovina za vse ter od leta 2003 tudi književne zbirke »Zgodovini.ce«. Do sedaj je v zbirki izšlo 8 znanstvenih monografij, ki so v javnosti naletele na ugoden sprejem. Zadnja v zbirki je monografija magistra Janeza Polajnarja s slikovitim naslovom »Pfuj! To je gerdo! K zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva«. Avtor raziskuje teme s področja zgodovine morale, zlorabe alkohola in evgenike.
S pričujočo znanstveno monografijo je bila zapolnjena siva lisa o zgodovini morale pred prvo svetovno vojno. Kot je poudaril avtor, v slovenskem zgodovinopisju manjka (sedaj bi lahko uporabili preteklik) poglobljen celovit pregled nravstvene zgodovine za obdobje vzpona meščanstva. Kljub temu so bili v okviru te teme že obdelani nekateri problemi, kot so prostitucija, vloga ženske v družbi, seksualni delikti itd.
Avtor v uvodnih poglavjih predstavi razumevanje (meščanske) morale v dobi moderne in njeno umeščenost v prostor ter ustvarjalce moralnih standardov v Evropi, kjer posebno pozornost nameni vplivu vere oziroma Cerkve. Moralo predstavi kot splošen vedenjski vzorec dostojnega obnašanja, prvenstveno vezan na splošno kulturno stanje, ki so mu nato pridane regionalne metamorfoze. Splošni predstavitvi oblikovanja moralnih standardov sledi zoomiranje na slovenske razmere, s čimer je nakazano avtorjevo razumevanje morale, kot »evropske matrice« z regionalnimi poudarki. Na oblikovanje morale imajo vpliv splošne, čezmejne antropomorfolške predstave o primerni obliki bivanja.