Bojan Godeša:
Peter Davies: Nevarna razmerja : kolaboracija in druga svetovna vojna . Ljubljana : Modrijan, 2010.
»V najosnovnejšem pomenu bi kolaboracijo lahko opredelili za »izdajalsko sodelovanje s sovražnikom«. Toda s takšno definicijo bi podcenili kompleksnost pojava in njegovo večplastno naravo. Za zgodovinarje je kolaboracija bogata, vznemirljiva in dramatična tematika. Le katera druga tema zaobjema seks (kot pojavno obliko »horizontalne kolaboracije«), vojno (kot ozadje dogajanja med letoma 1939 in 1945) in veleizdajo (katere so bili nazadnje obsojeni številni kolaboranti)?«, je zapisal Peter Davies, avtor pričujoče knjige s pomenljivim naslovom Nevarna razmerja: kolaboracija in druga svetovna vojna. Britanski zgodovinar mlajše generacije je s takim pristopom skušal opozoriti, da je kolaboracija sama po sebi še vedno premalo proučena in nekoliko spregledana tematika, ki je bila vse prepogosto obravnavana v enostranski črno-beli podobi, kot »temačna« in »zloglasna« zgodovinska tema. Takšna Daviesova trditev bo morda mnoge slovenske bralce presenetila, kajti po ideološki sprostitvi na Slovenskem v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja in izbruhu kulturnobojnega obračunavanja, se je včasih zazdelo, da se je z vprašanjem kolaboracije potrebno ukvarjati le še pri nas. Prav Daviesova knjiga opozarja, da je bilo vprašanje kolaboracije in njene spornosti prisotno v večini povojnih družb ter da so se nekatere države le s težavo spoprijele s svojo preteklostjo. Šlo je za boleč, mučen in neprijeten proces razčiščevanja, ki je bil obenem pokazatelj stanja v družbi in stopnje njene zrelosti se soočiti s takšnimi travmatičnimi problemi. Nenavadna živost zapuščine kolaboracije je vplivala na avtorjevo spoznanje, da je treba zgodbo o kolaboraciji posodobiti, na novo oceniti razprave o njej in ji dodati aktualnost.
Davies je v knjigi izhajal iz prepričanja, da kolaboracijo kot zgodovinski pojav najbolje razumemo, kadar jo obravnavamo kot univerzalno tematiko in jo je smiselno proučevati tako iz zornega kota posameznih držav kot tudi središča, ki ga je v konkretnem primeru predstavljal Berlin in nacistični voditelj Adolf Hitler. Avtorjev namen je bil obravnavati kolaboracijo kot širok, večplasten pojav, in ne kot nekaj kar je zamejeno znotraj strogo določenih okvirov. Morda je Daviesa prav tako dojemanje pojava in razsežnosti kolaboracije vodilo k temu, da je pojem uporabljal v zelo ohlapni obliki ter se je izognil njeni natančni definiciji, kjer bi ga lahko pri obravnavi te kompleksne problematike takšna shematičnost omejevala. Sicer pa se je pri sistematiziranju oblik, zvrsti in intenzivnosti kolaboracije avtor v glavnem naslonil na že obstoječo literaturo o tej problematiki (predvsem Wernerja Ringsa in Raba Bennetta). Kljub (delnem) upoštevanju obstoječih tipizacij kolaboracije pa Davies vendarle ugotavlja, da je Evropa pod nemško okupacijo v številnih pogledih spominjala na laboratorij, ki ni poznal enotnega »sistema«, temveč se je v njem odvijalo toliko različic kolaboracije koliko je bilo evropskih držav.
Kolaboracija pa ni bila le stvar političnih elit, saj je izkušnja okupacije zaznamovala družbo in družbene skupnosti na najbolj temeljni ravni v vsakdanjem življenju. V tem pogledu Davies obravnava najrazličnejše oblike kolaboracije (od ekonomske, kulturne, »horizontalne« kolaboracije, kolaboracije na delovnem mestu itd.) ter se sprašuje o najrazličnejših dilemah pred katerimi so se posamezniki znašli ter tako odstira manj znane razsežnosti tega kompleksnega pojava.
