Zvonka Zupanič Slavec: Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec

Mitja Sunčič*

Zvonka Zupanič Slavec: Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2011, 

Če je bila prva monografija posvečena gorenjskemu podjetniku Josipu Slavcu Stavbenik Josip Slavec: ob stoletnici rojstva, izpod peresa zgodovinarjev Jožeta in Majde Žontar, ki je pri založbi Nove revije izšla leta 2001, dobrodošel prispevek k razmeroma slabo raziskani zgodovini slovenskega podjetništva, temelječ na biografski naraciji, se deset let pozneje izšla druga monografija Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec osredotoča na njegovo gradbeno dejavnost in na sledi, ki jo je le-ta zapustila v slovenski kulturni krajini.

Avtorici monografije Zvonki Zupanič Slavec, od leta 1992 predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter soprogi gradbenega inženirja Aleša Slavca, vnuka Josipa Slavca in nadaljevalca družinske podjetniške tradicije, je k projektu uspelo pritegniti številne sodelavce, ki svoje prispevke predstavijo v poljudnem uvodnem delu (za katerega so kratke tekste prispevali predstavniki naslednjih ustanov: Evropskega sveta gradbenih inženirjev, Inženirske zbornice Slovenije, kranjske občine, Območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj, Zavoda za turizem Kranj ter Gimnazije Kranj; seveda nekaj uvodnih misli objavi tudi avtorica knjige) ter v drugem osrednjem – znanstvenem delu monografije v katerem je najti tudi jedrnato, a informativno rekapitulacijo življenjske poti Josipa Slavca, ki ponuja pregled njegove podjetniške kariere od vzpona v medvojnem obdobju do – od komunističnih oblasti povzročenega – padca ter ponižanja v času po drugi svetovni vojni; v njem sta podrobneje predstavljena tudi dva potomca Josipa Slavca: sin Saša in vnuk Aleš. Avtorici prispevka sta Ksenija Slavec in Zvonka Zupanič Slavec.

Kot je mogoče sklepati iz naslova monografije, je bil namen piscev uvrstiti Slavčevo nemajhno gradbeno dediščino v kontekst zgodovine sodobnega slovenskega gradbeništva, podjetništva in industrijskega razvoja. Tako nam doktor zgodovine Stane Grande postreže z razpravo posvečeno usodi slovenskih podjetnikov po drugi svetovni vojni v kateri se dotakne tudi procesa nastajanja in krepitve podjetniškega sloja na Slovenskem v dobi kapitalizma. Predstavljene so prakse proti podjetništvu usmerjenega delovanja levičarskih revolucionarjev med drugo svetovno vojno ter oblikovanje pravne podlage za razlastitev podjetnikov v obdobju po drugi svetovni vojni. Zelo zanimiv del članka predstavljajo na ustnih virih temelječe zgodbe o tragičnih usodah nekaterih podjetnikov v teh prevratnih časih, ki do sedaj še niso bile objavljene v znanstvenem tisku.

Univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva Gorazd Humar podrobno predstavi dejavnost Slavčevega podjetja pri gradnji mostov in jo umesti v kontekst inženirske gradnje, tj. z razvojem gradbenih materialov kot sta jeklo in beton pogojene gradbene dejavnosti pri kateri se gradbeništvo »kot stroka loči od arhitekture« (str. 77). Kot na drugih področjih udejstvovanja, je Slavčeva gradbena dediščina tudi tu prisotna še danes: njegova najmogočnejša mostovna gradnja je železniški most čez Savinjo pri Zidanem mostu – »najzahtevnejša in največja armiranobetonska gradnja na slovenskih tleh« (str. 80) v tridesetih letih, ki jo je nemalo število bralcev tehle vrstic videlo, če se po njej ni tudi peljalo. V poglavju je poleg manjših projektov ter Slavčevega obnovitvenega delovanja v času po osvoboditvi, podrobneje predstavljen še – zaradi izjemnega spoja mostne arhitekture s sušnim dalmatinskim okoljem čutu za lepo zelo všečen – Kosinjski most čez reko Liko, »ena največjih mojstrovin podjetja Josipa Slavca« (str. 82).

Magister ter inženir geologije Tomaž Budkovič se posveti Slavčevim dosežkom na področju gradnje cestnega omrežja v Kraljevini Jugoslaviji, pri čemer je pričetek podjetnikovega delovanja na tem področju sovpadal z veliko gospodarsko krizo v tridesetih letih in povečanjem izdatkov samoupravnih (občine, banovina) ter državnih teles za izgradnjo cestnega omrežja. Investicije so imele ekonomski ter socialni pomen: modernizacija Jugoslovanske države je bila pomembna za pospeševanje turizma, omogočanje zaslužka delavstvu z javnimi deli pa naj bi olajšalo stiske množic brezposelnega prebivalstva. Kot ugotavlja Budkovič, je bilo prvo velikopoteznejšo graditeljsko dejavnost zaznati leta 1935, ko je »vlada dr. Milana Stojadinovića izdala novo uredbo o javnih delih, med katerimi je na prvem mestu omenjena gradnja modernih avtocest« (str. 124). Slavec je delal na vseh tedaj obstoječih tipih cest: državnih, banovinskih ter občinskih. Od državnih naj omenim izgradnjo odseka ceste št. 2 (povezovala je Gorenjsko, Ljubljano, Dolenjsko ter Hrvaško) na katerem je bil postavljen eden od simbolov urbane krajine Kranja – Gaštenjski klanec, ki še danes pozdravi vsakogar, ki v mesto prispe ali iz njega odide po t.i. stari cesti. Na koncu se pisec dotakne še Slavčevega delovanja v času okupacije ter povojne obnove.

Peter Fister, profesor na ljubljanski fakulteti za arheologijo monografijo zaključi s prispevkom, ki obravnava zanimivo vprašanje vpetosti Slavčevega dela v slovensko krajino ter po uvodni vzpostavitvi metodološkega konteksta postavi naslednje vprašanje: »/…/ ali so rezultati dela gradbenika Slavca dovolj pomembni, da se zaradi svoje kvalitete in posebnih dosežkov postanejo del naše ohranjene kulturne dediščine« (str. 193)? Avtor razpravo zaključi z ugotovitvijo, da je bil Slavec nedvomno kvaliteten izvajalec, čigar dela bi bilo potrebno »na novo ovrednotiti in jih kot velike dosežke predstaviti ter ohraniti kot pomemben del naše kulturne dediščine« (str. 195). Uvrstitev Slavčevih del med kulturno dediščino bi zato pomenilo pomembno metodološko prelomnico za celotno stroko s čimer bi to dejanje postalo »vzorec za nov pristop k prezrtim vrednostim našega prostora in naše preteklosti« (str. 195).

Nujno je poudariti, da so vsi našteti prispevki opremljeni z izjemno bogatim slikovnim materialom, med katerim prevladujejo fotografije, a se vmes najde tudi nekaj oljnih slik, ki ga je iz obsežnega družinskega arhiva izbrala Zvonka Zupanič Slavec. To bogastvo podob je knjigin veliki adut, kajti slikovno gradivo ni omejeno na monumentalnost Slavčevih gradbenih dosežkov, temveč ponuja okno v preteklost vsakomur, ki ga zanima medvojno obdobje, ta nasprotij poln čas naglega industrijskega razvoja in modernizacije slovenskega prostora (nič manj zanimive niso fotografije iz časa po drugi svetovni vojni, zamrznjene podobe graditeljske evforije porušene očetnjave in sodelovanja ljudskih množic pri revolucionarnem projektu izgradnje novega sveta). Bralcu je tako omogočen ogled delovnih oprav gradbeniškega delavstva, gradbeni stroji, ki so jih uporabljali, meščanska moda uspešnega podjetnika in njegove družine, pejsaži mesta Kranj, predvsem pa metode gradnje v obravnavanem času (številne projekte je Slavec foto-dokumentiral od embrionalne stopnje do končnega izdelka).

Z izjemnim slikovnim materialom opremljeno delo večjega formata kljub lokalno-zgodovinski obarvanosti presega okvir lokalne zgodovine, saj nudijo v njej zbrane razprave zanimiv vpogled v (ne le gospodarsko) zgodovino slovenskega prostora pred in po drugi svetovni vojni. Zanimiva je knjiga tudi zaradi posrečenega nabora sodelavcev, ki opozarja na možnosti plodne medsebojne izmenjave ter dopolnjevanja znanj, ki se skriva v sodelovanju strokovnjakov s področij humanistike in tehničnih ved.

* recenzija bo objavljena v Prispevkih za novejšo zgodovino 52, 2012, št. 2