Žiga Koncilija:
Wolfgang Petritsch, Vedran Džihić (ur.).Conflict and Memory: Bridging Past and Future in (South East) Europe. Baden-Baden 2010: Nomos, 2010. (Southeast European Integration Perspectives)
»Kadar travme ostajajo neizrečene in kadar le te niso umeščene v univerzum smisla, bodo bolečine in trpljenje, ki jih travme povzročajo, v neki točki ponovno izbruhnile in povzročile nov krog nasilja.«[1]
Čeprav se trenutno domala celotna Evropa sooča s številnimi težjimi gospodarskimi ter družbenopolitičnimi vprašanji in v prihodnost zre z veliko mero pesimizma, mora, za ohranjanje zdravega kolektivnega duha, eno izmed temeljnih katarzičnih vprašanj ves čas ostajati tudi visoka stopnja samorefleksije, v okvir katere spada odnos do preteklosti in način kako se z njo soočamo. Zgodovina narodov Evrope je obremenjena s številnimi vojnami, zločini, krizami in drugimi travmatičnimi dogodki. Kadar le ti ostajajo nerazrešeni, kakor oglje tlijo v družbenem tkivu in predstavljajo potencialno nevarnost za nove konfliktne situacije v očitnem preziranju načela Historia magistra vitae est. Ljudje v dinamični dialektiki med individualno in kolektivno zavestjo reminiscirajo, pozabljajo in z različnimi simptomi manifestirajo svoj odnos do lastne in skupne preteklosti ter s tem soustvarjajo sedanjost. Ker pa vemo, da imajo lahko oblastne elite izjemno manipulativno moč nad labilnostjo pogosto neizoblikovanih posameznikov, ki tvorijo množice, in da lahko to moč zlorabljajo tako daleč, da lahko »…spomini, ali propagandno navdihnjene iluzije o spominih, motivirajo ljudi, ki sicer živijo mirno, v dejanja nasilja nad drugimi«,[2] je potrebno ves čas obstoja do vprašanj spominjanja in preteklosti ohranjati visoko stopnjo (samo)kritičnosti. Toda kaj sploh je spomin in preteklost? Predavateljica mednarodnih odnosov z Univerze v Londonu Jasna Dragović-Soso v uvodnem poglavju Konflikt, spomin, odgovornost: Kaj pomeni pomiritev ali sprava (ang. coming to terms)[3] s preteklostjo?, kjer postavi teoretične temelje zbranim študijam o spominu poudarja, da spomin nikoli ni konstanten, temveč nenehno se spreminjajoč glede na evolvirajoče potrebe sedanjosti.[4] Preteklost tako ni rigidno vzpostavljen zbir podob, idej in dogodkov z neodvisno sebi lastno eksistenco. Z drugimi besedami, preteklost je to, kar mislimo da je naš zgodovinski – pogosto konflikten – spomin na neko obdobje. Ta specifičen spomin pa je le eden izmed množice možnih alternativnih historičnih interpretacij. Raziskovanje globljih in kompleksnejših plasti naše preteklosti in poskus razumevanja vzročno-posledičnih relacij je dolžnost in nuja za razumevanje nas samih in družbe, ki jo skupaj tvorimo. Samo dosledna konfrontacija z dejstvi - za katero je potrebna visoka stopnja samokritike, poguma in intelektualne vztrajnosti - je tista, ki lahko omogoči višjo stopnjo zavedanja o preteklosti in posledično svobodnejše in neobremenjeno razmišljanje o sedanjosti in prihodnosti. Pot do sprave zahteva veliko časa in kontinuirano voljo, na nivoju naroda zlasti volje političnih elit. Vsaka država poskuša doseči katarzo bodisi preko spominjanja ali pozabe[5] z različno paleto zakonskih, družbenih, kulturnih, političnih, intelektualnih in drugih mehanizmov. Wolfgang Petrisch in Vedran Džihić v uvodnem članku Soočanje konfliktnih spominov v Jugovzhodni Evropi na primeru holokavsta ločita tri ravni spopadanja s preteklostjo – zakonsko, kulturno in ekonomsko. Zakonska faza se osredotoča na proces privedbe povzročiteljev kriminalnih ali zločinskih dejanj pred roko resnice, kjer se jih zakonsko in moralno obsodi. Ta t.i. faza »tranzicijske pravičnosti«[6] je postala v Evropi pomemben dejavnik vzpostavljanja miru (ang. peace making) in promocije demokracije. S kulturno fazo pomiritve avtorja definirata skupek kulturnih praks spominjanja z implementacijo različnih kulturnih strategij in sredstev izražanja kot so knjige, filmi, glasba, spomeniki, predstave in muzejske razstave. Tretja faza pa se nanaša na reparacije ali odškodnine, kot oblike doseganja satisfakcij pri žrtvah zločinov. Uspešno soočanje s preteklostjo zahteva interdisciplinaren pristop, kombinacijo splošnega in specifičnega. Proces pomiritve je lahko uspešen le v okolju stabilne države in predanih politikov ter zadovoljivega socialno-ekonomskega stanja države. Da je proces pomiritve s preteklostjo uspešen, je po Petrischu in Džihiću potrebno doseči tri temeljne cilje: odkrito soočenje z lastno preteklostjo, priznavanje sobivanja več medsebojno konfliktnih spominov in rekonstrukcijo skupnega evropskega spomina kot dela nadnacionalnega spomina. Ko opazujemo države Zahodnega Balkana, kateremu je posvečenih večji del razprav, in z ozirom na dogodke zadnjih desetletij, pa lahko hitro opazimo, da bo pot še dolga in težavna, zlasti če bo kronično primanjkovalo politične volje.
