Andrej Studen: Rabljev zamah

Mateja Tominšek Perovšek: 

Andrej Studen, Rabljev zamah: K zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana, 2004

(recenzija je bila objavljena v Studia Historica Slovenica 2005, št. 1/3, str. 821-832)

 

 

V pričujoči knjigi, ki je v slovenskem prostoru izšla pred kratkim, se lahko po zaslugi Andreja Studna soočimo z zanimivo in sorazmerno še dokaj neznano tematiko v slovenskem zgodovinopisju. Avtor namreč na izviren način predstavi zgodovino smrtne kazni, ki je povezana s problematiko obravnavanja in opredeljevanja kaznivih dejanj in posledično kaznovanja delinkventov od novega veka do današnje kaznovalne politike in prakse.

Naslov knjige Rabljev zamah ima več pomenov in se na simbolični ravni zelo dobro pokriva s samo vsebino knjige. Avtor poudari fenomen vloge rablja v človeški družbi, ki mu je bila »v imenu resnice« pridržana pravica do mučenja in odvzema življenja: »Ne samo, da je bila njegova mojstrska, brezhibna izvedba podvržena budni presoji predstavnikov oblasti in radovedne množice. Rabljev zamah je bil na simbolni ravni končno tudi zamah vladajočih. Vedno je bil zamah države, zamah od Boga postavljenega suverena ali kakršnekoli drugačne, denimo, revolucionarne oblasti, zamah vsemogočnosti, ki si pridržuje pravico do odvzema človeškega življenja.« (4)
Knjiga tako na eni strani odkriva nov pogled na razumevanje slovenske zgodovine, na drugi strani pa se dotakne občutljivih tem razvoja človeške družbe, ki se v svoji značilni razslojenosti vedno spreminja in se kot taka sooča s temeljnimi vprašanji razumevanja  posameznika v odnosu do samega sebe, drugih in nenazadnje tudi do transcendence. Ob tem nujno trešči ob samo človeško naravo, ki je podvržena nasilnim dejanjem in je kot taka nespremenljiva. Vzgojni in restriktivni procesi v neki družbi se tako kažejo tudi skozi prizmo sistemov kaznovalne politike, ki so na neprikrit ali prikrit način odraz napredka in zrelosti človeške civilizacije.

Knjiga Rabljev zamah je razdeljena na dva dela. Prvi del, Prizorišča groze (7–127), tvorita poglavji Čas »nekoristne razsipnosti s krutimi kaznimi« (9–86) in Dolga pot do odprave smrtne kazni (87–127). V njih avtor sistematično prikazuje razvoj kaznovalne politike, ki je svoj družbeni »izhod« dolgo časa videla v kaznovanju s smrtjo. Vendar pri tem poudari zgodovinskost omenjenih procesov, saj se je kaznovanje s smrtjo skozi ves čas postopoma spreminjalo. Najbolj izrazito cezuro je pomenil prehod od javnih k ekskluzivnim, za javnost zaprtim usmrtitvam. Z vzponom meščanstva pa so se v dolgi postrazsvetljenski dobi počasi oblikovale norme kaznovanja delinkventov, ki so narekovale vedno večjo prevlado zapornih kazni in so nam po ukinitvi smrtne kazni preostale tudi danes.
Drugi del, Za umor visel boš med nebom in zemljo (129–227), je z vidika predstavitve resničnih zgodb o nasilnih dejanjih znanih morilcev v drugi polovici 19. stoletja v habsburški monarhiji, še posebej zanimiv, saj se lahko ob njegovem branju prek domišljijskega sveta bolj doživeto spustimo v resničnost kriminalnih zgodb takratnega časa. Le–te niso nič manj pretresljive kakor današnje zgodbe, povezane z nasiljem in umori. Avtorju je uspelo v petih, kot jih sam poimenuje,  »mikroštorijah« – Za vse sta bila kriva liberalizem in brezverstvo (131–142), Krvoločna hijena v človeški podobi (143–147), »Tukaj tist namalajte ko je v Luči tri zaklo« (149–156), Dunajski Jack Razparač (157–199), »Hudiči! Le naglejte se me, da boste vsaj siti« (201–227) – prepričljivo predstaviti okrutno vedenje znanih morilcev druge polovice 19. stoletja in značilen odziv takratnih množic in pomembnih slovenskih časopisov na njihova dejanja in kazen. Iz avtorjeve razčlenitve je videti, da so tedanji mediji nemalokrat spremljali sodne procese v kulturno–bojnem vzdušju in narekovali odnos javnosti do zločinskih dejanj in smrtne kazni.

Da bi dobili bolj celosten vpogled v zgodovino kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja, ki jo je avtor skušal slovenskemu bralcu približati tudi s prej omenjenimi »mikroštorijami«, se moramo posvetiti predvsem prvemu delu knjige. Ob podrobnejši obdelavi zgodovine kazenskega prava in postopkov na tem področju bomo morda tudi vsebinsko bolje razumeli današnjo širšo perspektivo obvladovanja nasilja v sodobnem svetu, ki si vedno znova postavlja vprašanja v zvezi z obsodbami, katerih končni izid je smrt.

Avtor poudari, da se moramo za boljše razumevanje tega kompleksnega in današnjemu opazovalcu precej tujega sveta kaznovanja »najprej otresti naših predstav o grozodejstvih, na katera so od razsvetljenstva naprej gledali kot na značilnost starega sodstva in njegovih kaznovalnih mehanizmov.« (9) Stari kaznovalni sistem je bil od 16. do zadnje četrtine 18. stoletja, ko je na tem področju pod vplivom razsvetljenstva prišlo do reform in modernizacije, nedvomno surov in okruten. Vendar pa moramo vedeti, da v tem času zapornih kazni niso poznali in da tudi policijske kontrole niso bile izvedljive. Staro pravo si namreč ni prizadevalo za poboljšanje delinkventa, temveč za ponovno vzpostavitev pravice in reda v družbi z zastraševanjem in s prizadejanjem telesnih muk tistemu, ki je prekršil splošno priznani red. Z zločinom, ki je imel svoje korenine v hudobiji, je bila zasmehovana oblast, ustoličena od Boga, in po nazorskih opredelitvah zgodnjenovoveške tradicionalne družbe so imeli od Boga postavljeni nosilci oblasti ne samo pravico, temveč tudi dolžnost, da so delinkvente kaznovali. Vsak zločin je bil enakovreden kršitvi božjih zapovedi in v okviru kaznovalne liturgije je imela mučna procedura javnega prikaza trpljenja vlogo poslednje preizkušnje. Trpljenje, ki so ga ob predpisanem kazenskem postopku mučenja prestajali obsojenci/ke, je prikazovalo pekel. Tuzemske muke in bolečine so bile pokora, ki naj bi kot odbitek bile vključene v prihodnjo kazen in prispevale k njenemu olajšanju v onostranstvu oziroma k odpuščanju. Nasilna javna procedura pa naj bi s sijajno izvedbo obnovila tudi vladarjevo ranjeno suverenost, prek katere naj bi vsi prisotni zaznali njegovo navzočnost, moč in oblast. Razmerje sil pa se je po drugi strani lahko prevesilo tudi v svoje nasprotje, saj  je vladar predstavljal tudi silo moči, ki je lahko odpravljala zakone, pomilostila delinkventa ali delno ali popolnoma oprostila kazen obsojencu.

Po avtorjevih besedah zaznamuje predmoderni – tradicionalni kaznovalni sistem zgodnjega novega veka izredno okrutno telesno nasilje, pri katerem so bili obsojenci kaznovani s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnih organov in s smrtjo. »To je bil čas pohabljanja telesa, čas torture (peinliche Frage), čas vislic in koles, ki so se s svojimi srhljivimi tovori – trupli tedanje kaznovalne tehnologije – dvigale kvišku.« (13) Namen ceremonialov javnega kaznovanja, ki so postali pomemben sestavni del javne kulture tradicionalne družbe, je bil vsem nazorno pokazati prestopek ali zločin socialnega, moralnega ali religioznega reda. Tako v Karolini, Terezijani, kot tudi v sodnih redih za deželska sodišča telesne kazni niso imele skoraj nobene alternative. Zato je imel v okviru prej omenjenih zakonikov oziroma nekakšnih pravnih katekizmov toliko bolj pomembno vlogo diferenciran kaznovalni sistem, saj so telesa delinkventov in delinkventk lahko imela sporočilno vrednost samo v primeru, če so poročala o zločinu, hkrati pa opozarjala tudi na vsemogočnost in na zmagoslavje Bogu všečne in od Boga postavljene oblasti.

Pri krvnem kazenskem sodstvu so se kot krvne kazni praviloma uporabljale kazni odsekanja udov in smrtne kazni. Čas tako imenovanega krvnega kazenskega sodstva so zaznamovale predvsem številne usmrtitve, pri katerih sta kvantitativno prevladovali obglavljenje in obešenje. Kazni so bile sorazmerne škodi, ki jo je povzročil delinkvent, zato so morale biti tako strašne, kot je bila strahotna povzročena škoda. Po takratnih merilih je bilo mogoče splošno priznani red, ki je bil kršen, utrditi samo z metodami zastraševanja in naložitvijo primerne spravne pokore, ki je imela teološko utemeljitev. S spravnim dejanjem je bila popravljena škoda, izpolnjen pa tudi pravi namen kazni, saj je pripomogel k očiščenju družbe in k nadaljnjemu vzdrževanju obstoječe ureditve.

V tedanji kaznovalni praksi so bile poleg smrtnih kazni značilne zlasti sramotilne kazni, ki so jih izvrševali v raznih oblikah. Delinkventi so bili kaznovani predvsem za bogokletje, sramotenje, prepirljivost, lažnivost, tatvine, pretepanje in goljufanje. V vseh tedanjih teorijah kaznovanja je onečaščenje igralo pomembno vlogo, zato so bili delinkventi javno izpostavljeni nasilju radovednih gledalcev, ki se je mešalo s tedanjo nevednostjo in vraževerjem. V kaznovalni praksi se je kot viden znak pohabljanja poleg rezanja ušes uveljavilo še odsekanje prstov. V primeru izgona pa so obsojenca ali obsojenko ponekod trajno zaznamovali z ožigosanjem obraza, s katerim je bil zločinec/ka do konca svojega življenja izločen iz človeške družbe.

Tedanja sodna praksa je kar najostreje preganjala tudi nenaravno spolno občevanje – homoseksualnost in sodomijo, med vsemi novoveškimi kaznimi pa se po avtorjevih besedah »zdi morda najbolj bizarno kaznovanje samomorilcev«. (61) Posebno logiko so vsebovali tudi procesi proti čarovnicam, ki so si jih zamišljali v najbolj fantastičnih podobah. »Šele tu je dobila tortura svojo monstruozno obliko, do svoje najabsurdnejše manifestacije je prišla torej  prav v preganjanju izvršilcev namišljenega zločina, čarovništva.« (26)

V malefičnih zadevah je imelo takratno pravosodje specifično metodo delovanja, saj se je proces preiskave strogo ločil od obsodbe in kaznovanja. Avtor poudari, da sta bili preiskava in izrek sodbe izključno zadevi sodnih oblasti z izključitvijo javnosti. Šele nato je bila obsodba razglašena javno. Obtoženec v procesu ugotavljanja resnice o zločinu ter v samem sodnem procesu, na katerem so oblikovali sodbo, ni imel pravega zagovornika. V preiskavi, v kateri so uporabljali inkvizicijske metode, je bil sodnik obenem preiskovalec in praviloma tudi tožilec. Obsodbe so sledile samo po priznanem zločinu oziroma v priznanju, kjer sta se srečala krivda in odpuščanje. Krivda, ki je bila priznana in s tem spoznana za resnično, je lahko bila šele na osnovi tega priznanja spokorjena in izbrisana. »V kanonskem pravu se je uveljavilo pravilo, da je priznanje kralj vseh dokazov – ,confessio regina probationum’.« (22) Pravosodje je za iztrganje priznanja uporabljalo tudi skrajno represivne metode – torturo, ki se je postopoma izvajala v več fazah ali stopnjah mučenja obsojenca/ke in tako utelešala skrajno nehumanost starega kazenskega sistema. Kljub temu so jo kot sredstvo za ugotavljanje resnice v zločinskih zadevah priznavale tako cerkvene kot tudi državne institucije.

Po določilih je imela oblast pri kaznovanju težjih zločinov tri dni časa, da inscenira kar se da nazorno in premišljeno prireditev groze, ki so predstavljale neke vrste ljudskih veselic, nekakšno ljudsko praznovanje, kjer se je gnetla množica bolj ali manj nasilnih radovednežev, ki so drli z vseh strani. Obsojenec pa se je v tem času lahko pokesal svojih grehov in se pripravil na onostranstvo. Rabelj je s svojimi pomočniki lahko pripravil vse potrebno za izvedbo eksekucije očiščevalnega in poučnega značaja. Domišljija rabljev in sodnikov ponekod ni poznala meja – prizadejane muke so v pretirano teatralnem postopku služile kot sredstvo za boj proti hudiču, ki so ga hoteli izgnati iz telesa obsojenca/ke. Samo mučenje je izvajal rabelj, ki je za vsak poseg na telesu »pacienta« (obsojenca) prejel plačilo po tarifi. V mučilnici se je prvič predstavil svoji žrtvi in ji razkril vse svoje mučilne veščine. Delo je moral opraviti brezhibno, sicer so mu grozile razne sankcije, celo smrt.

»Pri vseh oblikah smrtne kazni v predmoderni, predrazsvetljenski novoveški družbi in pri vseh miselnih predstavah, ki so jo določale, je bil zločin v kaznovalni praksi tista osrednja točka, ki je zahtevala pokoro in zastraševanje, očiščevanje, kaznovanje za vzgled, povračilo in maščevanje, ki naj bi ga demonstrirala grozljiva javna usmrtitev. (…) Samo usmrtitev zločinca je izbrisala zločin, ki je prizadel red življenjske skupnosti.« (87) Takratno sodstvo se je zanimalo predvsem za zločin, za dejanje, ki ga je obsojenec/ka zagrešil. Z obsojenčevim priznanjem zločina obramba ni bila potrebna. Kljub temu pa je stari kaznovalni sistem pri vsej svoji strogosti in togosti poznal tudi več olajševalnih okoliščin. Avtor poudari, da ga lahko razumemo skozi takraten centralen pojav prava predmodernega časa in se nanaša na sistem prošenj za pomilostitev. Sodišča so pri oblikovanju sodbe upoštevala nekatere zdravstvene olajševalne okoliščine, do izraza pa je prišla predvsem t. i. socialna praksa, to je upoštevanje družinskega in družbenega stanu obsojenca, ki je imela očitne razlikovalne konsekvence.

Kljub temu, da so se v tem času že kazale potrebe po spremembah v kazenskem pravu in postopku, je bila takratna predmoderna družba toliko zaznamovana s tradicionalnimi miselnimi in vedenjskimi vzorci, da se tako oblast kakor tudi cerkev in ljudstvo še niso bili pripravljeni soočiti z razsvetljenskimi ideali. Šele v 18. stoletju lahko sledimo določenemu popuščanju kaznovanja. Čeprav so po črki zakona še vedno obstajali okrutni načini usmrtitve, kot so sežig na grmadi, strtje na kolesu in razčetverjenje, so najpogosteje izvajali kazen obglavljenja in smrt na vislicah. Počasi pa so popuščali in prenehali tudi procesi proti čarovnicam. Ideje razsvetljenstva so postopoma vplivale na reforme in modernizacijo kazenskega prava in postopka predvsem v zadnji četrtini 18. stoletja. Razsvetljenci so zahtevali odpravo torture in preusmeritev procesov z zločina k zločincu. Tako se je počasi zamajal koncept božjega sodstva, s tem pa tudi takratni ideološki temelji državne ureditve in kazenskega sistema, ki so imeli teološko utemeljitev. »Prizadevanja po novi – tostranski – utemeljitvi prava in kazni, ki jim je vodilo razum z razsvetljenskimi idejami o naravi, svobodi in človeku, so – ob optimističnem zaupanju, da je človek v bistvu dober, da v njem torej dobro prevladuje nad zlom in ga je zato mogoče spremeniti in poboljšati – nujno vodila tudi k spraševanju o kazni s smrtjo.« (88)

Eden od pomembnejših predstavnikov novih idej o kazenskem pravu in postopku, ki ga omeni avtor, je bil Cesare Beccaria. Zavzel se je za enakost ljudi pred zakonom in v delu Dei Delitti e delle Pene razvil temelje nove, moderne kriminalitetne politike in kazenske zakonodaje. Njegovo delo, ki ga je kot anonimni avtor leta 1764 izdal v Livornu, je kljub sovražnosti Katoliške cerkve in številnih pravnikov, med njimi tudi znamenitega francoskega pravnika Muyarta de Vouglansa, naletelo na izreden odmev, saj je že nekaj let po izidu bilo prevedeno v več kot dvajset različnih evropskih jezikov.

Napredne nove ideje so postopoma vplivale tudi na spremembe v razmišljanju takratnih vladarjev, npr. cesarice Marije Terezije, ki je leta 1776 odpravila torturo. Na njeno odločitev je s svojim spisom proti torturi iz leta 1775 vplival predvsem Joseph von Sonnenfels, ki je že leto pred tem izpodbijal primernost in upravičenost smrtne kazni. Nanjo je gledal »bolj iz zornega kota učinka in koristnosti za skupnost: ,Smrt naj ne bo zlo. (…) Za skupnost bi bilo koristno mučno življenje z dosmrtnim težaškim delom.’« (90)

Po smrti Marije Terezije je v okviru pripravljanja in dokončanja Terezijane v letih 1752–1768 precej protislovno vlogo odigral njen sin in naslednik Jožef II., od katerega so si mnogi obetali nadaljnjih modernizacij kazenskega prava in postopka. Med njimi avtor omeni tudi našega rojaka Franca Ksavra Jelenca (1749–1805), učenega pravnika, ki je bil seznanjen s francosko razsvetljensko literaturo in je skladno z Beccario zavračal azile, torturo, skrivne obtožbe in odmerjanje kazni glede na družbeni položaj udeležencev. Vendar Jožef II. ni šel v smeri prej omenjene modernizacije, saj je leta 1787 razglasil Zakon o hudodelstvih in kaznih, ki ni bil v skladu s pričakovanji naprednih razsvetljenskih duhov. Omejitev smrtne kazni je namreč povezoval z zahtevo po strahovanjih, ki so bila veliko bolj grozna kot sama smrt. Pod Jožefom II. se je razvil sistem prostostnih kazni, povezanih s prisilnim delom (gradnja trdnjav, od leta 1783 pa tudi posebej razvpito vlačenje ladij), ki je bilo tako težko, da so imeli zaporniki le malo možnosti za preživetje časa, določenega za prestajanje kazni. Nekoliko bolj humano so se oblikovali preiskovalni zapori, čeprav si je Jožef II. tudi v tem pogledu prizadeval za čimbolj nevzdržne razmere zapornikov v zaporih. Zaradi tega je večina razsvetljencev zavračala njegovo kazensko politiko, saj je ohranila vrsto anahronizmov, ki niso bili v skladu s takratnim časom in razmerami. Zlasti kritičen odnos so oblikovali do Jožefine iz leta 1787, »ker je vsebovala mučne kazni za težke hudodelce, pogosto pa je odrejala tudi telesne kazni in težaška javna dela, ki jih niso imeli za združljive z občutkom za človečnost, ki je bil ena glavnih zahtev razsvetljenstva«. (94) Poleg tega se je Jožef II. neprestano vmešaval v delo sodišč in odločal o kaznih, ki naj bi nadomestile usmrtitve in tako slabil vlogo sodne prakse pri omejitvi oziroma odpravi kaznovanja s smrtjo.

Kot bolj napreden in razsvetljenskim idejam naklonjen vladar na področju kazenske politike se je izkazal Jožefov brat Leopold II. (1790–1792) S svojo reformo kazenskega prava je prvi v Italiji odpravil smrtno kazen (čeprav je od te reforme potem odstopil), vžiganje znamenj, torturo in zaplembo premoženja. Vendar pa je bila njegova vladavina kratkotrajna. Leta 1792 je prestol zasedel zadnji rimsko–nemški cesar Franc II. (od 1804 do 1835 Franc I. kot avstrijski cesar) in v monarhiji so napočili novi časi tudi na področju kazenske zakonodaje, saj je bila leta 1795 znova uvedena smrtna kazen za veleizdajo. Čez noč je nastopila doba, »v kateri je država poskušala s čim manjšimi pretresi upravljati, ne pa vladati, doba, v kateri so dušili in tlačili vse, kar je bilo napredno in kar bi lahko škodovalo obstoječemu stanju«. (95) V vojni Prusije in Avstrije z revolucionarno Francijo je v avstrijski politiki zmagala reakcionarna smer in po pol stoletja prizadevanja za napredne ideje se je kolo »sreče« obrnilo v prid ohranjevanja starega, nazadnjaškega in že preživetega. Glavni nasprotniki takšne reakcionarne politike so naenkrat postali zagovorniki naprednih idej, ki se jim je podtikala pripadnost francoski revoluciji. Po vsej habsburški monarhiji se je povečal policijski pritisk in še posebej  po smrti francoskega kralja Ludvika XVI. in njegove žene Marije Antoanete, je preganjanje »jakobincev« (domnevnih simpatizerjev in pristašev francoske revolucije) postalo še bolj radikalno. Policija je osumila jakobinstva več ljudi tudi na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem.

Po avtorjevih besedah daje takratna kazenska zakonodaja sliko absolutističnega policijskega režima, ki je v popolnem protislovju z zahtevami tedanje teorije – da se ne bi s prevelikim številom prepovedi izzivala ali ustvarjala nova kazniva dejanja. Z zakonikom iz leta 1803 so se sicer začele uveljavljati prostostne kazni, vendar pa se je ponovno predvidela smrtna kazen za večje število deliktov (veleizdajo, umor, požig in ponarejanje kreditnih papirjev). Do obnovitve kazenskih zakonov je po desetletjih brez zakonodajne pobude prišlo šele po revolucionarnem letu 1848. Vendar tudi novi kazenski zakonik iz leta 1852 v primerjavi z zakonikom iz leta 1803 ni prinesel bistvenega napredka. »Na ustavni ravni je leta 1867 napočil konec inkvizicijskega procesa. 10. člen decembrske ustave je uzakonil javni in ustni postopek pred kazenskim sodiščem.« (97) Civilne javne eksekucije so se po letu 1868 umaknile za zidove jetnišnic; izvršitve smrtnih kazni so bile prestavljene na skrita morišča znotraj zidov oziroma na sodna dvorišča. Leta 1873 je bil objavljen nov kazenski zakonik in  obtoženec je dobil s kazenskim procesnim redom tudi uzakonjeno pravico do branilca. Smrtna kazen z obešenjem je sicer ostala, vendar javno izpostavljanje obsojencev in javne izvršitve smrtnih kazni niso bile več dovoljene.

Kot lahko ugotovimo, so v 19. stoletju pridobivale na pomenu predvsem prostostne kazni, ki so našle svoj preboj v transformiranju poudarka iz telesnega na duševno trpljenje, kar je predstavljalo posebno značilnost tedanje dobe. Okrepila in utrdila se je vloga zaporov, »nastopila je doba kaznilnic, doba ,velikega zapiranja’ (Michel Foucault), ki se je popolnoma vključevala v družbo nadzorovalcev in nadziranih«. (97–98) Nasilje se je postopoma preselilo v zapore in je vsaj za javnost delovalo manj očitno.

V prenapolnjenih zaporih habsburške monarhije, ki so bili do poznih sedemdesetih let 19. stoletja predvsem v preurejenih samostanih, trdnjavah in gradovih, so bile razmere velikokrat nevzdržne; bivanje v zaporu je bilo izredno nezdravo, saj so bili prostori temni in vlažni, prostorska stiska velika, higienske razmere pa obupne. Zapornike so pestile predvsem tuberkoloza in druge pljučne bolezni, posebno nadlogo pa so predstavljale tudi uši. K izredno težkim razmeram v zaporih so pripomogli še drugi dejavniki, npr. »arestantska košta« –nezadostni obroki hrane, ki so bili velikokrat povezani s poostritvami kazni ali kar s samim postom – in druga legalna in nelegalna zaporniška »dejavnost«, povezana z raznovrstnim nasiljem med zaporniki samimi in paznikov nad zaporniki, kar ni prispevalo k temu, da bi se zaporniki v času prestajanja kazni poboljšali. »Disciplinske kazni za zidovi jetnišnice so v vsakem primeru omogočale priložnost zadajanju telesne bolečine, čeprav so zakonsko težili k temu, da bi bilo tega čim manj. V Mariboru so zaporniku npr. v enem mesecu lahko naprtili naslednje disciplinske ukrepe: 48 ur vklenjenosti v verige (Krummschließen), 12 postnih dni, 12 dni temnice, 12 dni trdega ležišča, dvanajstkratni odvzem jutranje juhe kot tudi odvzem vseh drugih ugodnosti (dopisovanje, obiski).« (100)

Kljub izredno sporni kazenski politiki in težkim razmeram v zaporih, so se ljudje na prostosti zgražali nad skrbjo za kaznjence, saj marsikateri »pošten« človek v tem času ni mogel dostojno živeti, ker ni imel ne zaslužka, ne hrane in ne strehe nad glavo. Takšnih interpretacij, ki so imele etično–moralno in politično konotacijo, se je posluževalo tudi takratno časopisje (prim. Zgodnja Danica, Slovenec) in tako vplivalo na širšo javnost. Stvarnost zaporov je obravnavalo kot značilnost brezbožnega liberalizma in še vedno v veliki meri pristajalo na smrtno kazen. Po avtorjevih besedah je bilo slovensko časopisje do zahtev po odpravi smrtne kazni zelo zadržano. »Le redki posamezniki so razmišljali o ,socialnih koreninah hudodelništva’ in opozarjali na povezanost socialne bede in kriminala. V javnosti in časopisju je prevladovalo mnenje, da so hudodelci sami ,brezvestni lenuhi’ in da so edine prave kazni zanje samo kazni, ki plašijo in odvračajo od hudodelstva. In ena takšnih kazni je tudi smrtna kazen, ki jo je npr. Slovenski narod leta 1882 proglasil za ,orožje, s katerim brani človeška družba svojo varnost’. (…) V očeh večine ne le slovenskega, temveč avstrijskega prebivalstva pred prvo svetovno vojno, je bila smrtna kazen pač kazen, sicer strahotnejša kot druge, toda kazen za prav tako strahotno kaznivo dejanje in zato izpolnitev in zadostitev pravice. Vprašanje o smrtni kazni in kazenski politiki je v tem času, zaradi številnih drugih problemov, ki so pestili monarhijo, sploh ostajalo močno ob robu javne pozornosti. Maloštevilni nasprotniki smrtne kazni na Slovenskem, ki so se v različnih javnih glasilih in časopisih oglašali od sedemdesetih let 19. stoletja dalje (Karel Slanc, Josip Stritar, Janko Pajk, Anton Aškerc, Metod Dolenc), s svojimi pogledi in nazori niso naleteli na skoraj nikakršen odziv.« (103)

Zaradi ustaljenih miselnih vzorcev, ki so bili pri večini posameznikov utemeljeni v katoliški morali, se je moderna kultura sorazmerno počasi vraščala v družbo. Kodiranje osnovne oblike nasilja se tudi od 18. stoletja dalje ni temeljno spremenilo, saj se je ponovno ujelo v paradoks obvladovanja nasilja z nasiljem. Samoumevnost smrtne kazni so v svoji različici nadomestile prostostne kazni. Te so ključno zaznamovale kaznovalno politiko 19. stoletja in čas do konca habsburške monarhije opredelile kot prevlado zapora nad smrtno kaznijo. V svoji razvojni dialektiki je nato kaznovalna politika 20. stoletja sprejela zaporno kazen kot nekaj povsem samoumevnega in sprejemljivega.

Vojna vihra je v prvi svetovni vojni pustila za seboj mnogo žrtev, med njimi tudi veliko tistih slovenskih fantov, ki so bili iz različnih razlogov kazensko sankcionirani v okviru avstroogrske vojske. Avtor pa se zaradi izrednih razmer, ki jih poraja vojna, in osredotočenosti na razvoj izvajanja civilnega kazenskega postopka in sankcij na Slovenskem, tega namenoma ni dotaknil. Enako je ravnal tudi glede druge svetovne vojne. Če dodamo, je prišlo v njej do večplastnega procesa izvajanja sankcij nad posameznikom; odvisno od svoje usode se je moral soočati bodisi z okupatorjevo represivno politiko, bodisi z revolucionarno ali protirevolucionarno prakso izvajanja nasilja, ali pa z disciplinskimi ukrepi v vojaških enotah vojskujočih se sil na Slovenskem. V tem pogledu je druga svetovna vojna sicer zanimiva predvsem v okviru raziskave soodvisnosti različnih sistemskih ureditev in njihove uporabe represivnih metod nad posameznikom, ki je omogočila prepleteno pustošenje pri poizkusih vzpostavitve oblasti treh totalitarnih režimov kot so fašizem, nacizem in komunizem.

Študija se prek zgoraj omenjenih zgodovinskih preskokov nadaljuje z obravnavo civilnopravnih razmer po prvi svetovni vojni, ko so imeli v novi jugoslovanski državi njeni različni deli različno kazensko pravno zakonodajo. Do leta 1930 je na Slovenskem veljal avstrijski kazenski zakon iz leta 1852. Potem je prišel v veljavo Kazenski zakon za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev iz leta 1929. Avtor poudari, da še ni znano, kako pogosto so se h kaznovanju s smrtjo zatekala slovenska sodišča. »Od prevrata dalje naj bi na mariborskem kaznilniškem dvorišču izvršili osem smrtnih obsodb (prvo leta 1923, zadnjo 1939) in s tem številom naj bi Maribor prednjačil pred usmrtitvami v drugih slovenskih mestih.« (113)

Usmrtitveni ceremonial se v obdobju stare Jugoslavije ni bistveno spreminjal. Prav tako se ni bistveno spremenil odnos ljudi do smrtne kazni, saj je bil podoben tistemu v stari Avstriji. V sklopu velikega zanimanja za sodne procese, povezane z razvpitimi kriminalci, je odigral pomembno vlogo takraten meščanski tisk, ki je podrobno in nazorno predstavljal dogajanje za zaporniškimi zidovi, navdihoval ljudstvo s srhljivimi zgodbami o temni plati življenja in tako vplival na moralno vrednotenje oziroma na vrednostno oceno dobrega in slabega (prim. usmrtitev Ivana Laknerja in Stanka Pančurja leta 1935 na dvorišču jetnišnice v Mariboru). Velikemu zanimanju za eksekucije pa je botrovalo tudi globoko zasidrano vraževerje, saj so ljudje še v 20. stoletju verjeli, da predmeti, povezani z usmrtitvami, prinašajo srečo in zdravje.

Nasprotniki smrtnih obsodb so tudi v prvi jugoslovanski državi predstavljali manjšino. Vendar je bilo mogoče opaziti določen napredek v političnem življenju, saj so se v času Kraljevine SHS, v letih od 1918 do 1929, pojavljale zahteve po odpravi smrtne kazni. Zanjo so se zavzemale predvsem »nekatere politične stranke iz liberalnega, katoliškega in socialističnega tabora ter tudi iz skupine političnih strank, ki so bile izdvojene iz tradicionalnih političnih taborov na Slovenskem«. (117–118) V tridesetih letih pa so ponovno naredili korak nazaj, saj so se v okviru programov Jugoslovanske nacionalne stranke, v kateri so bili tudi slovenski liberalci, in Jugoslovanske radikalne zajednice, v katero je bila vključena nekdanja katoliška Slovenska ljudska stranka, prenehali zavzemati za odpravo smrtne kazni in se zavzeli predvsem za pravično sodstvo.

Za politični pluralizem je bila usodna druga svetovna vojna, saj je bil med njo prekinjen tok uveljavljanja različnih mnenj in prepričanj. Zaradi vojnih razmer se je povečal manevrski  prostor za revolucionarne ukrepe, ki so bili eden od temeljnih razlogov za to, da je po drugi svetovni vojni oblast prevzela komunistična partija. Vzpostavljen je bil enostrankarski oziroma enopartijski sistem, v katerem je komunistična partija v sklopu popolnega nadzora nad družbenim življenjem, prevzela tudi popoln nadzor nad vsemi vejami oblasti (zakonodajne, izvršne in sodne), se pravi tudi nad pravosodjem. V drugi jugoslovanski državi je »nastopilo obdobje najostrejše politično kazenske represije, ki je pravno slonela predvsem na zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. Pravosodje in kazensko pravo sta bila le podaljšani roki revolucionarne oblasti. Politični represivni aparat je politične delikte opredeljeval nadvse ohlapno in s tem zajel domala vsa dejanja, za katera je oblast menila, da jih je treba preganjati. Komunistična partija si je zagotovila politično zvestobo sodstva, nezakonitost in samovolja pa sta se razrasli predvsem v političnih sodnih procesih.« (118)

Pravosodje in kazensko pravo sta do začetka petdesetih let sledila togemu modelu sovjetskega socializma. Ob prelomu s stalinizmom pa je prišlo do politične sprostitve in leta 1951 je zvezna skupščina sprejela kazenski zakonik, »ki je v splošnem delu odpravil analogijo ter s tem omejil samovoljo in nezakonitost«. (119) Novi kazenski zakonik je v nasprotju s starim vnesel precejšne novosti na področju kaznovanja in tudi v naslednjih letih doživel nekaj sprememb; ukinil je kazni izgube državljanstva, odvzema prostosti s prisilnim delom, izgube naziva in državne službe, razen za tujce pa tudi kazen izgona. Sodišča so smela še vedno izrekati smrtne kazni, vendar le kot skrajni ukrep za najhujša kazniva dejanja. Precej pogoste so bile smrtne kazni za politične delikte. Zadnja obsodba na smrt zaradi kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo je bila izvršena leta 1954. Za klasična kazniva dejanja pa so jo jugoslovanksa sodišča izrekala tudi kasneje. Poleg smrtne kazni je bila na izbiro tudi kazen dosmrtnega zapora. Leta 1959 je bila sprejeta novela kazenskega zakonika, ki je omilila kazensko represijo; ublažila je »kazni za nekatere delikte, zmanjšala število kaznivih dejanj, za katera se je lahko izrekla smrtna kazen, odpravila izvršitev smrtne kazni z obešenjem ter namesto dosmrtnega zapora uvedla dvajsetletno zaporno kazen«. (119)

V Sloveniji je bila zadnja smrtna kazen izvršena trideset let pred njeno formalno odpravo, to je leta 1959 (usmrtitev Franca Rihteriča iz Očeslavcev).

V šestdesetih in sedemdesetih letih so sledile polemike v zvezi z odpravo smrtne kazni. Glavni pisci v Perspektivah, ki so leta 1963 prvič v povojni Jugoslaviji zahtevali odpravo smrtne kazni, so bili Tomaž Šalamun, Marjan Rožanc in Dominik Smole (prim. obsodba bosanskega delavca Rama Dizdarevića). Dobro desetletje po tem je tednik 7D leta 1975 pozval bralce, naj povedo svoje mnenje o smrtni kazni, vendar se je tedaj večina udeležencev v polemiki še opredelila za smrtno kazen kot tisto kazensko sankcijo, ki naj ostane »za vsak primer«. V osemdesetih letih se je v okviru prizadevanj za odpravo smrtne kazni okrepil pritisk mladine, književnikov, filozofov, sociologov, pravnikov in drugih razumnikov, vendar so partijski politični organi »vsakršne intelektualne pobude za odpravo smrtne kazni diskvalificirali kot ekscese meščanske desnice, kot napade na obstoječi družbeni sistem in vodilno vlogo Zveze komunistov«. (122) Kljub temu pa je v tem času pobudo za ukinitev smrtne kazni podprla Zveza socialistične mladine Slovenije. Jure Detela, Alenka Puhar, Božidar Slapšak, Marko Uršič in Jaša L. Zlobec so novembra 1983 poslali pobudo za ukinitev smrten kazni delegatom skupščine SFRJ. Objavljena je bila tudi v glasilu Mladina in požela velik odziv, saj so podpisnike pobude objavljali nekaj tednov. »O pobudi je 30. marca 1984 razpravljalo predsedstvo RK ZSMS (Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, op. a.) in jo tako rekoč posvojilo. Svojim delegatom v RK SZDL (Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva, op. a.) je naložilo, da sprožijo razpravo v ustreznih delovnih telesih in organih socialistične zveze in poskušajo pridobiti širšo podporo tej pobudi. Smrtno kazen je predsedstvo označilo kot anahronizem socialistične družbe. Čeprav že preživet instrument in obenem tudi izredno malokrat uporabljen v zadnjem desetletju obstoja jugoslovanske države, je smrtna kazen ostala kot pravno mogoča. Zahteva po ukinitvi smrtne kazni pa je postala stalnica pobud in zahtev slovenske mladinske organizacije. Srečujemo jo v sklopu zahtev 12. kongresa leta 1986, ob spremembah ustave SFRJ leta 1988 in kasneje še v okviru 13. kongresa leto dni pozneje. Prav takrat pa je bil usmrčen zadnji jugoslovanski obsojenec v Titogradu. Ob slovenskih ustavnih spremembah leta 1989 je bila smrtna kazen ukinjena.« (122–123)

25. junija 1991 se je Slovenija državno osamosvojila in nato svojo samostojnost pred JLA ubranila v zmagoviti vojni za Slovenijo. Tedaj so Slovenci prvič v zgodovini dobili priložnost za avtonomno ureditev svoje kazenske zakonodaje. Ustava Republike Slovenije »zagotavlja nedotakljivost človekovega življenja in prepoveduje smrtno kazen. Strokovna skupina, ki je pripravljala osnutek za novi slovenski kazenski zakonik, je brez omahovanj ovrgla tudi zamisel o uvedbi dosmrtnega odvzema prostosti, kljub temu, da je bilo takrat v Evropi kar nekaj držav, ki so smrtno kazen nadomestile z dosmrtno ječo. Delovna skupina se je odločila za dvajsetletni zapor, današnja zakonodaja pa ima uzakonjeno kot najtežjo kazen trideset let zapora kot izjemno kazen za najhujša kazniva dejanja.« (123)

Andrej Studen je v svoji knjigi nazorno prikazal zgodovinski razvoj kazenskega prava in postopkov, ki se je, kakor lahko vidimo iz njegove analize, tudi na Slovenskem prek različnih sistemskih reform oblikoval v okviru razvoja predmodernih in modernih modelov družbe in je temeljno zaznamovan predvsem z zgodovinskim razvojem filozofske misli o človeku in njegovi vlogi v svetu. Ta razvoj je potekal od antike prek srednjega veka (v avguštinsko–platonističnem in aristotelsko–sholastičnem krščansko–filozofskem in teološkem kontekstu) do novoveških filozofskih smeri, ki so ovrednotile človeka kot središče sveta oziroma so njegovo subjektivnost razumele v razsvetljenskem, pozitivističnem, materialističnem, evolucionističnem, eksistencialističnem, personalističnem, fenomenološkem in drugih modelih filozofskega premišljevanja o njegovem bistvu. Le–ta se v današnjem času nadgrajuje s postmoderno paradigmo pojmovanja človeka kot večrazsežnega bitja in prav tako vpliva na nove interpretacije kazenskega prava in postopkov v sodobnem svetu. Te interpretacije, podkrepljene z novimi izsledki sodobnih ved odgovarjajo na številne dileme posameznika, ki se v procesih t. i. globalizacije in demokratizacije še vedno sooča z različnimi temeljnimi oblikami manifestacije nasilja, ki ga je težko obvladovati v njegovi kompleksnosti in v postopkih sankcioniranja. To se vidi tudi skozi uporabo represivnih metod in sredstev, ki so sprejete v smislu družbeno sprejemljivih norm pri utrjevanju pravnih, socialnih, narodnostnih, jezikovnih, kulturnih, gospodarskih in političnih prizadevanj sedanjega časa.

Studnova knjiga v tem kontekstu dokazuje shizoidnost nasilja, saj ga skozi zgodovinski razvoj v postavljanju grozanskih prizorišč »resnice« še vedno nismo uspeli zamejiti v tej meri, da ne bi po svoji energiji vplival na izkrivljeno razsodnost ljudi, kjer se v pogubno mrežo žrtvenega mehanizma zapleteta tako sistem kakor tudi posameznik, ki mu je vede ali nevede podvržen. To zelo nazorno razkrivajo njegove »mikroštorije« in današnje kriminalne zgodbe, v katerih lahko vidimo, kako se skozi iluzijo iskanja in uresničitve življenjskega cilja v različnih slabih ali dobrih nagibih usodno srečajo morilec, njegova žrtev in sistem. Izrojenost sistemov, ki so gradili na lažnih temeljih, pa lahko preverjamo tudi skozi zgodovino in razvoj inkvizicijskih procesov, ki so se jih od srednjega veka dalje pri mučenju posameznikov posluževali tudi vsi totalitarni sistemi. Za razliko od srednjeveških procesov, ki so tako rablju kakor tudi »pacientu« skozi odrešenjski vidik priznali vsaj neko vrednost, so se totalitarni režimi 20. stoletja v svoji iluziji postavili na mesto Boga in v nasilju nad posameznikom (montirani sodni procesi, mučenja in usmrtitve v koncentracijskih taboriščih, izvensodne povojne usmrtitve itd.) zanikali vsakršno integriteto, konkretno pa sta jih zanimala le njegova fizična likvidacija in s tem »očiščenje« družbe. V tem smislu so totalitarizmi kot izprijeno potomstvo modernosti v primerjavi s prejšnjim zgodovinskim časom naredili korak nazaj.

Toda tudi v postmodernem času smo podvrženi raznovrstnemu nasilju, ki ima svoje korenine v preteklih modelih družbe in se nemalokrat skuša obdržati skozi preživele »patriarhalne« vzorce. Ti imajo praviloma religiozno osnovo in se v svoji skrajnosti paradoksalno izrodijo v preziranje vsega, kar je sveto v smislu spoštovanja življenja. Zato smo danes tudi na Zahodu priča mnogoteremu nasilju, povezanim s spolnimi zlorabami, drogami, alkoholizmom, revščino, samomori, uboji, medijskim nasiljem itd. V tem pogledu, kljub humanizaciji kazenske zakonodaje, ki je marsikje odpravila smrtno kazen, še vedno nismo dovolj napredovali, saj iz različnih vzrokov dopuščamo, da nasilje prek različnih družbenih norm spreminja svojo obliko. Rešitev vidimo v prelaganju odgovornosti na druge, na sistem, pri tem pa nas hromita iz tega porojena krivda in strah pred življenjem. Svoje nezadovoljstvo pa je, kot lahko vidimo, v današnjem času najlažje potešiti z nasiljem v družini, saj ga je tudi najtežje sankcionirati.

In kaj nam v tem pogledu ponuja Studnova, z bogatim slikovnim gradivom opremljena knjiga? Ponuja nam možnost širokega razmisleka o razvoju človeške družbe skozi zgodovino kriminala in procesov, ki so povezani z institucionaliziranim kaznovanjem. Hkrati pa nam ponuja tudi razmislek in vrsto vprašanj o temeljni odvisnosti človeške vrste od nasilja: od kje izvira, kam vodi, v kakšnih oblikah se pojavlja, kaj je tisto kar ga utemeljuje itd. Studnovo delo je pomembno tudi kot opozorilo, da se moramo zavedati svoje tradicije, izročila, ki ju ne smemo pozabiti kot osnove in upanja na boljše čase. Skozi zgodovino namreč lahko marsikomu prisluhnemo, se iz izkušenj prednikov marsičesa naučimo in skušamo preseči zlo vsebino človekovega bivanja z uveljavitvijo dobrega na sedanji ravni razvoja demokracije. Tradicija in odnos do zgodovine pa bogatita tudi interkulturnost. V njej smo, kot je omenil tudi avtor, soudeleženi v globalu, saj Evropa zaradi specifičnosti svojega univerzalnega duhovnega smisla ni omejena zgolj na svoj dejanski prostor. Zato je tudi za nas Slovence izredno pomembno, da poleg negativnih še posebej ovrednotimo vse tiste zgodovinske procese, ki so se odvijali v perspektivi kulture ljubezni in si prizadevali za duha bratstva oziroma sestrstva med ljudmi. Tako bi namreč lahko presegli tisto nezanimanje za zgodovino, ki ne izhaja samo iz preteklih totalitarnih vzorcev, pač pa tudi iz vsesplošne nagnjenosti h »komoditeti« kot izrazu pomanjkanja zavedanja o pomembnosti graditve posameznikove identitete; šele ta namreč zagotavlja njegov preboj v univerzalnost, kjer se lahko uresničuje kot svobodno bitje. To pa pomeni, da moramo ljudje v vseh družbah prevzeti odgovornost za življenje v skupnosti, ki ga v državi določa politično bratstvo, kajti le tako se lahko zbližajo ljudje, ki imajo zelo različne, celo nasprotne si metafizične ali verske poglede. Najdejo pa se ne s pomočjo istovetnosti naukov, ampak s pomočjo analogije, oziroma praktičnih načel, v katerih na enak način, pa čeprav iz zelo različnih vzrokov lahko spoštujejo resnico in razumnost, človeško dostojanstvo, svobodo, ljubezen in absolutno zavezanost dobremu. Studnova knjiga je zato zelo dobrodošel zgodovinski vodnik za premislek o smiselnosti osvoboditve človeka od nasilja.