sreda, 15. september 2010

Mateja Režek: Med resničnostjo in iluzijo

Dunja Dobaja
Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo, slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem (1948-1958). -Ljubljana : Modrijan, 2005

 Med resničnostjo in iluzijo je knjiga o prelomnem desetletju jugoslovanske zgodovine, ko je, po sporu z Informbirojem, jugoslovanski partijski vrh, stopil na pot iskanja samostojne poti v socializem in jasno povedal, da ne želi biti zgolj eden izmed sovjetskih satelitev, temveč enakopravni partner. Bil je kot »samosvoj otrok«, ki se je, po eni strani, poskušal osamosvojiti od »svojega očeta in matere«, to je Stalina in Sovjetske zveze, po drugi strani pa mu je z različnimi ukrepi še vedno dokazoval svojo zvestobo.
Do prve kritike na račun Sovjetske zveze je prišlo jeseni 1948, ko je v časopisu Borba izšel nepodpisan članek z naslovom »Še enkrat o nepravičnih in neresničnih obtožbah«. Avtor članka je bil takratni sekretar politbiroja CK KPJ Milovan Djilas, ki je nekoliko kasneje padel v nemilost pri jugoslovanskem partijskem vodstvu. Djilas in s tem jugoslovansko partijsko vodstvo je Sovjetski zvezi sicer priznavalo vodilno vlogo v socialističnem gibanju, a hkrati zagovarjalo stališče, da ima vsaka članica znotraj socialističnega gibanja svoje specifične značilnosti in tudi pravico do svoje poti v socializem.
Zanimiva je izjava britanskega veleposlanika v Beogradu Iva Mallet-a v poročilu ob predaji poslov septembra 1954, ki, po mojem mnenju, najbolje označuje jugoslovanske partijske voditelje na poti iskanja svoje poti tako v notranji kot zunanji politiki. Označuje jih »po naravi trmoglave in nagnjene k brezobzirnemu ukrepanju, če sta ogrožena njihov ponos in neodvisnost. Obsedeni so s svojimi lastnimi zadevami in dosežki. Medtem ko so sami občutljivi, posvečajo le malo pozornosti čustvom drugih.« Menil je tudi, da se Jugoslavija »ne bo vrnila v sovjetsko krožnico vse dotlej, dokler jo bodo vodili ljudje, ki jim je neodvisnost dežele najvišja vrednota. Tem ljudem bi bilo všeč, če bi lahko uživali prednosti, ki bi jih nudilo dvorjenje iz obeh taborov.«
Zunanji izraz drugačne poti je bil Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, na kratko »zakon o samoupravljanju«, ki ga je Zvezna skupščina sprejela 27. junija 1950. Zakon je pomenil odmik od sovjetskega sistema in napovedal novo obdobje jugoslovanskega socializma, toda »samoupravljanje ni smelo prekoračiti meje, kaj šele ogroziti sistema oblasti, kakršen se je izoblikoval v revoluciji in kakršen je ustrezal njegovim težnjam«, je zapisal Djilas, ki je bil eden od ideologov delavskega samoupravljanja.
Seveda je to zapisal veliko kasneje, ko je bil že odstavljen iz političnega prizorišča.

Proces političnih sprememb se je nadaljeval v iskanju ravnotežja med dejanskim stanjem in ideologijo, med »resničnostjo in iluzijo«. K temu je jugoslovansko politično vodstvo silil tudi Zahod, ki je v zameno za gospodarsko in politično pomoč pričakoval postopno demokratizacijo političnega sistema. Jugoslavija se je namreč, spričo popolne izolacije 1948, bila prisiljena vezati na Zahod. Toda jugoslovanski partijski vrh dejansko ni imel namena ukrepati v smeri pluralizacije političnega življenja, saj, kot je poudaril na 3. kongresu Osvobodilne fronte 27. aprila 1951 vodilni partijski teoretik Edvard Kardelj, »razvoj socialistične demokracije ne more biti v tem, da se enostrankarski sistem nadomesti z mnogostrankarskim«, ker je »vsak strankarski sistem…stvar epohe kapitalizma.« V nadaljevanju je poudaril, da »je tudi enostrankarski sistem diktature proletariata samo ostanek te epohe, ki mineva. Ne gre torej za ustvarjanje mnogostrankarskega sistema v sistemu socialistične demokracije, ampak za to, da skupaj z državo odmre tudi tako imenovani enostrankarski sistem.«
Takšna je bila »iluzija« partijskega vodstva, ki se je v »resničnosti« trdno oprijemalo svoje oblasti in se posluževalo boljševiških metod, če je bil ogrožen njihov dominantni položaj.
Ena ključnih osebnosti v drugi Jugoslaviji je bil vodilni partijski ideolog Edvard Kardelj, ki ga je odlikovala politična prilagodljivost. O njem je Milovan Djilas zapisal sledeče: »Pronicljiv, sposoben, potrpežljiv, civiliziran in pretkan! Z demokratičnimi težnjami, pa tudi demokratičnimi idejami, vendar brez moči, da bi se zanje dosledno zavzemel, da bi zanje trpel. Kardelj, ki je znal skuhati demokratično kašo, v odločilnem trenutku pa jo ponuditi drugim v pokušino, sam pa je medtem postal gasilec in zagovornik »trde roke«.«

V letu 1953 se je proces političnih reform pričel zaustavljati. Zagovorniki politike »trde roke« so postajali vedno glasnejši. Opozarjali so na prevelik ideološki vpliv Zahoda, ki mu je »podlegala« zlasti mladina (glasba, film, moda). Dalje so opozarjali na »vseskozi prisotne idejne sovražnike«, ki skušajo uničiti pridobitve revolucije, na neenotnost med samimi komunisti, na nepravilno pojmovanje demokracije, na pojave nacionalističnih tendenc, na gospodarsko in politično nedisciplino itd. Zdi se, da so partijskemu vrhu stvari nekako »ušle iz rok«, zato se je ponovno zatekal k centralizaciji.
To je bil tudi čas obračuna z Milovanom Djilasom in čas poraza prvega » partijskega liberalizma«. V časopisu Borba je Djilas objavljal serijo člankov, ki so opozarjali na napake vladajoče komunistične elite. V enem izmed svojih najdrznejših člankov z naslovom »Subjektivne sile«, je ugotavljal, da obstajajo socialistične sile tudi zunaj partijskih organizacij. Zavrnil je tezo o komunistih kot edini zavestni sili socializma, češ da se za tem skrivajo težnje po privilegijih in funkcijah na podlagi politične pripadnosti, ne pa na podlagi sposobnosti in strokovnosti. Po njegovem mnenju, so se partijske organizacije izgubljale v brezplodnih razpravah o ideološkem delu, izmišljenem liku komunista, udeležbi na sestankih in v iskanju razrednih sovražnikov, kar je komuniste oddaljilo od množic in jih, podobno kot v Sovjetski zvezi, spremenilo v »pope in žandarje socializma«.

To pa je tudi čas normalizacije odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Maja 1955 je bila podpisana beograjska deklaracija, ki je priznavala pravico do različnih poti v socializem in obsodila vmešavanje v notranje zadeve, vendar so dogodki na Madžarskem leta 1956 ponovno zaostrili odnose med državama. Ti so se znova nekako normalizirali, ko je Jugoslavija priznala Nemško demokratično republiko oktobra 1957.

Zanimivo je, kako je jugoslovansko partijsko vodstvo zanemarjalo nacionalno vprašanje. Bilo je prepričano, da je to vprašanje rešila revolucija in oblikovanje federacije. Kakšne razsežnosti so dosegli mednacionalni spori, je jasno pokazala vojna po razpadu Jugoslavije.
Šele ob prebiranju omenjene knjige sem se dejansko zavedala, kako je že dolgo »tlelo pod površjem«, a so poskušali jugoslovanski voditelji to »tlenje« zaustaviti s parolami o »bratstvu in enotnosti« in oblikovanju skupne jugoslovanske zavesti. Dejansko stanje je že daljnega leta 1951 preroško označil Edvard Kocbek, ko je zapisal v dnevnik, da mu je dobri prijatelj zaupal »strašno resnico, da je v Beogradu takšno besno sovraštvo do Hrvatov, v Zagrebu pa do Srbov, da bi se oboji v začetku vojne ali v začetku državnega nereda tako streljali, klali in mučili, kakor še nikoli v zgodovini…Kdor količkaj z lastno glavo misli, ve, da je pod plaščem čezmernega reda in nasilne, bogaboječe discipline skrit strašen nered, ki se v njem polagoma kotijo bacili najhujših človeških nadlog. Vsi spimo na vulkanu, ki lahko ob najmanjšem pretresu izbruhne.«

Ob prebiranju knjige »Med resničnostjo in iluzijo« sem vseskozi imela občutek, da berem odličen scenarij za dramo o desetletju po sporu z Informbirojem. K temu me je še bolj spodbudil naslednji dogodek. Namreč, v dnevnem časopisju sem zasledila novico, da so v beograjskem Arhivu Jugoslavije odprli razstavo z naslovom Tito-Stalin. Zanimiva se mi je zdela sledeča informacija. Razstavljeno je tudi pismo razkola, se pravi odgovor Komunistične partije Jugoslavije na obtožbe Kominforma, s Stalinovim komentarjem »Ha ha« na robu.
Presenetilo me je, da je bila takšna »avtoriteta« sposobna čisto vsakdanje, skoraj pobalinske geste. Očitno se je »velikemu očetu socializma« zdelo sprva vse skupaj smešno.


Ni komentarjev:

Objava komentarja