Dunja Dobaja:
Marta Verginella. Ženska obrobja :vpis žensk v zgodovino Slovencev
Ob prebiranju knjige, se mi je neprestano pojavljalo sledeče vprašanje: »Kje so izvori ženske zapostavljenosti v odnosu do moškega?« Zapostavljenost se v različnih obdobjih kaže na različne načine. Žal, tudi še danes.
Povsem enostaven odgovor sem dobila v prvi knjigi zbranih del Angele Vode z naslovom Spol in upor.
Prvotni ljudje so živeli v hordah (krdelih), kjer je vladala medsebojna enakost tudi glede žen in otrok. Možje in žene ene in iste skupine so se spolno družili med seboj, zato se tudi imenuje to obdobje doba krvnega sorodstva. Postopoma so se posamezne krvne skupine oblikovale v višje organizirane skupnosti s skupnim imetjem in gospodarstvom na osnovi delitve dela po spolu, starosti, moči in zmožnosti posameznikov. Te oblike skupnega življenja imenujemo zadruge (občine, župe). V njih so imeli vsi člani enake pravice in dolžnosti. V tem času se je razvila pri mnogih rodovih posebna socialna tvorba, to je materinska zadruga. Vse, ki so živeli v tej zadrugi, je vezalo le sorodstvo materinega pokolenja. Očetov rod je bil nepomemben. Mož je bil tisti, ki se je priženil v materinsko zadrugo in si je moral ženo odslužiti z delom. Otroci so bili izključna last materinega rodu, očeta niso smatrali niti za svojega sorodnika. Vse pravice in dolžnosti so prehajale na otroke od materine strani. Tudi v zgodovini starih Slovanov so primeri, ki kažejo, da je bil ženin položaj v davni preteklosti na višji stopnji kot je danes. Tak primer je Libuša, ki je vladala Čehom. Tudi pri Germanih je v prastari dobi vladalo materinsko pravo, o čemer priča njihova starejša književnost. Spomnimo se še starih Egipčanov, kjer je bil družbeni položaj žene tak, kakršnega je pozneje zavzemal mož. Žena je imela v odnosu do moža popolno svobodo in pogosto tudi absolutno oblast.
Kje so vzroki za takšen izjemen položaj žene, ki se ni nikoli več ponovil v zgodovini?
Žena se je prva ustalila. Medtem, ko je bil mož na loviščih in bojnih pohodih, si je žena ustvarjala bivališče, ki naj bi nudilo zavetje njej in njenim otrokom. Žena je bila tista, ki je prva začela obdelovati polje, in sicer sprva čisto sama. Ker je bilo pridobivanje hrane z lovom veliko bolj zanesljivo kot z obdelovanjem zemlje, je ženi povsem naravno pripadala nadvlada. Žena je bila gospodarsko močnejši del, saj so bile večje možnosti pridobivanja hrane v njenih rokah. Ker je bila žena kot delovna moč za skupnost veliko več vredna kot mož, je zadruga rajši pustila moža, da se je izselil, kakor pa ženo. V primeru, da je mož vseeno dobil ženo v zadrugo, jo je moral odkupiti ali odslužiti z delom.
Spričo gospodarskega razvoja je zadruga postopoma prešla v moževo oblast. Materinskemu pravu – matriarhatu – je sledilo očetovsko pravo – patriarhat. Počasi se je tudi mož, ki je bil prvotno lovec in borec, ustalil, se začel ukvarjati z obdelovanjem zemlje, izdelovanjem orodja in s trgovanjem. Prevzel je ženin delokrog, žena pa se je posvetila hišnim opravilom in otrokom. Zadružna lastnina, tudi zemlja in druge dobrine, so prešle v last družinskega poglavarja. Tudi žena je postala moževa lastnina, kajti sedaj jo je mož lahko kupil. Žena je prenehala obstajati kot samostojen človek. Postala je njegova služabnica, roditeljica njegovih otrok, ki so pomenili prirastek delovnih moči v družini. V tem podrejenem položaju, ki je marsikdaj spominjal na suženjskega, je žena ostala tisočletja
Od antike dalje so bile ženske socialno in politično odvisne od moških. V antiki se je patrilinearni red dokončno utrdil. V družbi starega reda je bila ženska, ne glede na svoj socialni izvor, lahko le žena ali vdova. Samostojno življenje ženske, torej, življenje izven družinskih okvirov brez moškega varuštva, je bilo za žensko praktično neizvedljivo. Po besedah avtorice, so si lahko takšen položaj najlažje privoščile bogate vdove, na svoj način tudi redovnice, ali pa brezdomke, ki so sicer imele svobodo, a so hkrati imele »nesvobodo« spričo svoje potisnjenosti na sam družbeni rob. V to skupino žensk lahko prištejemo tudi prostitutke, ki pa so bile zopet od družbe deležne velikega zgražanja. Pri tem se mi postavlja vprašanje, kako da družba ni (in še vedno ne) obsojala moških, ki so koristili njihove usluge.
V srednjem in novem veku se je patrilinearni red, po besedah avtorice, bolj renoviral kot reformiral. Ženske so prevzemale ime, ugled, dobrine po moški liniji. S poroko je oblast, ki jo je imel do takrat nad ženo oče, prešla na moža. Tudi, če je po poroki žena ostala v očetovi hiši, je prevzela moževo družinsko ime. Njihova glavna naloga je bila skrb za ohranjanje patrilinearnega reda.
Kljub opisanemu položaju, lahko zasledimo poskuse umeščanja žensk v zgodovino že od antike dalje. Plutarh je napisal kratko biografijo krepostnih žensk, Giovanni Boccaccio repertorij pomembnih žensk De Claris Mulieribus (ok. 1359 ali pa Cristine de Pisan, ki se je v delu Mesto žensk (ok. 1504) zavzela za vpis žensk v zgodovino in za ženski odgovor mizogini tradiciji. Njeno delo sicer lahko beremo kot prvi zagovor žensk in začetek feminizma, vendar je potrebno poudariti, da je delo vsebovalo številna dvoumja.
V prvem poglavju z naslovom »Ženske med idealom in resničnostjo« avtorica na primeru prebivalk Brega, to je podeželskega področja jugovzhodno od Trsta, pokaže, da položaja žensk znotraj tradicionalne kmečke skupnosti ne moremo ocenjevati le iz vidika političnega življenja. Žena je bila sicer izrinjena iz javnega življenja, ki je bilo domena moških, a to ne pomeni, da je podobna podrejenost moški avtoriteti veljala za zasebno sfero, kajti v kmečki skupnosti je veljala tesna povezava oz. dopolnjevanje ženskega in moškega dela. Moški so skupno z ženskami vodili in usmerjali domače gospodarstvo. Stroge delitve dela ni moč zaslediti niti v delavskih družinah. V teh družinah je bilo določanje vlog bolj kot od spola odvisno predvsem od starosti in sposobnosti zadovoljevanja družinskih potreb.
Avtorici Joan W. Scott in Louise A. Tilly ugotavljata, da med nižjimi sloji ženske niso bile izločene iz upravljanja in vodenja družinskega gospodarstva, ker je bilo preživetje teh družin odvisno tako od moških kot od žensk. Po njenem mnenju, sta gospodarska odvisnost žene od moža in s tem njena podrejenost moškemu v družini značilni za srednji, meščanski sloj in da sta postali prevladujoč vedenjski model šele v meščanski družbi 19. stoletja.
Po besedah Georges-a Duby-a, je potrebno pri preučevanju vloge ženske znotraj družine in odnosov med člani družine razlikovati med resničnostjo in idealom.
Slovenski cerkveni pisci so vztrajali na strogi delitvi dela med možem in ženo, češ da je to prvi pogoj za družinsko srečo. Tu je nastopil konflikt, saj takšen model stroge delitve dela ni bil izvedljiv v kmečkih družinah, zaradi že zgoraj povedanega. Bil pa je izvedljiv v meščanskih in premožnih družinah, kjer je mož v celoti skrbel za materialno plat (služil denar), bil je gospodar v hiši, žena pa se je ukvarjala izključno z gospodinjstvom ter vzgojo otrok.
Cerkvena oblast si je (in si še) vseskozi prizadevala prikleniti žensko na dom. Vsako njeno osamosvajanje je razumela kot nevarnost moralni integriteti družine. Cerkvena oblast na Slovenskem je na prehodu iz 19. v 20. stoletje pričela pospešeno ustanavljati Marijine družbe, s katerimi je želela nadzorovati ženske v mestu in na podeželju. Marijine družbe so bile namenjene predvsem neporočenim dekletom, a so v njih vstopale tudi poročene žene in vdove. Edini pogoj za njihovo članstvo je bila zaobljuba pobožnemu in moralnemu življenju ter podreditev duhovnemu vodji kongregacije, to je župniku oz. njegovemu kaplanu.
Ženam in dekletom je bila postavljena za vzor Marija, njena čistost, milina. Novodobno poveličevanje devištva in čaščenje Marijinega vzora, ki se je pozunanjalo v belini nevestine obleke, nosile so jo lahko le neporočene članice kongregacij, je ženskam približal pobožni ideal materinstva Samo pobožna, vodljiva, cerkvenemu nauku podrejena žena je lahko opravljala tisto poslanstvo, ki ga je od nje pričakovala cerkev.
Druga polovica 19. stoletja je čas nacionalnih gibanj v habsburški monarhiji. Žene pričnejo prestopati hišni prag. Cerkvena oblast je sicer v ženskah videla neracionalna bitja, ki niso sposobna udejstvovanja v javni sferi. V slovenskem, sicer politično in kulturno konservativnem prostoru, so ženskam pričeli priznavati intelektualno samostojnost mladoslovenci. Ženske, to je soproge uglednih narodnih veljakov, učiteljice, pogosto hčere narodno zavednih očetov, ki so pripadali vrhnjemu sloju kmečkega prebivalstva ali malomeščanstva, so se pričele pojavljati na narodnih veselicah in čitalniških večerih kot pevke in recitatorke. V čitalniških salonih so se javnosti predstavljale prve slovenske pisateljice in umetnice, kot recimo Josipina Turnograjska, Pavlina Pajk in Luiza Pesjak.
Narodno aktivne ženske v meščanskem okolju so svoje delovanje vse do konca 19. stoletja usmerile na vzgojo narodno zavednega rodu. Njihova predanost je veljala fizičnemu in moralnemu razvoju slovenskega naroda in svoje mesto so videle »poleg moža«, ne proč od njega. Tako kot drugje v habsburški monarhiji so se tudi slovenske meščanke prilagajale obstoječemu družbenemu redu in normi, ki jo je od leta 1811 določal avstrijski Obči državljanski zakonik: žena, ki dobi moževo ime, uživa pravice njegovega stanu, moža mora podpirati pri hišnem gospodarjenju in mu pomagati pri vzdrževanju domačega reda.
Lep primer za povedano je Ivan Tavčar, liberalno usmerjen politik in mož Franje, na različnih področjih angažirane narodne dame, ki je bil sicer naklonjen narodno aktivnim ženam, a je hkrati nasprotoval, da bi ženske dobile tudi politične pravice.
Tudi znotraj slovenskega narodnega gibanja pa so bili posamezniki, ki so sploh odklanjali ženske nastope v javnosti in jih razumeli kot spodkopavanje obstoječih družbenih norm in moške avtoritete.
Kot lahko beremo v pričujoči knjigi, je do prehoda od ženskega vprašanja k ženskemu gibanju in k zahtevi tega gibanja po politični enakopravnosti prišlo predvsem po zaslugi izobraženih in gospodarsko samostojnih žensk, ki so se zaposlile in same služile denar. S tem so si pridobile veliko mero neodvisnosti in so se odrekle moškemu zaščitništvu. Seveda pa so zaposlene žene (od navadnih delavk do učiteljic, telefonistk, poštnih uslužbenk itd.) v praksi občutile posledice spolne diskriminacije. Spoznanje, da za enako delo ni enakega plačila, da enake dolžnosti ne pomenijo tudi enakih pravic, je leta 1897 privedlo do ustanovitve Društva slovenskih učiteljic. To je bila prva stanovsko in politično organizirana ženska skupina, ki se je uprla spolni diskriminaciji na poklicnem področju. Ustvarjeni so bili temelji za politično in socialno gibanje, ki je v začetku 20. stoletja pričelo zahtevati pridobitev splošne volilne pravice. Izhajalo je iz stališča, da so ženske avtonomne, svobodne osebe, ki imajo tako kot moški pravico vstopa na vsa področja javnega življenja, tudi političnega.
Konec 19. stoletja je tudi čas, ko smo Slovenke dobile svoj prvi ženski list Slovenka.
Dne, 2. 1. 1897 je v Trstu kot priloga tržaškega političnega dnevnika Edinost izšla Slovenka. Prvi slovenski ženski list na osmih straneh s podnaslovom: glasilo slovenskega ženstva. Program Slovenke je bil sprva predvsem nacionalen in izobraževalen: prebujati slovenske žene in dekleta, kazati na lepoto našega jezika, vzbujati veselje do prebiranja del domačih pisateljic in pisateljev. V prvih letih si je Slovenka zadala za svojo prvo nalogo vzgojo slovenskega ženstva narodni samozavesti. Slovenska žena je torej na prelomu stoletja zaradi
družbenopolitičnih razmer skrbela sprva za narodna vprašanja, šele nato so prišla postopoma na vrsto ženska vprašanja. Da smo ob koncu 19. stoletja dobili Slovenko je imela največ zaslug temperamentna in takrat že uveljavljena tržaška pisateljica Marica Bartol – Nadlišek, ki ji je uspelo pritegniti k branju Slovenke poleg izobraženega tudi preprosto žensko bralstvo.
Za časa urednikovanja Bartolove je bilo v Slovenki kljub očitkom vendarle mogoče skoraj redno prebirati popolnoma teoretične feministične razprave. Pod njimi se je redno podpisovala Danica. To je bil psevdonim Elvire Dolinar, prve slovenske feministke, ki se je zavzemala za žensko enakopravnost. Za prvo številko tretjega letnika Slovenke je napisala članek Svobodna ljubezen in zakon, ki je močno razburkal takratni slovenski vsakdan. V njem je na eni strani obsojala svobodno seksualno življenje na drugi strani pa togo obliko zakona, ki ga človek čuti kot spono in zato se je zavzela za svobodno ločitev zakona. Njen članek je doživel napade z vseh strani, zlasti s strani uradne duhovščine.
Spričo vedno večjega osamosvajanja žensk je slovensko konservativno okolje poskušalo na vse možne načine zaustaviti ta proces in izvajati nove oblike nadzora na žensko populacijo. Poleg že omenjenih Marijinih društev, je bilo ustanovljeno Katoliško društvo za delavke, leta 1900, Krščanska ženska zveza. Da bi zaustavili prodor svobodomiselnih idej, so kranjski veljaki Slovenske ljudske stranke leta 1910 podprli nov občinski volilni red za Ljubljano, ki je davkoplačevalkam in učiteljicam dodelil pravico do osebnega glasovanja, in sicer z namenom, da bo klerikalnim strujam s pomočjo cerkvi naklonjenih volilk uspelo zadržati prodiranje naprednih idej.
Julija 1901 je bilo na pobudo narodno angažirane Franje Tavčar in Josipine Vidmar, ustanovljeno Slovensko žensko društvo, ki je bilo namenjeno vsem Slovenkam, ne glede na stan in poklic. Društvo je delovalo na izobraževalnem, dobrodelnem in političnem področju. Zavzemalo se je za enakopravnost vseh žensk ter za odpravo 30. člena državnega zakonika iz. Leta 1867, ki je izključeval ženske iz političnih društev, strank ter žensko zastopstvo v korporacijah, ki so odločale o vprašanjih javne blaginje. V društvu so delovale tako tiste žene, ki niso bile dovzetne za feministične zahteve kot tudi za feminizem navdušene članice, emancipirane učiteljice in sodelavke ženskega lista Slovenka.
Prizadevanja za splošno volilno pravico žensk so obrodila sadove šele po prvi oz. drugi svetovni vojni, ko so ženske tudi po sili razmer morale vstopati v javno življenje. V času prve svetovne vojne so bile ženske angažirane predvsem v zaledju front. Tu so nadomeščale moško delovno silo tako v tovarnah kot na podeželju. Primorane so bile opravljati moška dela spričo odsotnosti moških na bojiščih.
V času druge svetovne vojne so se ženske tudi aktivno vključile v boj prijele za orožje. Prva in druga svetovna vojna sta povzročili, da se je tradicionalna delitev spolov dejansko porušila. Vladajočim elitam v Evropi je postalo jasno, da ni moč spregledati velikega prispevka žensk v obeh vojnih spopadih. Leta 1918 in 1919 so splošno volilno pravico pridobile Avstrijke, Britanke, Irke, Belgijke, Nizozemke, Estonke, Nemke, Poljakinje, Rusinje in Latvijke, po drugi svetovni vojni pa tudi Italijanke, Francozinje, Belgijke in Jugoslovanke.
Slovenke so prvič volile že med drugo svetovno vojno. Izvršni odbor OF je 17. maja 1942 z odlokom razpisal volitve narodnoosvobodilnih odborov na partizanskem svobodnem ozemlju, ki je obsegalo 2/3 Ljubljanske pokrajine. Odlok je v petem členu določil, da imajo aktivno in pasivno volilno pravico vse osebe od dopolnjenega 18. leta starosti »brez razlike spola«, ki prebivajo na območju terenskega odbora OF. Volitve naj bi bile na ljudskem zborovanju po večinskem sistemu.
Seveda pa je vstop žensk v politično življenje, pridobitev aktivne in pasivne volilne pravice vseeno spremljal strah celo med najbolj revolucionarno razpoloženimi krogi. Kljub formalni enakopravnosti med spoloma je bila (in je še) pot do dejanske enakopravnosti še dolga.
Ob prebiranju 2. poglavja knjige Ženska obrobja, z naslovom Naše žene volijo, sem se spomnila na intervju z dr. Maco Jogan, objavljen v 17. številki Svobodne misli. Na vprašanje, kje so vzroki slabe zastopanosti žensk v slovenski politiki po osamosvojitvi, če upoštevamo, da so bile v naši polpretekli zgodovini posameznice, ki so bile v samem vrhu političnega odločanja, je odgovorila sledeče: »Raziskave kažejo, da ko ženske pridejo do določene stopnje moči in vpliva, nastopi reakcija. To ne velja le za naše okolje. Ko se tisti, ki so tradicionalno določeni za položaje in moč – praviloma so to seveda moški – zavedo, da so zamenljivi, se začne nekakšna podtalna reakcija. Podtalna zato, ker v drugi polovici 20. stoletja nasprotovanje ženskam v politiki ni več moderno in ni v duhu časa. Zato proti ženskam praviloma nihče ni nastopal odkrito. Pri nas je bila ta reakcija videti kot nekakšna ponikalnica. Dolgo časa je bil odpor proti ženskam na položajih prikrit, potem pa je bruhnil na dan. Pri nas je bilo to povezano že s spremembo sistema, ki smo jo doživeli ob osamosvojitvi. So pa podobne razmere tudi drugje. V ZDA so podobne trende doživljali v 90. letih.«
V zadnjem, osmem poglavju pričujoče knjige z naslovom »Na poti k matrilinearni genealogiji« avtorica dr. Marta Verginella opozarja, da si je potrebno postaviti vprašanje, v kolikšni meri so se ženske študije oz. študije spolov dotaknile slovenskega zgodovinopisja. Ugotavlja, da je bil na tem področju storjen precejšen korak. Spomnimo se 32. zborovanja slovenskih zgodovinarjev in zgodovinark, ki je bilo v celoti posvečeno ženskam. Ko sem se udeležila zborovanja, sem bila presenečena, da je bilo toliko moških referentov. Rezultat zborovanja je tudi zbornik referatov Ženske skozi zgodovino.
Všečna predstavitev knjige, pa vendar:
OdgovoriIzbriši"Ker je bilo pridobivanje hrane z lovom veliko bolj zanesljivo kot z obdelovanjem zemlje, je ženi povsem naravno pripadala nadvlada."
tale stavek je kontraindiktoren: torej je lovec- moški, izpadel zaradi svoje uspešnosti?
mislim da je potrebno manjšega popravka.
Lep pozdrav,